Jedro

Za izpolnitev zakonskega znaka (poskusa) preprečitve uradnega dejanja ni pomembno, katero konkretno uradno dejanje je storilec preprečil oziroma poskusil preprečiti, temveč zadostuje, da je preprečil ali poskusil preprečiti uradno dejanje, ki ga je uradna oseba nameravala opraviti v okviru svojih zakonskih pravic.

Namen preprečiti uradno dejanje uradni osebi je subjektivni zakonski znak, ki je dovolj določno opredeljen že v zakonu in ga zato v opisu dejanja ni treba oziroma niti ni mogoče natančneje konkretizirati.

Uporaba sile zoper uradno osebo, ki opravlja naloge policije, z namenom preprečitve uradnega dejanja, predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, ki ga opis prekrškov, za katere je bil obdolženec kaznovan v prekrškovnem postopku, ne vsebuje. Čeprav gre za isti historični dogodek, opisi prekrškov in kaznivega dejanja niso v bistvenem isti, zato kršitev prepovedi ne bis in idem ni podana.

Znaki obravnavanega kaznivega dejanja (poskus policistu s silo preprečiti uradno dejanje) nimajo hkrati tudi znakov prekrškov (odklonitev preizkusa alkoholiziranosti, prekoračitev hitrosti, neupoštevanje znaka za ustavitev in neizročitev vozniškega dovoljenja), za katere je bila obdolžencu v prekrškovnem postopku izrečena globa, zaradi česar že prvi pogoj za vštetje globe v kazen ni izpolnjen.

Izrek

I.Pritožba obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po tretjem odstavku 299. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let ter odločilo, da se mu v primeru preklica pogojne obsodbe po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen všteje čas pridržanja od 3. 10. 2022 od 21.53 ure do 3. 10. 2022 do 23.30 ure. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in po drugem odstavku 105. člena ZKP oškodovanca B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2.Zoper sodbo se je pritožil obdolženec iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, podredno, da sodbo razveljavi in obtožnico zavrže, še podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Na zahtevo obdolženca je višje sodišče skladno z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP o seji senata obvestilo obdolženca in državnega tožilca. Seje se je udeležil državni tožilec, medtem ko pravilno vabljeni obdolženec nanjo ni pristopil, izostanka ni opravičil, in je tako bila opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP.

4.Pritožba ni utemeljena.

Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka

5.Pritožnik zatrjuje več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pri čemer pritožbene navedbe v tej zvezi ponavlja in medsebojno prepleta z nasprotovanjem na prvi stopnji ugotovljenemu dejanskemu stanju in kršitvami kazenskega zakona. Iz takšnih njegovih obsežnih, ponavljajočih in mestoma težko razumljivih pritožbenih navedb je razbrati, da v bistvenem zatrjuje bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker da sodišče prve stopnje: 1. ni odločilo o njegovem predlogu za izločitev sodnice; 2. ni odločilo o predlogu za izločitev dokazov s posebnim sklepom; 3. ni navedlo razlogov glede zatrjevane kršitve načela ne bis in idem; in 4. je v nasprotju z načelom neposrednosti sodbo oprlo na uradne zaznamke. Trdi še, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in v nasprotju z izrekom ter v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov.

Z nadaljnjimi obsežnimi, ponavljajočimi in mestoma nerazumljivimi pritožbenimi navedbami pritožnik zatrjuje več kršitev kazenskega zakona, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje. Najprej navaja, da opis dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po 299. členu KZ-1, kakor tudi ne nobenega drugega kaznivega dejanja, ampak gre za "pravni konstrukt" oziroma "pravni hibrid", ki ga kazensko materialno pravo ne pozna. Trdi, da opis dejanja v izreku združuje dve izvršitveni ravnanji, pri čemer naj bi prvo predstavljalo kaznivo dejanje po 299. členu KZ-1, drugo pa kaznivo dejanje po 300. členu KZ-1 in naj bi torej šlo za dve kaznivi dejanji, storjeni v realnem steku, ter je posledično pravna kvalifikacija obravnavanega dejanja napačna. S takšnimi pritožbenimi navedbami smiselno zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP.

