Jedro

Ovire za vrnitev nepremičnin v last in posest niso podane, če zavezanec nepremičnine oddaja v najem.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delnim sklepom odločilo, da vračilo nepremičnin parc. št. 1469, travnik v površini 12026 m2; parc št. 1470, hlev v površini 247 m2 in parc. št. 1472, njiva v površini 9286 m2 (ki sedaj obsegajo dele parcelnih številk 1452/1, 1452/4, 1452/8, 1467/6, 1467/7, 1467/4, 1470, 1467/2, 1467/5 in 1467/9 vse k.o. v last in posest ali v obliki lastninskega deleža na podjetju S d.d., ni možno in se zato predlog za denacionalizacijo zoper nasprotnega udeleženca S d.d., zavrne. Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da bo o višini odškodnine in o stroških postopka odločilo s končnim sklepom. Predlog za izdajo začasne odredbe z dne 21.10.1998 pa je zavrnilo. Zoper delni sklep se pravočasno pritožuje Slovenski odškodninski sklad. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo, da obstajajo ovire za vzpostavitev lastninskega deleža na podjetju, čeprav bi bilo to mogoče izvesti. V zadevi je bila dne 22. 12. 1994 izdana začasna odredba, ki je postala pravnomočna 4. 1. 1995, kar pomeni, da so predlagatelji pravočasno zavarovali svoj zahtevek tudi po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Tudi sicer pa se stanje nepremičnin, zaradi katerega naj bi obstajale ovire za vračilo v naravi, nanaša na leto 1999, pravilno pa bi bilo ugotoviti kakšno je bilo stanje v času uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), to je leta 1991. Mogoče je, da ovire za vrnitev v naravi v letu 1991 niso obstajale in da je prihajalo do nedopustnih razpolaganj v smislu določb 88. člena ZDen. Nerazumljiva je odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne predlog za začasno odredbo, saj je bila s pravnomočnim sklepom z dne, 22.12.1994 začasna odredba že izdana. Po prepričanju pritožnika je potrebno v obravnavani zadevi upoštevati tudi določbe Zakona o zaključku lastninjenja in privatizacije pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe. Zaradi navedenega pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialnopravo in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani delni sklep ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Zoper sklep se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožujejo tudi predlagatelji. Po prepričanju pritožnikov je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 4. odstavka (pravilno 4. točko prvega odstavka) 19. člena ZDen. Zavezanec S.d.d. je družba v razsulu. Nepremičnine, s katerimi razpolaga, prodaja in jih oddaja v najem, kar pomeni, da jih ne potrebuje več. Zavezanec ima 27 najemnikov, nazadnje pa je dobil še enega, to je NLB, ki je dobila v najem upravno stavbo. Ob ogledu dne 10.1.1999 je bilo ugotovljeno, da zavezanec gradi parkirne prostore za svoje najemnike, skladovnice lesa pa so opuščene, tako da so ostali le še betonski podstavki in še nekaj lesa, ki za proizvodnjo ni uporaben. Zavezanec je začel graditi parkirne prostore v nasprotju z zakonom. Prostora za sušenje lesa pa ne potrebuje, saj novih pošiljk lesa ni. Sodišče prve stopnje je prezrlo določbo 21. člena ZDen, ki izrecno določa, da ovire za vrnitev v naravi niso podane, če zavezanec oddaja nepremičnine v najem. Po mnenju predlagateljev v danem primeru ne gre za zemljiški kompleks, ki ga ima v mislih določba 4. odstavka (pravilno 4. točke prvega odstavka) 19. člena ZDen, temveč za obrobna zemljišča, katerih vrnitev v ničemer ne bi vplivala na prostorsko kompleksnost, čeprav bi se kompleks nekoliko površinsko zmanjšal. Ker spodbijani sklep ni dokončen, je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo predlog za začasno odredbo. Izdaja začasne odredbe je nujna, da se zavaruje premoženje pred morebitnimi odtujitvami; zavezanec namreč ves čas poskuša prodati nepremičnine. Že izdana začasna odredba pa ni sposobna za izvedbo v zemljiški knjigi. Zato pritožniki predlagajo, da sodišče druge stopnje delni sklep spremeni tako, da ugodi njihovemu predlogu, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Pritožbi sta utemeljeni. Višje sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da predstavlja delež zasebnega kapitala v podjetju Stol d.d. (2,6%, 2,7% ali 2,97%) bagatelni vložek, zaradi česar v skladu z odločitvijo Ustavnega sodišča z dne 10.4.1995 ne pride v poštev uporaba določbe četrtega odstavka 16. člena ZDen. Pravilno pa opozarjajo pritožniki, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo nepopolno v delu, v katerem je ugotovilo, da so podane ovire za vrnitev delov spornih nepremičnin v last in posest. