Jedro

Mejo med zemljiščem, ki je javno dobro, in zemljiščem, ki je v zasebni lasti, je mogoče določiti le po kriteriju močnejše pravice. Ker je javno dobro stvar, ki jo lahko uporablja vsakdo, je praviloma izven pravnega prometa in na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Sodna praksa je enotna, da je iz navedenih razlogov treba pri ureditvi meje med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti upoštevati stanje v katastru.

Meja (oziroma pot) je urejena v okviru dopustnih katastrskih odstopanj, zato niso na mestu očitki o "razlastitvi glede na površino po novo določenih točkah".

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v V. točki izreka razveljavi v delu, ki se nanaša na skupne stroške postopka, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se meja med parcelami št. 330, *37, 328, 332 in 331, vse k. o. X in parc. št. 713, k. o. X, uredi po močnejši pravici. Meja poteka: - med parcelami 330, *37, 328 in parcelo 713, vse od točke 52(30) preko točk 67(33), 68(40), 69(41), 135(44), 136(46), 103(49), 104(50) do točke 105(53); - med parcelo 332 in parcelo 713, od točke 134(31) preko točk 45(32), 44(34), 43(35), 42(36), 41(37) do točke 40(38); - med parcelo 331 in parcelo 713, od točke 30(39) preko točk 70(42), 20(43), 88(45), 86(47), 84(48), 82(51) do točke 108(52), vse kot izhaja iz skice terenske meritve z dne 20. 3. 2016 (list. št. 86 spisa) in elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru z dne 8. 4. 2016, ki ga je izdelal izvedenec geodetske stroke M. M. (I. točka izreka). V točke iz I. člena izreka se postavijo trajna mejna znamenja (II. točka izreka). Vrednost spornega mejnega prostora v izmeri 152 m2 znaša 107,48 EUR (III. točka izreka). Skica terenske meritve z dne 20. 3. 2016 in elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru z dne 8. 4. 2016, ki ju je izdelal izvedenec geodetske stroke M. M., sta sestavni del tega sklepa (IV. točka izreka). Skupne stroške tega postopka, stroške izvedenca, zunanjega poslovanja sodišča in sodno takso krijeta predlagatelja in nasprotna udeleženka v razmerju vsak do 1/2, vsak udeleženec pa krije svoje stroške tega postopka (V. točka izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožujeta predlagatelja iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu, to je v vseh točkah izreka, razen v I. točki izreka glede meje od točke 52(30) do vključno 69(41), razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajata, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker meje ni določilo na kraju samem, kjer bi se morala napraviti skica, iz katere je razviden sporni prostor ter meja, ki jo je sodišče določilo na kraju samem. Takšna skica je sestavni del zapisnika o naroku. Točke meje mora sodišče določiti in v naravi pokazati na kraju samem, da jih udeleženci vidijo. O mejnih točkah so bili udeleženci seznanjeni šele s prejemom končnega sklepa. V skico terenske meritve z dne 20. 3. 2016, ki je sestavni del sklepa, ni vrisana tudi meja po podatkih katastra in v naravi obstoječa trasa asfaltiranih delov poti, zato je sklep nerazumljiv. Sodišče je storilo kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič in predlagateljev. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti in ustavno pravico do enakega varstva pravic. Priče so relevantne za odločitev v okviru priposestvovanja in v dokaz, da jugozahodni krak parcele št. 713 ne predstavlja žive poti, ampak so to zemljišče že od nekdaj uporabljali in imeli v izključni posesti zgolj predlagatelja in njun sin, udeleženec J. J. in njihovi pravni predniki. Po tej trasi druge osebe, z izjemo enega soseda, niso vozile, edina oseba, ki je po poti vozila v zadnjih nekaj letih, pa je bila S. S. Izrek in razlogi sodbe so med seboj v nasprotju, saj je v izreku sodišče odločilo, da se meja določi po močnejši pravici, iz obrazložitve pa izhaja, kot da jo je določilo po posestnem stanju. Predlagatelja sta uveljavljala kriterij močnejše pravice po liniji, ki je bila vrisana v izvornih katastrskih načrtih do leta 1869 in je bila ta mejna linija ob prerisovanju načrtov do leta 1869 zaradi napake prerisovalca izbrisana, kar je izvedenec potrdil. Jugovzhodni krak sta predlagatelja priposestvovala. Odlok o kategorizaciji ne vzpostavlja lastninske pravice ali statusa javnega dobra, če je zemljišče dejansko zasebna lastnina. Sodišče bi moralo v izpodbijanem delu mejo določiti po podatkih katastra. Pot sta zgradila in asfaltirala predlagatelja izključno na njune stroške in nobene pravne podlage ni, da bi jima sodišče tak asfaltirani del odvzelo. Poleg tega je površina zemljišča parc. št. 713 po novo določenih mejnih točkah bistveno večja kot po katastrskih mejnih točkah. Sodišče je brez vsake podlage pritožnika razlastilo povsod tam, kjer je po katastrskih podatkih zemljišče last pritožnikov. Meja v sklepu tudi ni določena v celotnem spornem obsegu, in sicer ob skrajnem jugovzhodnem kraku javne poti. V pravočasnih dopolnitvah pritožbe predlagatelja opisujeta še stanje v naravi in kako je pot potekala v preteklosti, v dokaz predlagata fotografije in aeroposnetek stanja v naravi v letu 1973. Utemeljujeta, da ni šlo za "živo pot". V V. točki sklepa sodišče ni navedlo zneska skupnih stroškov, čeprav sta te stroške na naroku pravočasno priglasila. Sodišče bi moralo stroške zneskovno odmeriti.