Vendar mu ne gre pritrditi. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 299. člena KZ-1 stori, kdor s silo ali grožnjo, da bo neposredno uporabil silo, prepreči ali poskusi preprečiti uradni osebi uradno dejanje, ki ga je nameravala opraviti v okviru svojih pravic, ali jo na enak način prisili, da opravi uradno dejanje. V tretjem odstavku istega člena je opredeljena kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja, ki je podana, kadar je dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storjeno med drugim proti uradni osebi, ko ta opravlja naloge policije.

Primerjava zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 z znaki konkretnega dejanskega stanu pokaže, da opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe vsebuje vse zakonske znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja: da je s silo poskusil uradni osebi, ki je opravljala naloge policije, preprečiti uradno dejanje, ki ga je nameravala opraviti v okviru svojih pravic, ko je po tem, ko ga je policist B. B. (uradna oseba), ki je skupaj s policistom C. C. izvrševal naloge policije iz 4. alineje prvega odstavka četrtega člena ZNPPol ustavil zaradi prekoračitve hitrosti in z njim želel opraviti postopek (uradno dejanje), na policista B. B. najprej kričal in mu pričel groziti, nato pa agresivno pristopil do njega, zamahnil proti njemu, ga udaril po roki in ga odrinil, ter v nadaljevanju ni upošteval njegovih ukazov, ampak se je še naprej agresivno upiral in se poskušal izmuzniti prijemu policista ter mu še naprej grozil (izvršitveno ravnanje z uporabo sile). Pravilna je tudi pravna kvalifikacija dejanja in so obširne pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik poskuša prepričati v nasprotno, povsem neutemeljene.

Pritrditi ne gre pritožniku niti glede trditev o nezadostni konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja po 299. členu KZ-1 - uradnega dejanja, ki naj bi ga obdolženec poskušal preprečiti, in naklepa obdolženca. Glede konkretizacije uradnega dejanja je treba najprej izpostaviti, da je uradno dejanje pojem, ki ga uporablja Kazenski zakonik in ni neposredno povzet iz drugega področja. Pomen tega zakonskega znaka je zato treba iskati znotraj kazenskega zakona. Kazenski zakonik uradnega dejanja ne definira, v prvem odstavku 99. člena pa opredeli koga je treba šteti za uradno osebo. Uradno dejanje je torej lahko samo dejanje, ki ga izvršijo uradne osebe (subjektivni kriterij) in se nanaša na opravljanje njenih nalog (objektivni kriterij).⁶ V obravnavanem primeru sta podana tako subjektivni kot objektivni kriterij uradnega dejanja, saj se obdolžencu očita, da je uradni osebi - policistu B. B. (subjektivni kriterij), ki je skupaj s policistom C. C. izvrševal naloge nadzora in urejanja prometa po 4. alineji prvega odstavka 4. člena ZNPPol, z v izreku opisanim ravnanjem poskusil preprečiti uradno dejanje, ki ga je nameraval opraviti v okviru svojih pravic (objektivni kriterij). Uradno dejanje tako zajemajo vsa v izreku navedena dejanja, ki jih je policist B. B. opravil s policistom C. C. zaradi izvrševanja naloge nadzora in urejanja prometa ter v zvezi z ugotavljanjem cestno prometnega prekrška: zaustavitev obdolženca, poziv na izročitev vozniškega dovoljenja, odreditev preizkusa alkoholiziranosti, odreditev pridržanja, ukaz obdolžencu, da preneha s fizičnim napadom in se umiri. Za izpolnitev zakonskega znaka (poskusa) preprečitve uradnega dejanja ni pomembno, katero konkretno uradno dejanje je storilec preprečil oziroma poskusil preprečiti, temveč zadostuje, da je preprečil ali poskusil preprečiti uradno dejanje, ki ga je uradna oseba nameravala opraviti v okviru svojih zakonskih pravic, v konkretnem primeru torej vsa prej navedena uradna dejanja policista v zvezi izvrševanjem nalog nadzora in urejanja prometa, ki jih je policist začel izvrševati s samo zaustavitvijo obdolženca.⁷ Očitek o nezadostni konkretizaciji uradnega dejanja, ki naj bi ga obdolženec poskusil preprečiti (in posledično o kršitvi načela zakonitosti in obdolženčevi pravici do obrambe), se tako izkaže kot neutemeljen.

