Jedro

V obravnavani zadevi je sporen prvi formalni pogoj za obnovo postopka in sicer pravočasnost vložitve predloga, saj toženka niti ni ugotavljala, ali obstaja verjetna izkazanost okoliščin, na katere se predlog opira. Glede na 5. točko prvega odstavka 263. člena ZUP, ta pričetek teka roka za vložitev predloga za obnovo veže na okoliščino, ko je stranka izvedela za izdajo akta. Po povedanem to pomeni, da če predlagatelj obnove v postopek ni bil vključen, mora povedati, kdaj in v kakšnih okoliščinah je za odločbo izvedel. Upravni organ (po uradni dolžnosti) oziroma tudi stranka z nasprotnim interesom pa mu lahko dokažeta, da je za odločbo izvedel že prej. Dokaze o tem, da je predlagatelj obnove po 9. točki 260. člena ZUP za izdajo odločbo izvedel prej, kot zatrjuje, mora torej predložiti tisti, ki zamudo roka zatrjuje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Mestne uprave Mestne občine Maribor 01401-2/2014-73 z dne 11. 7. 2016 se odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe.

III. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Mestna uprava Mestne občine Maribor je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnika z dne 8. 5. 2015 za obnovo postopka iz razloga iz 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker ni bil vložen pravočasno (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP). Iz obrazložitve je razvidno, da tožnik utemeljuje pravočasnost predloga na datum 10. 4. 2015, ko naj bi pooblaščenec tožnika v elektronski poštni predal prejel vlogo v stečajnem postopku, v kateri je bila predložena sporna odločba o izločitvi sedežnice A., katere obnovo postopka predlaga. Gre za ponovljen postopek, po sodbi Upravnega Sodišča RS. Tožnik je kot upnik priglasil svojo terjatev v stečajnem postopku pod zaporedno številko 327 osnovnega seznama preizkušenih terjatev, torej za Mestno občino Maribor (v nadaljevanju MOM), katere terjatev se nahaja pod zaporedno številko 289. Iz prijave izhaja, da je stečajni upravitelj MOM priznal izločitveno pravico za žičniške naprave, med drugim tudi za sedežnico A.. Iz prijave terjatve B. d.d. pod zaporedno številko 329 iz kolone prerekanih terjatev izhaja, da je bila MOM priznana izločitvena pravica pod zaporedno številko 289. Res je, da v osnovnem seznamu terjatev odločba MOM ni bila navedena, se pa je tožnik nedvomno seznanil s prijavo izločitvene pravice MOM, kjer je izrecno navedeno, da je med sedežnicami zajeta tudi sedežnica A.. V dopolnjenem seznamu preizkušenih terjatev z dne 24. 3. 2014, proti katerim je bil vložen ugovor o prerekanju terjatev, pod zaporedno številko 329 prijavljene terjatve B., pa je že navedeno, da je tožnik prerekal ločitveno pravico B. na sedežnici A.. V otvoritvenem poročilu upravitelja, ki je bilo objavljen 17. 2. 2015, je na strani 4 navedeno: "da je v povezavi z izločitvijo dela premoženja iz stečajne mase na osnovi koncesijske pogodbe in aneksa k tej pogodbi, pravnomočne odločbe MOM z dne 21. 11. 2014 in 32. člena Zakona o žičniških napravah in prevozih oseb (v nadaljevanju ZŽNPO) bil del terjatev, ki jih je upnik B. iz naslova financiranja krožne kabinske žičnice prijavlja v tem stečajnem postopku, prenesen (izločen) na novega dolžnika ...", česar tožnik v predlogu ni navedel, čeprav je citiral del odstavka na 3. strani otvoritvenega poročila. Glede na vse prijavljene terjatve in pojasnila iz razpredelnice je tožnik nedvomno vedel, da je MOM prijavila izločitveno pravico na sedežnici A., katera je spadala tudi v prijavo ločitvene pravice B. zaradi financiranja krožno kabinske žičnice, katero je tudi prerekala. Oba seznama in otvoritveno poročilo upravitelja sta bila predmet objave na spletni strani AJPES (prvi odstavek 122. člena ZFPPIPP). Navedeno pomeni, da se tožnik ne more sklicevati, da za izdajo odločbe MOM ni vedel, saj je bila izdaja tega akta konkretno navedena v otvoritvenem poročilu upravitelja.

