Jedro

Upnik ne more predlagati dosege nenadomestnega dejanja, ki s poravnavo ni določeno in ki predstavlja le pogoj za veljavnost poravnave.

Izrek

Ugovoru se ugodi, sklep o izvršbi se razveljavi in se izvršba ustavi. Upniki so dolžni povrniti dožnici stroške ugovora v znesku 10.800,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje po predlogu upnikov na podlagi sodne poravnave Temeljnega sodišča v Škofji Loki, enota v Škofji Loki, K 106/92 z dne 13.12.1993 kot izvršilnega naslova dovolilo izvršbo zoper dolžnico zaradi dosege dejanj tako, da se dolžnici naloži, da v dodatnem roku 8 dni podpiše sporazum o razveljavitvi sodne poravnave istega sodišča N 114/79 z dne 16.10.1981, sicer se ji izreče denarna kazen v znesku 4.500,00 SIT. Upnikom je odmerilo izvršilne stroške v znesku 15.805,00 SIT. Proti sklepu ugovarja dolžnica in navaja, da je bila izvršba dovoljena na podlagi listine, ki ni izvršilni naslov, kar je ugotovilo tudi izvršilno sodišče v zadevi, opr. št. I 101/96. Meni, da skuša upnik s ponavljanjem istovrstnih procesnopravnih dejanj doseči podpis sporazuma, za katerega se stranki nista nikoli dogovorili. Predlaga razveljavitev sklepa in priglaša stroške. Na ugovor so upniki odgovorili, da predstavlja sodna poravnava izvršilni naslov, po katerem se je dolžnica jasno zavezala podpisati sporazum o razveljavitvi sodne poravnave istega sodišča opr.št. N 114/79 z dne 16.10.1981. Predlagajo zavrnitev ugovora. Sodišče prve stopnje je po določbi tretjega odstavka 58.člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ugovor odstopilo pritožbenemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi. Ugovor je utemeljen. Po določbi 21.člena ZIZ v zvezi s 1.točko 17.člena ZIZ je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve. Od presoje izvršilnega naslova je namreč odvisno, ali se predlagano nenadomestno dejanje (226.člen ZIZ) sploh lahko opravi (dopustnost izvršbe). V obravnavani zadevi so upniki predlagali izvršbo na podlagi sodne poravnave z dne 13.12.1993 v kazenski zadevi opr.št. K 106/92 Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Škofji Loki, iz katere je razvidno, da so upniki in dolžnica umaknili vsak svojo zasebno kazensko tožbo, predlagali ustavitev kazenskih postopkov ter se poravnali glede medsebojnih sporov kazenskopravne narave. Nadalje iz vsebine poravnave izhaja, da so se stranke sporazumele o veljavnosti sodne poravnave pod pogojem, da se dolžnica obveže podpisati sporazum o razveljavitvi sodne poravnave istega sodišča opr. št. N 114/79 z dne 16.10.1981 v roku 15 dni, odkar ga bo prejel njen pooblaščenec. Stranke so torej sklenile sodno poravnavo z razveznim pogojem. Dolžnici je treba pritrditi v tem, da upniki nimajo izvršilnega naslova za predlagano nenadomestno dejanje. Glede predmeta obveznosti je relevantna vsebina sodne poravnave, ki se glasi na ustavitev kazenskih postopkov. Sodna poravnava je po določbi 1.točke 17.člena ZIZ izvršilni naslov, vendar pa upniki zoper dolžnico ne morejo zahtevati dosege dejanja, ki s to poravnavo ni bilo zaobseženo, in ki predstavlja le pogoj za veljavnost poravnave. Kot je razvidno iz priloženih spisov Temeljnega sodišča v Kranju, enotev Škofji Loki, opr. št. P 249/89 in R 5/94, je bilo upnikom že pojasnjeno, da je bilo mogoče doseči razveljavitev sodne poravnave z dne 16.10.1981, ki je po svojih pravnih učinkih in posledicah izenačena s sodno odločbo, le s tožbo v pravdi. Ni dopustno torej, da bi stranke same s sporazumom razveljavljale sodno poravnavo. K temu je še dodati, da je razvezni pogoj, s katerim so stranke obremenile veljavnost sodne poravnave pred kazenskim sodiščem, ob uporabi drugega odstavka 75.člena ZOR šteti za neobstoječega. Zato v konkretnem primeru izvršba ni dopustna, saj izvršilni naslov, na katerega se sklicuje upnik v izvršilnem predlogu, ni primeren za izvršbo (21.člen ZIZ). Ker sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti predlagane izvršbe, je podana smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb izvršilnega postopka (prvi odstavek 339.člen ZPP v zvezi s 15.členom ZIZ). Zato je sodišče druge stopnje utemeljenemu ugovoru dolžnice (2. tč. 1. odst. 55. čl. ZIZ) ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in izvršbo ustavilo (načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 9.12.1999). Izrek o stroških temelji na določbi šestega odstavka 38.člena ZIZ. Dolžniku so bili priznani ugovorni stroški v skupnem znesku 10.800,00 SIT, potem ko so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (75 točk po tar.št. 21/5-3) in Zakonom o sodnih taksah ( 4.500,00 SIT po tar.št. 3/3).