Enako velja za pritožbeni očitek o nekonkretizaciji obdolženčevega naklepa oziroma namena. Namen preprečiti uradno dejanje uradni osebi je namreč subjektivni zakonski znak, ki je dovolj določno opredeljen že v zakonu in ga zato v opisu dejanja ni treba oziroma niti ni mogoče natančneje konkretizirati. Na takšen namen storilca sodišče sklepa na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin, zaključek o obstoju namena pa se navede v obrazložitvi in ne v izreku sodbe.⁸

Kršitev kazenskega zakona pritožnik nadalje utemeljuje z navedbami, da v izreku niso opredeljene okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo privilegirane oblike očitanega kaznivega dejanja iz petega odstavka 299. člena KZ-1. Ne gre mu pritrditi, saj podatki spisa in izveden dokazni postopek ne dajejo nobene podlage za zaključek, da bi bil obdolženec izzvan k storitvi obravnavanega kaznivega dejanja z nezakonitim ravnanjem uradne osebe, in posledično obravnavanega dejanja ni mogoče kvalificirati po petem odstavku 299. člena KZ-1.

Enako kot v postopku na prvi stopnji pritožnik tudi v pritožbi zoper sodbo zatrjuje kršitev prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem). Navaja, da je bil za isti historični dogodek (zaradi prekoračitve hitrosti, neizročitve dokumentov ter odklonitve preizkusa alkoholiziranosti) že obravnavan in sankcioniran v prekrškovnem postopku, zato ga ni mogoče ponovno kaznovati za ista dejanja. S takšnimi pritožbeni navedbami smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Vendar mu tudi v tem delu ne gre pritrditi.

Za presojo, ali gre za ponovno sojenje o isti stvari, je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča bistveno, ali so odločilni dejanski očitki obdolžencu v prekrškovnem in kazenskem postopku v bistvenem enaki.⁹ Če je med njimi bistvena razlika in torej opis kaznivega dejanja vsebuje bistveno okoliščino, ki je očitek prekrška ne zajema, potem ne gre za ponovno sojenje o isti zadevi.

V obravnavani zadevi je bil obdolženec s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru PR 883/2022 z dne 22. 2. 2023 spoznan za odgovornega štirih prekrškov po Zakonu o prekrških v cestnem prometu (ZPrCP), in sicer: odklonitve odrejenega preizkusa alkoholiziranosti (dvanajsti odstavek 107. člena ZPrCP), prekoračitve dovoljene hitrosti (1. točka sedmega odstavka 46. člena ZPrCP), neupoštevanja predpisanega znaka, s katerim ga je pooblaščena uradna oseba ustavljala (deveti odstavek 27. člena ZPrCP) in neizročitve vozniškega dovoljenja na vpogled uradni osebi (šesti odstavek 16. člena ZPrCP). Primerjava opisov prekrškov v prekrškovni zadevi in opisa kaznivega dejanja v obravnavani kazenski zadevi pokaže, da opis kaznivega dejanja vsebuje bistvene elemente kaznivega dejanja, ki jih opis prekrškov, za katere je bil obdolženec obravnavan v prekrškovnem postopku, ne vsebuje. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje v sklepu I Kpr 14492/2023 z dne 4. 7. 2023, na katerega se je sodeča sodnica utemeljeno sklicevala v izpodbijani sodbi (točka 17 obrazložitve), namreč opis prekrškov ne zajema obdolženčevega ravnanja zoper oškodovanca B. B.. V opisu prekrškov tako ni naveden očitek v obtožbi, da je obdolženec s silo poskusil uradni osebi, ki je opravljala naloge policije, preprečiti uradno dejanje, s tem, da je kričal, grozil in zamahnil proti policistu B. B., ga udaril in odrinil, da ni upošteval ukazov policista, da se umiri in preneha s fizičnim napadom ter se je še naprej agresivno upiral in skušal izmuzniti prijemu policista. Uporaba sile zoper uradno osebo, ki opravlja naloge policije, z namenom preprečitve uradnega dejanja, predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, ki ga opis prekrškov, za katere je bil obdolženec kaznovan v prekrškovnem postopku, ne vsebuje. Čeprav gre za isti historični dogodek, opisi prekrškov in kaznivega dejanja niso v bistvenem isti, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da kršitev prepovedi ne bis in idem, ki jo zatrjuje obdolženec, v obravnavanem primeru ni podana.

Glede dejanskega stanja

Pritožnik neutemeljeno graja tudi na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopenjski krivdni izrek in višje sodišče z njimi v celoti soglaša, jih sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, pritožnik pa ne navaja nič takega, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji sprejetih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov.