2. Drugi argument je sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 8. 7. 2015, ki je bil objavljen na spletni strani AJPES, kjer je sodišče odločilo o pritožbi tožnika zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 20. 4. 2015 o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic. Na strani 3 sklepa je navedeno, da tožnik v pritožbi izpostavlja, da je vložil ugovor prerekanja izločitvene pravice upnika MOM, vendar sodišče prve stopnje ni odločilo o ugovoru tožnika z dne 7. 4. 2015. Glede na navedeno so bile okoliščine izdaje odločbe, kot tudi sama vsebina odločbe, tožniku dobro poznane, saj je 7. 4. 2015 vložil ugovor o prerekanju izločitvene pravice MOM na sedežnici A. Vsebina odločbe mu je morala biti znana najkasneje na ta dan in bi se v tem primeru rok za vložitev predloga za obnovo iztekel 7. 5. 2015. Kolikor tožnik ne bi bil seznanjen z odločbo z dne 21. 11. 2014 ne bi mogel 7. 4. 2015 vložiti ugovora o prerekanju izločitvene pravice MOM na sedežnici A..

3. Toženka se z odločitvijo strinja, za kar navaja razloge.

4. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožena stranka je 21. 11. 2014 izdala sklep (prav odločbo - op. sodišča), s katero je odločila, da se izločijo žičniške naprave na C., med drugim sedežnica A. ter odločila, da so žičniške naprave postale z dnem prenehanja koncesijskega razmerja med MOM in družbo D. d.o.o. - v stečaju, to je 16. 10. 2014, last MOM. Tožnik se je z navedeno odločbo seznanil preko svojega pooblaščenca, ko je bila slednjemu v njegov varni elektronski predal vročena vloga v stečajnem postopku družbe D. d.o.o. - v stečaju, to je 10. 4. 2015. Ker slednji v trenutku začetka stečajnega postopka ni bil lastnik sedežnice, temveč je bila ta v lasti tožnika, je tožnik skladno z 9. točko 260. člena ZUP vložil predlog za obnovo, saj bi mu, glede na poseg v njegovo lastninsko pravico, morala biti zagotovljena udeležba v postopku kot stranki ali kot stranskemu udeležencu. Toženka je v obrazložitvi sklepa 10. 6. 2015 navajala, da je bila tožniku na podlagi javnih objav dana možnost, da se je z izdajo upravne odločbe lahko seznanil najpozneje 17. 2. 2015, ko je bilo na spletni strani AJPES objavljeno otvoritveno poročilo stečajnega upravitelja, v katerem je bilo navedeno, da je upnik na osnovi koncesijske pogodbe in upravne odločbe po 32. členu ZŽNPO prevzel del premoženja stečajnega dolžnika, za katero se zmanjša obseg razpoložljive stečajne mase. Istega dne je bil objavljen tudi osnovni seznam preizkušenih terjatev. Upravno sodišče RS je s sodbo I U 1376/2015 z dne 4. 5. 2016 navedeni sklep odpravilo, ker iz nobene od okoliščin, na katere se je v izpodbijanem sklepu sklicevala toženka, ne izhaja, da je tožnik pred 10. 4. 2015 vedel za izdajo odločbe, glede katere je predlagal obnovo postopka.

5. Toženka se deloma sklicuje na enake razloge kot v predhodnem postopku. Tudi zaključek, da je tožnik moral biti z odločbo seznanjen najkasneje 7. 4. 2015, ko je vložil ugovor o prerekanju izločitvene pravice toženke na sedežnici A., ni utemeljen. Iz nobenega dela ugovora, ki ga tožnik prilaga, ne izhaja niti posredno sklicevanje tožnika na odločbo z dne 21. 11. 2014. Ugovor o prerekanju je vložil na podlagi podatkov iz dodatnega osnovnega seznama preizkušenih terjatev z dne 24. 3. 2015, iz katerega izhaja priznanje izločitvene pravice tožnika v deležu 42,2 %, v preostalem delu pa je upravitelj tožnikovo izločitveno pravico prerekal in jo, kot izhaja iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev, priznal toženki. Navajanje 32. člena ZŽNPO ne pomeni, da je bil seznanjen z izdajo konkretne odločbe, ki iz stečajne mase v last toženke izloča tudi sedežnico A.. Tožnik se je zgolj skliceval na zakonska določila, ki so lahko pridobitni naslov za pridobitev lastninske pravice toženke. Po mnenju tožnika širitev presoje pravočasnosti na čas obstoja dejstev, na podlagi katerih bi predlagatelj lahko sklepal na izdan upravni akt, v ZUP nima podlage (prim. sodba Upravnega sodišča RS IV U 55/2014). Tožnik predlaga, da sodišče predlogu za obnovo postopka ugodi oziroma podredno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, v obeh primerih pa toženki naloži plačilo stroškov postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih navedbah in prereka vse navedbe tožnika, ter navaja razloge, zaradi katerih meni, da je tožnik za upravno odločbo izvedel 17. 2. 2015 in da je ob vložitvi ugovora prerekanja izločitvene pravice MOM 7. 4. 2015 bil konkretno seznanjen z razlogom, zaradi katerega je stečajni upravitelj na sedežnici MOM priznal izločitveno pravico ter da je bil seznanjen tako z odločbo kot z njeno vsebino. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, toženki pa prisodi stroške postopka.

