Jedro

Tožena stranka kriterija delovne uspešnosti ni uporabila skladno z njegovim namenom, to je kot izločitveni kriterij. Šele po ugotovitvi enake delovne uspešnosti tožnikov s primerjalnimi delavci lahko upoštevala ostale korekcijske kriterije - kot prvega strokovno izobrazbo oziroma usposobljenost za delo (5. odstavek 13. člena KP). Tožnikom pa bi morala v primerjavi z delavci z nižjo oceno delovne uspešnosti priznati pri ohranitvi zaposlitve prednost (3. odstavek 13. člena).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in kot nezakonite razveljavilo sklepe tožene stranke, na podlagi katerih so bili tožniki uvrščeni med trajno presežne delavce in ugotovilo, da jim delovno razmerje ni prenehalo, ampak še traja. Toženo stranko je zavezalo, da pozove tožnike nazaj na delo in jih razporedi na delovna mesta, ki ustrezajo njihovi izobrazbi, znanju in zmožnostim.

Ugotovilo je, da je bil postopek razreševanja presežkov delavcev pri toženi stranki bistveno kršen, saj ocenjevanje delovne uspešnosti, ki predstalja temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve, ni bil objektivno izveden.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in s sodbo potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, saj je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP/77 - in ne 370. člena). V obrazložitvi revizije poudarja, da je delo tožnikov zaradi nujnih operativnih razlogov postalo odvečno, njihova izbira kot trajno presežnih delavcev pa je potekala po postopku, izvedenem v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih, Kolektivnimi pogodbami in Splošnimi akti tožene stranke. Pravilno ovrednotenje kriterija delovne uspešnosti posameznega tožnika bi se dalo preizkusiti z izvedbo dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala, sodišče pa v tej smeri ni opravilo dokaznega postopka. Sicer pa je tožena stranka pri ocenjevanju tožnikov izključila vsakršno subjektivnost, zato so zaključki obeh sodišč o obsoju neobjektivnosti ocene delavcev iz naslova delovne uspešnosti zmotni. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP/77, ki se še uporablja na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti (386. člen). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnava revizijsko sodišče le, če so izrecno uveljavljene. Tožena stranka revizije iz razloga po 1. oziroma 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP/77 ni vložila.

Izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (3. odstavek 385. člena). Na dejansko stanje, ugotovljeno na drugi stopnji, ki je skladno dejanskemu stanju, ugotovljenemu na prvi stopnji, je revizijsko sodišče vezano. Ker sta sodišči druge in prve stopnje pri reševanju spora izhajali iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, sta pravilno ugotovili vse odločilne okoliščine spora. Zato so v reviziji ponovljene in nove trditve, ki se nanašajo na dejansko stanje, (objektivnost ocene delovne uspešnosti) procesnopravno nedopustne (3. odstavek 385. člena ZPP/77).

Odločilnega pomena za pravilno presojo spora je bila ugotovitev, da tožena stranka pri določitvi trajno nepotrebnih delavcev ni pravilno uporabila določbe 13. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93) - na katere uporabo napotuje določba - v času spora veljavnega 1. člena Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 9/91) - ki v 3. odstavku določa, da je temeljno merilo za ohranitev zaposlitve delovna uspešnost. Zato imajo prednost pri ohranitvi zaposlitve tisti delavci, ki dosegajo večjo delovno uspešnost. Merilo delovne uspešnosti je mogoče uporabiti pri določitvi presežnih delavcev le, če so vnaprej določena merila za ugotavljanje delovne uspešnosti (4. odstavek). V primeru enake delovne uspešnosti delavcev je prvo korekcijsko merilo za ohranitev zaposlitve upoštevanje strokovne izobrazbe delavcev oziroma usposobljenost za delo (5. odstavek). Ob dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da tožena stranka ni vnaprej ovrednotila kriterijev iz naslova količine, kvalitete in gospodarnosti pri delu, je pravilna njuna materialnopravna presoja, da so bile ocene tožnikov po delovni uspešnosti nepravilno uporabljene.

Iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje in iz dokazov v spisu je tudi razvidno, da tožena stranka kriterija delovne uspešnosti ni uporabila skladno z njegovim namenom, to je kot izločitveni kriterij. Tako iz vsebine podatkov za proizvodnjo tehnični sektor - polnilnica, izhaja, da so bili iz naslova delovne uspešnosti s številom točk 10 kot tožnici N. N. in N. Z. ocenjeni tudi M. B., N. N., J. P. pa celo z devetimi točkami, od tožnika F. S. s štirinajstimi točkami jih je manj prejel delavec J. P. (enajst), v skupini tožnice A. S. s trinajstimi točkami so bile slabše ocenjene tudi D. B. (enajst), E. L. (deset), D. M. (deset) oziroma z enakim številom (trinajst) še A. O. in D. V. Tožena stranka bi torej šele po ugotovitvi enake delovne uspešnosti tožnikov s primerjalnimi delavci lahko upoštevala ostale korekcijske kriterije - kot prvega strokovno izobrazbo oziroma usposobljenost za delo (5. odstavek 13. člena KP). Tožnikom pa bi morala v primerjavi z delavci z nižjo oceno delovne uspešnosti priznati pri ohranitvi zaposlitve prednost (3. odstavek 13. člena).

Ker se tožena stranka pri določanju in reševanju presežnih delavcev ni ravnala po določbi 13. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, to pravno pomeni, da postopek razreševanja presežkov delavcev pri toženi stranki ni bil zakonit, kar ima za posledico razveljavitev izpodbijanih odločb po prehanju delovnega razmerja tožnikom. Revizijsko sodišče tudi ne more mimo ugotovljene kršitve 4. odstavka 13. člena SKPG, saj je tožena stranka pri ocenjevanju tožnikov uporabila (sicer nekonkretizirana in zato nezakonita) merila delovne uspešnosti, ki niso bila vnaprej določena. Delavski svet tožene stranke jih je sprejel šele 29.12.1993, upoštevana pa so bila z ocenjevanjem delovne uspešnosti tožnikov za leto 1992. Zato tožena stranka tudi iz tega razloga z revizijskim sklicevanjem na drugačno dejansko stanje in drugačno uporabo in razlago zakona, kolektivne pogodbe in svojega splošnega akta, ne more uspeti.

Ker v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP/77 je revizijsko sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije, na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnoti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1 in 45/I/94).