Bistvo pritožbenih navedb je v nasprotovanju dokazni oceni sodišča prve stopnje in ponavljanju obdolženčevega zagovora, da očitanega dejanja ni storil. Pritožnik tako navaja, da objektivni znaki kaznivega dejanja po 299. členu KZ-1 niso podani, saj da policist ni opravljal nobenega uradnega dejanja: pridržanje zoper njega še ni bilo odrejeno, preizkus alkoholiziranosti ne predstavlja uradnega dejanja, ki bi ga bilo mogoče preprečevati, prav tako mu ni bilo odrejeno, naj ostane v vozilu. Ne strinja se z dokazno oceno izpovedb obeh policistov, ki jih v pritožbi podrobno povzema ter navaja, da so v njih podana protislovja glede poteka dogodkov, zlasti odreditve pridržanja. Izraža dvom v verodostojnost izpovedbe obeh policistov ter avtentičnost videoposnetka. Izpostavlja, da je oškodovanec priglasil premoženjskopravni zahtevek ter je zato nedvomno imel interes za obsodbo, hkrati pa je tudi ključna obremenilna priča in bi zato moralo sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo še posebej kritično ovrednotiti. Navaja še, da je pridržanje odredil policist C. C., medtem ko je celoten konflikt nastal med obdolžencem in policistom B. B., in tako po njegovem mnenju nista izkazana vzročna zveza niti naklep obdolženca.

Povzetim pritožbenim navedbam ne gre pritrditi. Zagovor obdolženca, da ni storil očitanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge, zakaj mu ni mogoče verjeti. Utemeljeno se je oprlo na izpovedbo oškodovanca B. B., ki jo je ustrezno povzelo ter upoštevaje druge izvedene dokaze pravilno dokazno ocenilo v točkah 9, 11 in 13-15 obrazložitve izpodbijane sodbe. Višje sodišče nima nobenih pomislekov v verodostojnost njegove izpovedbe, saj je ves čas postopka smiselno enako opisoval vse bistvene okoliščine obravnavanega primera: da je kritičnega dne skupaj s sodelavcem C. C. izvrševal naloge nadzora prometa; da je obdolženca pričel ustavljati zaradi prehitre vožnje; da ga je ob ustavitvi pozval na izročitev vozniškega in prometnega dovoljenja, ki jih obdolženec ni želel dati, ampak je začel nanj kričati; da sta bila s sodelavcem presenečena, saj postopki v prometu niso nikoli tako napeti in se je zato odločil, da bo postopek začel snemati; da je šel do službenega vozila in si začel nameščati kamero, nakar je obdolženec stopil iz svojega vozila, šel mimo policista C. C. in proti njemu ter mu začel groziti; da je obdolženec nato zamahnil proti njemu ter ga odrinil, nakar ga je prijel in sta padla, zoper njega je uporabil strokovni prijem in ga skupaj s sodelavcem vklenil, obdolženec pa je tudi po tem grozil. Takšna njegova izpovedba pa je po pravilni oceni sodišča prve stopnje v bistvenem podprta tudi z drugimi dokazi - izpovedbo priče C. C. (točka 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe) in videoposnetkom kamere (točka 12 obrazložitve). Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da je oškodovanec v postopku priglasil premoženjskopravni zahtevek, verodostojnosti oškodovanca v ničemer ne omaje. Gre namreč za pravico oškodovanca in njeno uveljavljanje v kazenskem postopku ob odsotnosti kakršnihkoli okoliščin, ki bi izkazovale krivo, izključno s premoženjskim interesom oškodovanca motivirano ovadbo, na dokazno oceno njegove izpovedbe nima nobenega vpliva. Ob tem ne gre prezreti, da je oškodovanec priglasil premoženjskopravni zahtevek na način, da se morebitna priznana škoda izplača v dobrodelne namene, in tako že iz tega razloga ni izkazan noben premoženjski interes oškodovanca za uspeh v tem postopku, kot to neuspešno poskuša prepričati pritožnik. Glede pritožbeno izpostavljenega razhajanja med izpovedbama policistov glede trenutka odreditve pridržanja pa je izpostaviti, da policist B. B. pri odreditvi preizkusa alkoholiziranosti in nato pridržanja s strani policista C. C. ni bil neposredno navzoč, saj je glede na skladni izpovedbi obeh policistov šel v službeni avto po kamero. Tako o tem, ali in kdaj je bilo odrejeno pridržanje s strani policista C. C., niti ni mogel izpovedati in se je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno oprlo na izpovedbo policista C. C., da je obdolžencu najprej odredil preizkus alkoholiziranosti in mu v posledici njegove odklonitve nato odredil pridržanje, kot je to slednji izpovedal zaslišan na glavni obravnavi. Takšna izpovedba policista C. C. na glavni obravnavi pa je tudi skladna z njegovo izjavo, dano policiji neposredno po dogodku (uradni zaznamek z dne 5. 10. 2022, priloga A/1/4), ter navedbami v uradnem zaznamku o uporabi prisilnih sredstev z dne 4. 10. 2022 (priloga A/1/2), zato ni nobenega dvoma o poteku dogodkov kritičnega dne, kot izhaja iz izreka sodbe.