7. Tožba je utemeljena.

8. V zadevi je sporno ali je tožnik pravočasno vložil predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo toženke 01401/2-2014 z dne 21. 11. 2014. Tožnik navaja obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena ZUP.1 Tožnik v predlogu za obnovo postopka zatrjuje, da mu ni bila dana možnost udeležbe v postopku, v katerem je toženka izločila žičniške naprave na C., med drugim sedežnico A. (točka 1 izreka), ki so postale z dnem prenehanja koncesijskih razmerij med toženko (MOM) in družbo D. - v stečaju, to je z dnem 16. 10. 2014, last MOM, pri čemer se v obrazložitvi sklicuje na drugi odstavek 32. člena ZŽNPO2 .

9. Po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP lahko stranka obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP predlaga v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Člen 265 ZUP določa, da mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Iz predloga za obnovo izhaja, da naj bi bil tožnik z odločbo MOM z dne 21. 11. 2014 seznanjen 10. 4. 2015, ko je pooblaščenec tožnika, odvetnik E.E. v elektronski poštni predal prejel vlogo v stečajnem postopku D. - v stečaju, v kateri je bila predložena sporna odločba, katere obnovo postopka predlaga. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki posega v že dokončno rešena pravna razmerja, zato se ta inštitut v skladu s sodno prakso obravnava restriktivno, tako da se z razlago zakonskih določb ne širi polje uporabe izrednih pravnih sredstev. Po 267. členu ZUP organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, preizkusi, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana.

10. V obravnavani zadevi je sporen prvi formalni pogoj za obnovo postopka in sicer pravočasnost vložitve predloga, saj toženka niti ni ugotavljala, ali obstaja verjetna izkazanost okoliščin, na katere se predlog opira. Glede na 5. točko prvega odstavka 263. člena ZUP, ta pričetek teka roka za vložitev predloga za obnovo veže na okoliščino, ko je stranka izvedela za izdajo akta. Po povedanem to pomeni, da če predlagatelj obnove v postopek ni bil vključen, mora povedati, kdaj in v kakšnih okoliščinah je za odločbo izvedel. Upravni organ (po uradni dolžnosti) oziroma tudi stranka z nasprotnim interesom pa mu lahko dokažeta, da je za odločbo izvedel že prej. Dokaze o tem, da je predlagatelj obnove po 9. točki 260. člena ZUP za izdajo odločbo izvedel prej, kot zatrjuje, mora torej predložiti tisti, ki zamudo roka zatrjuje. Pri tem po ustaljeni upravno sodni praksi ni relevantno, kdaj se je stranka seznanila z vsebino upravnega akta. Že Upravno sodišče RS se je v obrazložitvi sodbe I U 1376/2015 z dne 4. 5. 2016, s katero je bila zadevo vrnjena v ponoven postopek organu prve stopnje, izreklo glede vsebine otvoritvenega poročila in osnovnega seznama in pojasnilo, da navedena dokazila ne vsebujeta dovolj konkretiziranih podatkov, da bi se lahko štelo, da je tožnik zvedel za izdajo spornega akta z objavo otvoritvenega poročila in osnovnega seznama. Iz otvoritvenega poročila z dne 17. 2. 2015 namreč ni razvidno, na katero premoženje se upravna odločba nanaša, iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev pa izhaja zgolj priznana izločitvena pravica MOM tudi na sporni sedežnici, pri čemer pa ni mogoče sklepati na izdajo konkretnega upravnega akta in njegovo povezavo s sedežnico A. Organ prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno navaja te iste razloge kot odločilne, vendar pa se sodišče s takšnim stališčem organa prve stopnje in toženke ne strinja. Po presoji sodišča na podlagi navedenih dejstev organ prve stopnje in toženka nista mogla sklepati, da je tožnik, ko je za navedena dejstva izvedel, lahko sklepal (izvedel) tudi, da je bila odločba izdana. Tudi sklicevanje na zakonsko domnevo iz četrtega odstavka 122. člena ZFPPIPP v obravnavani zadevi ne pride v poštev, saj prvostopenjski organ niti toženka, tako kot v prvotnem postopku, pri svojih navedbah nista določna in ne povesta, katere podatke v sporni odločbi je vloga, ki naj bi bila objavljena, vsebovala. Zato razlogi prvostopenjskega organa in toženke, da je tožnik za odločbo MOM z dne 21. 11. 2014 zvedel 17. 2. 2015, niso pravilni.

