Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni utemeljen, ker je tožena stranka po vložitvi tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pripoznala tožbeni zahtevek, tako da tožniku delovno razmerje ni prenehalo.

Četudi se pogodbe o zaposlitvi tožnika sklicuje na SKPgd (ki je še veljala v trenutku sklenitve pogodbe o zaposlitvi), SKPgd pri presoji tožbenega zahtevka ni mogoče uporabiti, ker v trenutku, ko naj bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja, ni več veljala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna iz naslova pogodbene kazni oziroma odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi plačati znesek 3.000,00 EUR v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2009 dalje do plačila, kakor tudi da mu mora povrniti vse nastale pravdne stroške skupaj z 20 % DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožena stranka krije sama njej nastale stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa zadevo odstopi sodišču prve stopnje v nadaljnjo postopanje in odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je tožnik v skladu z določili Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, ki je bila podlaga pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama, vtoževal odškodnino oziroma pogodbeno kazen, kakor se morda nepravilno imenuje ta institut, zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kljub ugovorom tožene stranke glede podlage tožbenega zahtevka, naslovno sodišče v razlogih sodbe nima pomislekov, da je možno pri sojenju uporabiti tudi določila Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, čeprav le-ta sedaj ne več velja, vendar pa je bila veljavna 17. 7. 1996, ko sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi in je v pogodbi o zaposlitvi navedeno, da so vsa določila Splošne kolektivne pogodbe sestavni del pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama. Tako po mnenju tožnika ni ovir, da se pri sojenju upoštevajo določila citirane kolektivne pogodbe, ki tudi predstavljajo podlago tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker naj bi bilo iz podatkov v spisu razvidno, da je tožena stranka sicer res tožniku dala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z določenim 45-dnevnim odpovednim rokom, vendar pa je potem, ko je tožnik pravočasno vložil tožbo zoper nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, še v odpovednem roku tožbeni zahtevek pripoznala. Po mnenju sodišča tako tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še ne bi prenehalo in posledično naj ne bi prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki bi bilo ugotovljeno s pravnomočno odločbo. Tak razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je po mnenju tožnika neutemeljen. Dejstvo je, da je tožnik v zadevi opr. št. Pd 333/2009 vložil tožbo zaradi ugotovitve nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tožena stranka je ta del tožbenega zahtevka pripoznala, s tem je pripoznala, da je tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tako je zadoščeno pogoju iz 28. člena citirane kolektivne pogodbe, čeprav je bila pripoznava tožbe dejansko podana še v odpovednem roku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Tožnik v predmetnem sporu vtožuje plačilo pogodbene kazni za nezakonito prenehanje delovnega razmerja v skladu z 28. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd – Ur. l. RS, št. 40/97 in nadaljnji). SKPgd, ki je veljala do 30. 6. 2006 (Ur. l. RS, št. 90/2005), je določala pogodbeno kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja v 28. členu, in sicer, da je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače v zadnjih treh mesecih dela. Tožnik je sklenil delovno razmerje s toženo stranko za nedoločen čas in tožena stranka mu je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 17. 11. 2009. Zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožnik vložil tožbo in tožena stranka je v odgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek z zahtevkom, da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana dne 17. 11. 2009. Glede na pripoznavo tožbenega zahtevka v tem delu, je sodišče v zadevi opr. št. Pd 333/2009 z dne 20. 1. 2010 izdalo sodbo na podlagi pripoznave, ki je postala pravnomočna dne 17. 2. 2010. Iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da je tožniku pričel teči odpovedni rok dne 18. 11. 2009, tožena stranka pa je s pisno vlogo, ki jo je sodišče prejelo dne 7. 12. 2009, pripoznala tožbeni zahtevek glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej je pripoznala tožbeni zahtevek v času teka odpovednega roka. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še ni prenehalo, prav tako pa je na podlagi v spis predložene pogodbe o poklicni rehabilitaciji ugotovilo, da je prišlo med strankama in ZPIZ, OE …, do sklenitve pogodbe, na podlagi katere je bila tožniku priznana poklicna rehabilitacija zaradi usposobitve za drug poklic za čas od 1. 10. 2009 do 30. 9. 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru pri tožniku do prenehanja delovnega razmerja sploh ni prišlo. Zgolj ugotovitev nezakonitosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s sodbo na podlagi pripoznave (v zadevi opr. št. Pd 333/2009) ni dovolj, da bi bil tožnik upravičen do pogodbene kazni. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da mu je na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 17. 11. 2009 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito, saj mu tega dne delovno razmerje sploh ni prenehalo, prav tako pa mu ni prenehalo niti po poteku odpovednega roka. Glede na navedena dejstva je sodišče prve stopnje pravilno sledilo trditvam tožene stranke, da tožnik neutemeljeno uveljavlja nezakonito prenehanje delovnega razmerja, saj je tožena stranka po vložitvi tožbe pripoznala tožbeni zahtevek in dejansko do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki ni prišlo. To izhaja tudi iz fotokopije delovne knjižice, kjer je naveden le datum sklenitve delovnega razmerja z dne 16. 10. 1999, medtem ko datuma prenehanja delovnega razmerja ni vpisanega (B3). Ker v konkretnem primeru do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki sploh še ni prišlo, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Za odločitev o tem, ali delavcu gre pravica do pogodbene kazni zaradi prenehanja delovnega razmerja, je pomembno, ali je bila taka pravica predvidena v predpisih, ki so veljali v trenutku prenehanja delovnega razmerja. Če je pravna podlaga določba kolektivne pogodbe, ki velja v trenutku prenehanja delovnega razmerja, jo je pri odločitvi o tožbenem zahtevku potrebno upoštevati takšno, kot je bila takrat, ne glede na morebitne kasnejše spremembe. Tako je zmotno razlogovanje pritožbe in sodišča prve stopnje, da je pri sojenju mogoče uporabiti določila SKPgd, čeprav je SKPgd prenehala veljati dne 30. 6. 2006, vendar pa je bila veljavna dne 17. 7. 1996, ko sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi in v njej navedli, da so določila te kolektivne pogodbe del pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama. Pravno podlago določil kolektivne pogodbe je namreč mogoče uporabiti le v primeru, če je ta veljala v trenutku prenehanja delovnega razmerja, kar pa za konkretni primer ne velja. Navedeno zmotno razlogovanje sodišča pa ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP).