Jedro

Če je zakonska zveza razvezana, bivša zakonca pa po razvezi še nadalje prebivata skupaj v odnosu, ki je v bistvu enak tistemu, zaradi kakršnega je prišlo do razveze zakonske zveze, se v postopku za priznanje pravice do vdovske pokojnine ne more priznati obstoj izvenzakonske skupnosti, ki bi imela pravne posledice na področju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zatrjevana izvenzakonska skupnost je po vsebini taka, kot je bila zakonska zveza, ki je bila razvezana zaradi nevzdržnosti, ker ni bilo več temeljev iz 13. čl. ZZZDR. Iz razvezane zakonske zveze pa ima preživeli zakonec pravico do vdovske pokojnine samo, če ima pravico do vdovske pokojnine po sodni odločbi oz. po sporazumu in jo je užival do smrti zavarovanca (113. čl. ZPIZ-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da se razveljavita odločbi toženca z dne 6.11.2001 in z dne 14.11.2000 ter da se ugotovi, da ima tožnica pravico do vdovske pokojnine po pokojnem A.R., ki jo je toženec dolžan odmeriti in izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zapadlih prejemkov do plačila ter ji povrniti stroške postopka.

Nadalje je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu, smiselno zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da sodišče pri oceni izpolnjevanja pogojev za priznanje izvenzakonske skupnosti ni upoštevalo krajevnih in socialnih okoliščin ter navad, ki navkljub teoretičnim pravilom v tem okolju veljajo kot nesporen dokaz obstoja zakonske oz. izvenzakonske skupnosti. Nadalje poudarja, da se tožničina izvenzakonska skupnost ni razlikovala od pred njo obstoječe zakonske skupnosti, kateri bi zakon priznaval vse pravne posledice statusa ovdovelega zakonca. Prav tako se ni razlikovala tudi od večine zakonskih in izvenzakonskih skupnosti na tem in v širšem socialnem okolju. Glede izjave pokojnega A. R., podane 10.5.1999 o tem, da ima samostojno gospodinjstvo, pa pritožba navaja, da je bil razlog v tem, da si je na ta način pridobil pravico do socialne pomoči. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče dovolj popolno in pravilno ugotovilo bistvena dejstva ter ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo. Postopkovnih določb, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni kršilo. Sodbo je obrazložilo z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v 13. čl. določa, da zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo; na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Verjetno res v nekaterih zakonskih zvezah ti elementi niso več podani, kar smiselno izpostavlja pritožba. Vendar tudi v takih primerih velja zakonska fikcija, da je zakonska zveza trajala do smrti enega od zakoncev, če ni bila poprej razvezana (63. čl. ZZDR) ali razveljavljena (42. čl. zakona). To pa posledično tudi pomeni, da preživelemu zakoncu za uveljavitev pravice do vdovske pokojnine ni potrebno izkazovati prej navedenih elementov zakonske zveze, saj velja zakonska domneva o njihovem obstoju. V primeru zatrjevane izvenzakonske skupnosti (dalj časa trajajoče življenjske skupnosti; 12. čl. ZZDR in 114. čl. ZPIZ/99) pa mora stranka oz. preživeli partner dokazati, da je bila življenjska skupnost partnerjev po vsebini približno taka, kot je življenjska skupnost, ki naj obstaja med zakoncema. Ni sicer potrebno, da so v posameznem primeru podane vse okoliščine oz. elementi, vendar pa v konkretni zadevi pritožbeno sodišče soglaša z izpodbijano sodbo zlasti zato, ker je iz sodbe o razvezi zakonske zveze med tožnico in R. A. Temeljnega sodišča v M., Enota v P., št. P X/94, z dne 11.10.1994, ki je v toženčevem spisu, št. P-5.039.304, razvidno, da je tožnica s tožbo z dne 24.8.1994 zahtevala razvezo zakonske zveze zaradi nevzdržnosti iz enakih razlogov oz. okoliščin, o katerih je v sedanjem sodnem postopku izpovedala, da so bile po razvezi podane med njo ter A. R., umrlim dne 24.4.2000, v zatrjevani izvenzakonski skupnosti.

Izpovedbo tožnice (ter tudi priče D. L.) je prvostopenjsko sodišče podrobno povzelo v obrazložitvi sodbe, zato jo pritožbeno sodišče ne navaja znova. V primeru, kot je obravnavani, ko je zakonska zveza razvezana, bivša zakonca pa po razvezi še nadalje prebivata skupaj v odnosu, ki je v bistvu enak tistemu, zaradi kakršnega je prišlo do razveze zakonske zveze, pa se v postopku za priznanje pravice do vdovske pokojnine ne more priznati obstoj izvenzakonske skupnosti, ki bi imela pravne posledice na področju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj je zatrjevana izvenzakonska skupnost po vsebini taka, kot je bila zakonska zveza, ki je bila, kot je razvidno iz obrazložitve pravnomočne sodbe, prav zaradi nevzdržnosti, ker ni bilo več temeljev iz 13. čl. ZZZDR, razvezana; iz razvezane zakonske zveze pa ima preživeli zakonec pravico do vdovske pokojnine samo, če ima po sodni odločbi oz. po sporazumu pravico do preživnine in jo je užival do smrti zavarovanca (113. čl. ZPIZ/99).

Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter s to dodatno obrazložitvijo potrdilo izpodbijano sodbo. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je odločilo tudi, da nosi stroške za pritožbo sama (36. čl., 1. odst.; ZDSS, Ur.l. RS, št. 19/94).