11. V ponovljenem postopku se je glede na napotke iz sodbe tega sodišča organ prve stopnje opredelil tudi glede ugovora tožnika z dne 7. 4. 2015 o prerekanju izločitvene pravice upnika na sedežnici A., vendar pa po presoji sodišča napačno. Organ prve stopnje niti toženka nista pojasnila razlogov, na podlagi katerih bi izhajalo, da je tožnik vedel za izdajo sporne odločbe MOM. Kot je razvidno iz ugovora, ki ga prilaga tožbi, tožnik sporne odločbe MOM z dne 21. 11. 2014 v ugovoru ni citiral. Iz vsebine ugovora prerekane izločitvene pravice ne izhaja, da je tožnik bil seznanjen z izdajo odločbe z dne 21. 11. 2014, kar zatrjuje tožnik tudi v tožbi. Sodišče se zato ne strinja z oceno organa prve stopnje in toženke, ki relevantno okoliščino, da je tožnik vedel za izdajo spornega akta, vežeta tudi na datum, ko je vložil ugovor o prerekanju izločitvene pravice MOM na sedežnici A., to je na dan 7. 4. 2015, saj to iz ugovora ne izhaja in je takšno stališče protispisno. Ob takem stanju stvari izhaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe niso izkazane okoliščine, da je bilo tožniku znano na dan vložitve ugovora 7. 4. 2015, da je bila sporna odločba z dne 21. 11. 2014 izdana. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati razlogi toženke, da se je tožnik skliceval na pravno podlago iz drugega odstavka 32. člena ZŽNPO, ki je bila pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice MOM po sporni odločbi. Razlogi toženke, da je tožnik ob vložitvi ugovora 7. 4. 2015 bil seznanjen tako z odločbo kot z njeno vsebino ob takem stanju stvari po presoji sodišča niso pravilni.

12. Glede na povedano je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, saj toženka relevantne okoliščine, na katero je vezala svojo odločitev, da je predlog za obnovo postopka vložen prepozno, ni dokazala. Dokazno breme pa je na njeni strani. Zato je sodišče na podlagi 2.in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijani sklep odpravilo, ker je spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa, ne more rešiti spora, ker so bili zmotno presojeni dokazi in posledično nepravilno uporabljeno materialno pravo. Zadevo je na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Po povedanem ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije.

13. Stroškovnemu zahtevku je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in tožniku priznalo stroške v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik) v znesku 15,00 EUR, ki jih mora tožniku povrniti toženka. Za ugoditev stroškovnemu zahtevku toženke po Pravilniku ni pravne podlage.

14. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 1 Po navedeni določbi se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem sporu ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. 2 Po prvem odstavku 32. člena ZŽNPO z dnem, ko po zakonu nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka, preneha po zakonu koncesija za graditev žičniške naprave.Po drugem odstavku tega člena žičniške naprave ne postanejo del stečajne mase koncesionarja, ampak postanejo z dnem prenehanja koncesijskega razmerja last koncedenta. O obsegu žičniške naprave, ki se izloči, odloči pristojni organ koncedenta z odločbo v upravnem postopku. Pristojni organ koncedenta lahko odloči, da žičniške naprave ostanejo v celoti ali delno del stečajne mase, če to ni v nasprotju z javnim interesom, kateremu so namenjene.