Jedro

Umik tožbe glede zahtevka za vrnitev delavca na delo sam po sebi še ne pomeni tudi umika zahtevka za priznanje delovne dobe in plačila nadomestila plače za nazaj, to je za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva umika tožbe v zvezi z zahtevkom za vrnitev na delo. Za čas, ko se je tožnik vrnitvi na delo odpovedal, ne more uspešno uveljavljati pravic in obveznosti iz delovnega razmerja pri toženi stranki. Odpoved vrnitvi na delo pomeni, da delavec pri delodajalcu za naprej nima pravic in obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Glede plačila zneska 124.786 SIT (plača za september 1992) se tožnikova revizija zavrže, v ostalem pa se reviziji zavrneta.

Obrazložitev

V tej zadevi sta bili z vmesno sodbo I Pd 1136/94 z dne 24.10.1995, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 393/96 z dne 16.4.1998, ki je prestala tudi revizijski preizkus (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 273/98 z dne 2.3.1999), že pravnomočno razveljavljeni disciplinski odločbi pravne prednice tožene stranke z dne 18.1.1993 in 4.2.1993, s katerima je bil tožniku po tem, ko mu je bila v mesecu oktobru 1992 na delovnem mestu direktorja izrečena nezaupnica in je bil s tega delovnega mesta razrešen in suspendiran, izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Z izpodbijano sodbo je sodišče odločalo o tožnikovih zahtevkih na podlagi razveljavitve navedenih disciplinskih odločb. Ob večkratnih spremembah tožnikovega zahtevka je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bil zaradi delnega umika tožbe z dne 26.9.1995 s sklepom I Pd 1136/94 z dne 20.10.2000, potrjenim s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 41/2001 z dne 12.1.2001, postopek v tej zadevi pravnomočno ustavljen glede zahtevka za vrnitev tožnika na delo. Zato je tožbo tožnika glede naknadno ponovno postavljenega zahtevka za vrnitev na delo s sklepom kot nedovoljeno zavrglo. Hkrati je kot neutemeljene zavrnilo tožnikove denarne zahtevke in zahtevek za priznanje delovnega razmerja, kolikor so se nanašali na čas pred 13.2.1993 in na obdobje po 26.9.1995. Zahtevku za vpis delovne dobe v delovno knjižico v smislu priznanja delovnega razmerja je ugodilo le za čas od 13.2.1993 do 3.6.1993 in za čas od 1.4.1994 do 30.4.1994, za ostalo obdobje do 26.9.1995 pa je ta zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen drugje. Hkrati je tožniku iz naslova nadomestila plače in razlike zaradi nižje plače pri drugih delodajalcih za čas od 13.2.1993 do 26.9.1995 dosodilo neto znesek 1.714.854,45 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov in plačilom davka in prispevkov na ugotovljene neto zneske. Zahtevek za priznanje benificirane delovne dobe z ustreznim plačilom prispevkov je sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnik na delovnem mestu direktorja, na katerem je bil pri toženi stranki nazadnje razporejen, do tega ni bil upravičen.

Sodišče druge stopnje je kot neutemeljeni zavrnilo pritožbi obeh strank v sporu in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo tako tožena stranka, kot tožnik, oba formalno iz vseh revizijskih razlogov.

Tožena stranka v reviziji navaja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je pomenil umik reintegracijskega zahtevka, odpoved pravicam iz delovnega razmerja tudi za nazaj. V izpodbijani sodbi se sodišče o pritožbenih navedbah v zvezi s tem ni določno izjavilo, prav tako pa se ni izjavilo o pritožbenih navedbah glede višine prisojenega nadomestila plače. Tožnik v reviziji navaja, da sta bila sodba in sklep sodišča prve stopnje dejansko izdana brez glavne obravnave, saj je bila obravnava skupaj s poskusom poravnave končana v 40 minutah. Poleg tega se je na strani tožene stranke postopka udeleževala oseba, ki ne more biti pravdna stranka, oziroma njen zastopnik ni imel zakonitega pooblastila, saj razrešitve tožnika z delovnega mesta direktorja dejansko ni bilo, o takratnem imenovanju v. d. oziroma drugega direktorja pa je odprt sodni spor. Tako je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka v smislu 10., 11. in 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega sodišče ne glede na umik zahtevka za vrnitev na delo ni upoštevalo, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju dejansko neprekinjeno že od leta 1987 dalje. Poleg tega ni odločilo o njegovem zahtevku za plačilo neizplačane plače za mesec september 1992 v znesku 124.786 SIT.

Reviziji sta bili v skladu s 375. členom ZPP vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Glede plačila zneska 124.786 SIT tožnikova revizija ni dovoljena, v ostalem pa reviziji nista utemeljeni.