3. Pritožba je bila vročena udeležencu in nasprotni udeleženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V konkretnem primeru se ureja meja med nepremičninami predlagateljev in nepremičnino, ki predstavlja javno dobro in je v upravljanju nasprotne udeleženke (občine). Mejo med zemljiščem, ki je javno dobro, in zemljiščem, ki je v zasebni lasti, je mogoče določiti le po kriteriju močnejše pravice. Ker je javno dobro stvar, ki jo lahko uporablja vsakdo, je praviloma izven pravnega prometa in na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Sodna praksa je enotna, da je iz navedenih razlogov treba pri ureditvi meje med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti upoštevati stanje v katastru.1

6. Navedeno je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje in pravilno zaključilo, da zahteva predlagateljev po priposestvovanju poti, ki predstavlja javno dobro, ni utemeljena, saj priposestvovanje poti (javnega dobra), ni mogoče. Posledično so neutemeljeni pritožbeni očitki o tem, da bi sodišče moralo v dokaz priposestvovanja in o tem, ali gre za "živo pot" zaslišati predlagatelje in (pritožbeno nekonkretizirane) priče. Šlo bi namreč za dokazovanje pravno nerelevantnih dejstev, zato očitki o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in o kršitvi načela kontradiktornosti niso utemeljeni. V tem okviru je treba obravnavati tudi aeroposneteke, priložene drugi dopolnitvi pritožbe. Slednji so najprej predloženi prepozno (šele pritožbi) in brez navedb, zakaj niso mogli biti priloženi že prej (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), predvsem pa so, kot pojasnjeno, pravno nerelevantni.

7. Sodišče prve stopnje je mejo pravilno določilo upoštevaje še sprejemljive, minimalne odmike od stanja v katastru. Ne drži, kot to očita pritožba, da "iz obrazložitve izhaja, da jo je določilo po posestnem stanju", poleg tega pa pritožba tudi ne konkretizira, iz katerega dela obrazložitve naj bi očitano materialnopravno odločanje po posestnem stanju izhajalo.