Neutemeljen je tudi očitek pritožnika o nekritičnem ocenjevanju izpovedb obeh policistov, saj iz točke 11 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je zaradi vezi med obema policistoma, ki sta sodelavca, sodišče prve stopnje njuni izpovedbi ocenjevalo posebej kritično, vendar ni našlo nobenega razloga, da bi po krivem obremenila obdolženca. Po oceni višjega sodišča je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o jasni, prepričljivi in skladni obeh policistov, še zlasti, ker ju (v delu, ki se nanaša na čas po pričetku snemanja postopka) nedvomno potrjuje tudi posnetek kamere, kot je to pravilno poudarilo sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve sodbe. Tako tudi iz navedenega videoposnetka izhaja, da je obdolženec zamahnil proti policistu B. B., ga udaril po roki in odrinil ter mu še po vklenitvi grozil. Pritožnik s pavšalnimi navedbami o sporni avtentičnosti in časovnem žigu videoposnetka dokazne vrednosti slednjega ne more v ničemer omajati in je sodišče prve stopnje nanj povsem pravilno oprlo svojo odločitev.

Neutemeljeno pritožnik nadalje navaja, da niso podani objektivni znaki obravnavanega kaznivega dejanja, saj da zoper njega še ni bilo odrejeno pridržanje in tudi ni šlo za izvajanje nobenih drugih uradnih dejanj. Uradnih dejanj namreč ni mogoče enačiti zgolj s pridržanjem, kot to napačno razume pritožnik, in jih tudi ne obravnavati izolirano enega od drugega, temveč tvorijo celoto in se med seboj povezujejo. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve sodbe, je bil v času obdolženčevega ravnanja v teku policijski postopek zoper obdolženca v zvezi z izvrševanjem nalog nadzora in urejanja prometa po 4. alineji prvega odstavka 4. člena ZNPPol. Policista sta torej izvajala uradna dejanja v okviru tega policijskega postopka, in sicer sta začela z izvajanjem uradnih dejanj že z zaustavljanjem obdolženca ter je v tem trenutku nastala dolžnost obdolženca, da ravna po ukazih in zahtevah policistov. Da temu obdolženec ni sledil, ampak je uradna dejanja policistov poskusil preprečiti z uporabo sile zoper oškodovanca, sta potrdila oba policista, uporaba sile obdolženca zoper oškodovanca med uradnimi dejanji policistov pa je nenazadnje jasno razvidna tudi iz videoposnetka. Pri tem pritožbeno izpostavljena okoliščina, da sta uradna dejanja opravljala oba policista, ravnanje obdolženca pa je bilo usmerjeno zgolj zoper oškodovanca B. B., na presojo obdolžencu očitanega ravnanja nima nobenega vpliva.

Pritrditi pa je tudi pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je iz ravnanja obdolženca jasno razviden obdolženčev namen s silo preprečiti uradno dejanje, ki ga je policist nameraval opraviti v okviru svojih pravic.

Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja brez dvoma dokazana in ga je tako utemeljeno spoznalo za krivega.

Glede kazenske sankcije

Pritožnik se pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji. Navaja, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni upoštevalo prekrškovne sankcije, ki bi jo moralo upoštevati kot bistveno olajševalno okoliščino ali pa jo všteti v izrečeno kazensko sankcijo.