Tožnikov zahtevek za plačilo neizplačane plače za mesec september 1992 v znesku 124.786 SIT je samostojni premoženjski zahtevek. Zato je glede njega v smislu določb 2. odstavka 41. člena ZPP potrebno ločeno ugotavljati pogoje za revizijo. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, ki je v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (1. in 2. odstavek 367. člena ZPP). V skladu z 39. členom ZPP se kot vrednost spornega predmeta upošteva le vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški in druge postranske terjatve se pri tem ne upoštevajo, razen če niso uveljavljane kot glavna terjatev. Ker vrednost spornega predmeta glede plačila plače za mesec september 1992 ne dosega zakonske revizijske meje, je sodišče na podlagi 377. člena ZPP v tem delu tožnikovo revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

V obsegu dovoljene revizije revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na podlagi katerih je bila izdana izpodbijana sodba, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

I. O reviziji tožene stranke: Sodišče druge stopnje se je izrecno izjavilo o pritožbenih navedbah tožene stranke v zvezi z učinkom umika tožbe glede zahtevka za vrnitev na delo in glede višine dosojenih zneskov. V celoti je soglašalo z obsežnimi razlogi sodbe sodišča prve stopnje in poudarilo, da umik tožbe glede zahtevka za vrnitev na delo sam na sebi še ne pomeni tudi umika zahtevka za priznanje delovne dobe in plačilo nadomestila plače za nazaj, to je za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva umika tožbe v zvezi z zahtevkom za vrnitev na delo.

Revizijsko sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako z vidika ureditve postopka, kot z materialnopravnega vidika. V sporu o prenehanju delovnega razmerja lahko delavec v skladu s 1. odstavkom 182. člena ZPP uveljavlja več zahtevkov. Poleg odprave ali razveljavitve delodajalčevih odločitev je lahko predmet tožbenega zahtevka tudi priznanje delovne dobe in njen vpis v delovno knjižico, plačilo nadomestila plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in vrnitev delavca na delo. V skladu s 1. odstavkom 3. člena ZPP lahko stranka z vsakim od navedenih zahtevkov prosto razpolaga. Ker je tožnik umaknil zgolj zahtevek za vrnitev na delo, je sodišče moralo odločiti o njegovem zahtevku za vpis delovne dobe v delovno knjižico in za plačilo nadomestila plač za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Revizijski očitek, da je sodišče odločilo preko zahtevka, je zato neutemeljen.

Ker je bilo že pravnomočno ugotovljeno, da je tožniku 13.2.1993 delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo, je sodišče utemeljeno priznalo tožniku pravice iz delovnega razmerja (vpis delovne dobe v delovno knjižico in priznanje nadomestila plače, za plačilo katerega je bil v posledici nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do umika zahtevka za vrnitev na delo prikrajšan). Pri tem je pri odmeri višine nadomestila plače utemeljeno izhajalo iz zadnje veljavne obračunske osnove tožnika pri toženi stranki ter upoštevalo tudi tožnikove zaslužke v posameznih obdobjih v tem času pri drugih delodajalcih.

II. O reviziji tožnika: V zvezi z revizijskim očitkom kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP revizijsko sodišče ugotavlja, da to ni razlog, zaradi katerega bi bila lahko vložena revizija (1. odstavek 370. člena ZPP). Zato sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti.

V zvezi z udeležbo in zastopanjem tožene stranke v sporu je sodišče na podlagi vpisov v sodni register ugotovilo, da je tožena stranka pravna naslednica prvotno tožene stranke, to je D. p.o., in da toženo stranko zastopa direktor M.B., ki je v letu 2002 tudi podpisal pooblastilo za zastopanje odvetniku D.M., ki je dotlej zastopal toženo stranko na podlagi generalnega pooblastila iz leta 1992. Dejstvo, da je bil sklep zbora delavcev prvotne tožene stranke o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja z dne 16.10.1992 v sodnem postopku pravnomočno razveljavljen (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 1795/2001-5 z dne 6.2.2004, v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pd 205/99 z dne 10.1.2001), ne vpliva na preoblikovanje tožene stranke v d.o.o. in na imenovanje sedanjega zastopnika. Tako revizijske navedbe o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka v smislu 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi se postopkov udeleževala oseba, ki ne more biti pravdna stranka in ker tožena stranka naj ne bi bila pravilno zastopana, niso utemeljene.

Formalno zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tožnik ni določno opredelil in utemeljil. Zato v tej smeri sodišče izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti.

Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je posebej odločalo o tožnikovih pravicah iz delovnega razmerja zaradi razveljavitve disciplinskih odločb, ki so bile tudi predmet tega spora. Revizijske navedbe, da je bil tožnik vse od leta 1987 v delovnem razmerju pri toženi stranki, ne upoštevajo določb 3. odstavka 80. člena v času nastanka spora veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) ter 1. odstavka 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), da vložen ugovor zoper sklep delodajalca zadrži izvršitev odločitve delodajalca do sprejema dokončne odločbe. Na podlagi dokončne disciplinske odločbe z dne 4.2.1993 je tožniku v skladu z gornjimi določbami delovno razmerje pri toženi stranki oziroma njeni pravni prednici dejansko prenehalo in mu z razveljavitvijo spornih odločb ni avtomatsko oživelo. Zato je sodišče o njegovih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja v skladu z zahtevkom moralo odločiti. Pri tem je sodišče tožniku utemeljeno priznalo pravice iz delovnega razmerja le za čas, ko je sočasno uveljavljal vrnitev na delo in kolikor teh pravic ni uveljavil pri drugih delodajalcih. Za čas, ko se je tožnik vrnitvi na delo odpovedal, pa pravic in obveznosti iz delovnega razmerja pri toženi stranki ni mogel uspešno uveljaviti. Odpoved vrnitvi na delo pomeni, da delavec pri delodajalcu za naprej nima pravic in obveznosti iz delovnega razmerja.

Ker niti na podlagi revizije tožnika niti na podlagi revizije tožene stranke, revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP obe reviziji (tožnikovo v njenem sicer dovoljenem obsegu) kot neutemeljeni zavrnilo.