8. V 13. točki obrazložitve sodišče zgolj navaja, da iz odločbe Medobčinskega inšpektorata z dne 16. 11. 2012 izhaja, da gre pri odseku javne poti, ki teče med nepremičninami predlagateljev, za nekategorizirano cesto na parc. št. 713, k. o. X in javno dobro ter da meja med tem javnim dobrim in nepremičninami predlagateljev ni urejena. Da je parc. št. 713, k. o. X javno dobro, med strankama ni bilo sporno, slednje izhaja tudi iz zemljiške knjige in torej ni utemeljen pritožbeni očitek, da je "zemljišče dejansko zasebna lastnina" (zgolj potek poti v naravi je deloma drugačen, kot je to razvidno iz podatkov zemljiškega katastra). Poleg tega je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev izvedenca ugotovilo tudi, da sporna meja ob nastanku katastra še ni bila vrisana, to pa se je zgodilo nekje do leta 1869 (7. točka obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Prvo sodišče tudi ni obrazložilo, da Odlok o kategorizaciji cest vzpostavlja "lastninsko pravico oziroma status javnega dobra na zasebni lastnini", kot to navaja pritožba.

9. Glede parc. št. 713, k. o. X je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je potek ceste v naravi drugačen, kot je to razvidno iz podatkov zemljiškega katastra in da ni mogoče, da bi cesta kadarkoli lahko potekala kje drugje kot poteka sedaj že zaradi same konfiguracije terena (brežine), nesporno pa je, da je trasa javne poti potekala okvirno na istem mestu najmanj od leta 1869. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so katastrske meje javne poti (javnega dobra) za razliko z dejanskim stanjem posledica predvsem napak oziroma pomanjkljivosti v katastru, in da gre v skladu s 3. členom Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru za sprejemljive oziroma minimalne odmike od stanja v katastru, kar vse prepriča tudi pritožbeno sodišče. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je mejo uredilo v okviru minimalnih, še sprejemljivih odstopanj v katastru, je pravilna in jo višje sodišče potrjuje, očitke pritožbe v nasprotni smeri pa zavrača. 10. Pritožnika v pritožbi ponovno poudarjata, da sta sama zgradila in asfaltirala javno pot, vendar je že sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve pravilno poudarilo, da bosta morala morebitne zahtevke s tem v zvezi uveljavljati v drugih postopkih. Nekonkretizirana je tudi pritožbena navedba, da "meja ni določena v celotnem spornem obsegu". V katerih točkah "ob skrajnem jugovzhodnem kraku javne poti" je govora, pritožba ne navede.

11. Meja (oziroma pot) je urejena v okviru dopustnih katastrskih odstopanj, zato niso na mestu očitki o "razlastitvi glede na površino po novo določenih točkah". Pritožba tudi ne konkretizira, o katerih točkah in kakšnih površinah je govora. Nenazadnje ni mogoče prezreti, da se pritožnika (predlagatelja) ne pritožujeta glede sodne ureditve meje v točkah od 52(30) do vključno 69(41). V tem delu namreč katastrska meja poteka po njunih zgradbah, pot, kot jo je določilo sodišče, pa poteka ob (in ne po) zgradbah. V svojem materialnopravnem naziranju torej pritožnika nista konsistentna.

12. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o kršitvi 135. člena ZNP. Ta določa, da se na naroku samem napravi skica, iz katere mora biti razviden sporni prostor ter meja, ki jo je sodišče določilo na kraju samem, skica pa je sestavni del zapisnika o naroku.