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sporne nepremičnine predstavljajo zazidana stavbna zemljišča (na katerih stojijo poslovne stavbe nasprotnega udeleženca), v preostelem delu pa objekte, ki sicer niso trajne narave in jih je mogoče odstraniti (parkirni prostor v gradnji ter skladišče lesa), vendar pa bi vrnitev teh zemljišč v last in posest bistveno okrnila prostorsko kompleksnost oz. namen izrabe prostora in nepremičnin (4. točka prvega odstavka 19. člena ZDen in 20. člen ZDen). Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, saj svoje odločitve ni utemeljilo z nobeno od okoliščin, ki jih za ugotovitev, da je funkcionalnost kompleksa bistveno okrnjena, predpisuje določba drugega odstavka 21. člena ZDen (to je, da bi pravna oseba, ki upravlja s kompleksom, zaradi vrnitve nepremičnin v last in posest prišla v stečaj ali likvidacijo, morala opustiti pomemben del svoje proizvodnje, odpustila znatno število delavcev ali utrpela bistveni izpad prihodka). Prav tako pa, kot pravilno opozarjajo predlagatelji, sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe prvega odstavka 21. člena ZDen, ki določa, da ovire iz 20. člena ZDen niso podane, če je zavezanec nepremičnino oddal v najem. Iz izpodbijanega sklepa ter podatkov v spisu je mogoče ugotoviti, da je zavezanka poslovno stavbo oddala v najem in da predvsem za potrebe najemnikov na delu spornih zemljišč gradi parkirni prostor. Dejstvo, da je parkirni prostor potreben za opravljanje dejavnosti zavezankinih najemnikov, ne utemeljuje odločitve sodišča v smislu 20. člena ZDen. Dvom v ugotovitve sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec potrebuje površine za sušenje lesa, pa vzbujajo tako pritožbene trditve o stanju in starosti lesa, ki naj bi se sušil na delih spornih zemljišč (kar potrjujejo tudi fotografije, ki jih je predložil nasprotni udeleženec in se nahajajo kot priloge B 10 do B 13 v spisu), kot tudi dejstvo, da nasprotna udeleženka na delu, na katerem je pred nekaj leti sušila les, sedaj gradi pakirni prostor. Ker je torej sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, predvsem zato, ker ni uporabilo določb 21. člena ZDen, je dejansko stanje glede spornih nepremičnin ostalo nepopolno ugotovljeno. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bo potrebno v ponovljenem postopku ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom 370. člena ZPP(1977) v zvezi s 3. točko 380 člena ZPP (1977) in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku razveljavilo delni sklep sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje natančno ugotovi kakšni objekti stojijo na vsaki od spornih parcel in kdo jih uporablja (ali jih nasprotna udeleženka potrebuje za svojo dejavnost ali pa jih oddaja v najem) ter ali bi vrnitev delov nepremičnin v last in posest res povzročila bistveno okrnitev funkcionalnosti kompleksov nasprotne udeleženke (v smislu določbe drugega odstavka 21. člena ZDen). Šele nato bo sodišče, upoštevaje določbe III. poglavja ZDen, lahko odločilo ali je sporne parcele (ali njihove dele) mogoče vrniti v naravi ali gre dejansko za takšna zemljišča, za katera vrnitev v naravi zaradi ovir (ki jih določa 20. člen ZDen) ni mogoča. Razveljavitev sklepa v prvem in drugem odstavku izreka je terjala tudi razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Ob tem pritožbeno sodišče le pripominja, da je predlog z dne 21.10.1998 ter 2.1.1998 šteti za predlog za popravo oz. dopolnitev že izdanega sklepa o začasni odredbi, tako, da bo ta sposoben za zaznambo v zemljiški knjigi. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS 26/1999, z dne 15.4.1999) je bilo v postopku na drugi stopnji potrebno uporabiti določbe zveznega Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ 4/1977).