Vendar mu ne gre pritrditi. Predhodna kaznovanost v prekrškovnem postopku nedvomno ne more biti olajševalna okoliščina in je tako sodišče prve stopnje pri izbri in odmeri kazenske sankcije obdolžencu utemeljeno ni upoštevalo. Ob pravilnem vrednotenju teže kaznivega dejanja, stopnje krivde ter ostalih okoliščin, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije (49. člen KZ-1), je tako obdolžencu izreklo ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave - pogojno obsodbo, v kateri sta določena kazen ter preizkusna doba primerno odmerjeni. Višje sodišče zato razlogom sodišča prve stopnje, navedenim v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, v celoti pritrjuje in ocenjuje, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca.

Prav tako niso izpolnjeni pogoji za vštetje prekrškovne globe v kazen po tretjem odstavku 56. člena KZ-1, za kar si neuspešno prizadeva pritožnik. Globa, izrečena za prekršek, se namreč všteje v izrečeno zaporno kazen le: 1. če ima kaznivo dejanje tudi znake prekrška (in ne gre za ponovno sojenje o bistveno istem kaznivem ravnanju); in 2. če je obdolženec globo za prekršek tudi dejansko plačal.¹⁰ Obdolžencu je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru Pr 888/2022 za storjene štiri prekrške po ZPrCP izrečena enotna globa 1.950,00 EUR. Čeprav prekrški in kaznivo dejanje izvirajo iz istega historičnega dogodka, pa primerjava njihovih znakov pokaže, da znaki obravnavanega kaznivega dejanja (poskus policistu s silo preprečiti uradno dejanje) nimajo hkrati tudi znakov prekrškov (odklonitev preizkusa alkoholiziranosti, prekoračitev hitrosti, neupoštevanje znaka za ustavitev in neizročitev vozniškega dovoljenja), za katere je bila obdolžencu v prekrškovnem postopku izrečena globa, zaradi česar že prvi pogoj za vštetje globe v kazen ni izpolnjen. Izpolnjen pa ni niti nadaljnji pogoj, saj iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obdolženec izrečeno globo tudi dejansko plačal. Odločitev sodišča prve stopnje, ki obdolžencu ni vštelo navedene globe v kazen, se tako izkaže kot pravilna in zakonita.

Nepravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje, da se obdolžencu v izrečeno kazen v primeru preklica pogojne obsodbe všteje čas pridržanja od dne 3. 10. 2022 od 21.53 ure do dne 3. 10. 2022 do 23.30 ure. Pridržanje, ki je bilo obdolžencu odrejeno v skladu z določbami ZPrCP, je bilo namreč že v celoti upoštevano v prej navedeni odločbi o prekršku in se je zaradi vštetja pridržanja obdolženčeva obveznost plačila izrečene globe znižala iz 1.950,00 na 1.930,00 EUR. Ker pa je bila v obravnavani zadevi pritožba vložena samo v obdolženčevo korist in se skladno z določbo 385. člena ZKP zato sodba glede kazenske sankcije ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo, je višje sodišče kršitev zgolj ugotovilo in sodbe sodišča prve stopnje ni spremenilo.

Ker pritožnik glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi lahko omajalo ali izpodbilo odločitev sodišča prve stopnje ali terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče obdolženca, kljub neuspešni pritožbi, oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

-------------------------------

1Sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru I Kpr 14492/2023 z dne 4. 7. 2023 in I Ks 14492/2023 z dne 28. 11. 2023.

2Prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišče XI Ips 1901/2023 z dne 30. 5. 2023 ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2028.

3Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 24744/2017 z dne 28. 1. 2021 in M. Arzenšek: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, 2023, str. 710.

4Stran 3 zapisnika o glavni obravnavi z dne 17. 11. 2025 na l. št. 338.

5Sklep Okrožnega sodišča v Mariboru II K 11492/2023 z dne 5. 5. 2025 in sklep Višjega sodišča v Mariboru V Kp 14492/2023 z dne 10. 7. 2025.

6Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 16905/2011 z dne 11. 6. 2015 in T. Bobnar: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Ljubljana, 2019, str. 449.

7Prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11396/2020 z dne 24. 10. 2023.

8Prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 37772/2010 z dne 12. 6. 2013.

9Prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 43745/2012 z dne 1. 2. 2018.

10Prim. K. Bergant: Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Ljubljana, 2021, stran 789-790.