13. Iz zapisnika o naroku na kraju samem z dne 9. 7. 2015 (list. št. 40) izhaja, da so se ga udeležili udeleženci in sodni izvedenec za geodetsko stroko. Opravljen je bil ogled stanja parcel v naravi. Stanje ogleda se je sproti posnemalo (priloge C - fotografije). Nadalje iz zapisnika izhaja dogovor, da bo sledil (tudi) ogled samega izvedenca, ugotovilo se je, kje je potek poti sporen. Sodnik je na naroku samem tudi sprejel sklep, da se izvedencu geodetske stroke odredi priprava in izdelava izvedenskega mnenja v okviru predloga, kar opravi po predhodnem ogledu. O tem je bil izdan tudi poseben sklep. Geodet je skico izdelal in v obrazložitvi navedel (list. št. 45), da je na naroku 9. 7. 2015 izmeril mejnike in pokazano uživalno mejo. Za 16. 7. 2015 je predlagateljem telefonsko najavil, da bo izvajal meritve. Geodet je nato izdelal skico (list. št. 47), na kateri je zavedeno, da gre za skico z naroka dne 9. 7. 2015 in terenske meritve z dne 16. 7. 2015. Mnenje je bilo vročeno tako predlagateljema kot nasprotni udeleženki. Predlagatelja pripomb v smeri, kot jih navajata v pritožbi, nista podala, pač pa je nasprotna udeleženka (ki se ne pritožuje) grajala, da sama o poteku meritev (za razliko od predlagateljev) sploh ni bila obveščena. Iz zapisnika naroka z dne 19. 10. 2015 izhaja, da se je prebralo izvedensko mnenje, udeleženci pa niso zahtevali neposrednega zaslišanja izvedenca na naroku samem. Naknadno je sodišče prve stopnje izvedencu naložilo še dodatno delo v zvezi z izdelavo elaborata.

14. Po presoji višjega sodišča so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 135. člena ZNP. Sodišče prve stopnje je opravilo ogled na kraju samem, skladno s tem je bila nato izdelana tudi skica. Predlagatelja sta točke videla v naravi, sama sta pokazala sporne dele. Na zadnjem naroku 19. 10. 2015 nista podala nikakršnih pripomb ali zahteve sodišču, naj izrecno določi, kje poteka meja. Glede na to, da nista imela pripomb, s samim potekom postopka (kot izhaja iz 13. točke obrazložitve) pa sta vseskozi izrecno in konkludentno soglašala, s pritožbenimi očitki v smeri kršitve pravice do izjave in kršitve načela neposrednosti ne moreta biti uspešna.

15. Ne držijo pritožbeni očitki glede skice, ki je sestavni del sklepa. Povsem jasno iz IV. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da sta skica terenske meritve z dne 20. 3. 2016 in elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru z dne 8. 4. 2016 sestavni del sklepa. Iz elaborata, ki je sestavni del sklepa, izhajajo tako katastrski prikaz kot tudi uživalne meje. Tudi ni utemeljena graja, da bi morala biti v skico terenske meritve, ki je sestavni del sklepa, "vrisana meja po podatkih katastra in v naravi obstoječa trasa asfaltiranih delov poti". Kot je že bilo pojasnjeno, ali je del poti asfaltiran ali ne, v konkretnem postopku ne predstavlja pravno relevantnega dejstva.

16. Utemeljena pa je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje glede stroškovne odločitve ni navedlo skupnega zneska stroškov. Sodišče prve stopnje bi moralo skupne stroške postopka konkretno odmeriti, ne pa, da je samo odločilo, da jih krijeta predlagatelja in nasprotna udeleženka vsak do 1/2. Sodbe se v tem delu ne da preizkusiti (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Sodišče prve stopnje mora navedeno kršitev odpraviti tako, da konkretno (zneskovno) odloči o vsaki stroškovni postavki, morebitni presežek pa naloži eni od strank v plačilo z dajatvenim izrekom. Pritožbeno sodišče tega ni storilo samo, ker vsi stroški še niso bili znani oziroma ni moglo upoštevati stroškov izvedenca, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo po vloženi pritožbi.

17. Višje sodišče je pritožbi predlagateljev v delu, ki se nanaša na skupne stroške postopka (del V. točke izreka) ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo. Zadevo v tem delu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). V preostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem (predlagatelja se ne pritožujeta glede poteka meje od točke 52(30) do vključno 69(41)) in nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 37. členom ZNP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

1 Primerjaj VSL sklep II Cp 724/2017 z dne 11. 5. 2017, VSL sklep II Cp 2256/2016 z dne 7. 2. 2017.