Jedro

Ni pričakovati od oškodovanca, da bi se moral pripeljati v tujino zato, da bi lahko likvidiral škodo oziroma popravil vozilo. Ker je oškodovanec prebival v Republiki Avstriji, je povsem življenjsko, da je vozilo dal popraviti pri pooblaščenem servisu vozil BMW v tej državi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijani I., II. in IV. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača 14.084,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2020 dalje (I. točka izreka), kot tudi, da v roku 8 dni tožeči stranki povrne tudi 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2020 do plačila (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 44,00 EUR od 6. 10. 2020 do 9. 10. 2020 je zavrnilo (III. točka izrek). Tožencu je nadalje naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne 3.628,22 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom (IV. točka izreka).

2.Zoper sodbo se toženec po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo omejitve zneska škode po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju: ZOZP). Prav tako je napačno priznalo stroške popravila v Avstriji, saj bi bilo popravilo v Sloveniji cenejše, zato slednje ne sme biti v njegovo škodo, poleg tega pa je zavarovanje sklenil v Sloveniji. Ker ni v pogodbenem razmerju s korespondenčno zavarovalnico, mu je neutemeljeno naložen tudi strošek zavarovalnice A. v Avstriji. Sodišče prve stopnje nadalje ne bi smelo priznati stroška za manjvrednost vozila, saj je že izvedenec pojasnil, da se ta prizna le v primeru, če je pri popravilu potrebno izvesti operacije rezanja, varjenja ali lepljenja vitalnih delov karoserije, kar pa v konkretnem primeru ni bilo storjeno. Prisojeni strošek DDV je neutemeljen, saj pri zavarovalnicah zaradi vstopnega in izstopnega DDV slednje ne predstavlja dodatnega stroška. Pritožuje se še zoper odločitev o stroških, saj je zaradi napačne odločitve o glavnem zahtevku zmotna tudi ta. Zmotna je odločitev, da se mu ne priznajo stroški izvedenin, ki so bili plačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči, saj gre za pravdne stroške, ki jih je zanj plačal proračun. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe oziroma da se le-ta razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3.Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Kljub toženčevemu navajanju, da sodbo izpodbija v celoti, je sodišče druge stopnje, glede na vsebino pritožbe, štelo da jo izpodbija v zanj neugodni I., II. in IV. točki izreka (po izpodbijanju zavrnilne III. točke izreka niti nima pravnega interesa).

6.Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi uradoma, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Razlogi sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku so pravilni in jih sodišče druge stopnje v celoti sprejema.

7.Toženec neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovega ugovora, da ne more odgovarjati za višji znesek kot 12.000,00 EUR, kakor je to določeno v šestem odstavku 7. člen ZOZP. Sodišče prve stopnje je takšen ugovor presojalo, a ga je pravilno štelo za neutemeljenega. Kot je pojasnjeno v izpodbijani sodbi, se skladno z določbo prvega odstavka 8.a člena ZOZP, denarni zneski iz 7. člena ZOZP spremenijo vsakih pet let, upoštevajoč evropski indeks cen življenjskih potrebščin, ki ga predpisuje Uredba Sveta (ES) št. 2494/95 z dne 23. oktobra 1995 o harmoniziranih indeksih cen življenjskih potrebščin. Spremembe zneskov objavi minister, pristojen za finance, v Uradnem listu Republike Slovenije (drugi odstavek 8.a člena ZOZP). Zadnji zneski so objavljeni v Uradnem listu RS št. 4/2016 z dne 22. 1. 2016, pri čemer je višina regresne pravice zavarovalnice s spremembo omejena na znesek 13.560,00 EUR, kar pa ne vključuje akcesorne terjatve (t. j. obresti), ki v tem znesku niso zajete.1

8.Neutemeljeno se nadalje toženec protivi dosojenim stroškom korespondenčne zavarovalnice A. iz Avstrije. Skladno s prvim odstavkom 42.b člena ZOZP morajo zavarovalnice s sedežem v Republiki Sloveniji imenovati pooblaščence v drugih državah članicah EU, kar je v primeru, glede na priloženo pogodbo (priloga A39) s strani tožeče stranke, in kar ni pritožbeno sporno, zavarovalnica A. AG. Že ZOZP v drugem odstavku 7. člena določa, da ima zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala odškodnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od odgovorne osebe. Kot je v zvezi s tem pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tudi sicer splošno znano, da korespondenčna zavarovalnica svoje storitve ne opravlja brezplačno, škodo je morala po svojih strokovnih osebah oceniti, tožeča stranka pa je škodo morala povrniti. Gre za običajno prakso zavarovalnic, temelječo na medsebojnih dogovorih za primer škod z mednarodnim elementom. In ker je tožeča stranka stroške korespondenčne zavarovalnice plačala skupaj z DDV, česar pritožba ne izpodbija, mora toženec tožeči stranki povrniti tudi slednjega. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da gre pri plačilu DDV za vstopni in izstopni DDV, ki ni strošek tožeče stranke. Sami višini stroškov pritožba ne nasprotuje.

9.Zmotno je nadalje prepričanje toženca, da bi moralo biti popravilo cenejše, ker bi morala biti škoda sanirana v Sloveniji in ne v Avstriji. Sodišče druge stopnje v celoti sledi sodišču prve stopnje, da ni pričakovati od oškodovanca, da bi se moral pripeljati v tujino zato, da bi lahko likvidiral škodo oziroma popravil vozilo. Ker je oškodovanec prebival v Republiki Avstriji, je povsem življenjsko, da je vozilo dal popraviti pri pooblaščenem servisu vozil BMW v tej državi. Kot je še pravilno pojasnjeno v nadaljevanju, je vse to škoda oziroma strošek, ki je nastal v zvezi z likvidacijo škode, katere specifikacija ni pritožbeno sporna. Nadalje pritožnik napačno meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati manjvrednosti vozila, ker je izvedenec pojasnil, da se slednje prizna le v primeru, če je pri popravilu potrebno izvesti operacije rezanj, varjenja ali lepljenja vitalnih delov karoserije. Presoja zahtevka iz naslova povračila izplačane odškodnine (v tem primeru iz naslova manjvrednosti vozila) je v pristojnosti sodišča, saj gre za uporabo materialnega prava. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bilo vozilo popravljeno, pobarvano, opravljena so bila kleparska in ličarska dela, v delu odprave poškodb je bilo vozilo celostno sanirano, zato je vozilo posledično tudi manj vredno, slednje pa je pravno priznana oblika premoženjske škode kot posledica poškodb na vozilu.2 Na tem mestu sodišče druge stopnje zgolj dodaja, da prisojo navedene odškodnine (oziroma stroška) utemeljuje že splošno načelo popolne odškodnine, po katerem naj bo oškodovanec z denarno odškodnino postavljen v premoženjski položaj, v kakršnem bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo. Višini ugotovljenega zneska manjvrednosti vozila pa pritožba prav tako ne nasprotuje. Posledično je odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka v celoti pravilna.

10.Pritožbena navedba o napačni stroškovni odločitvi v delu, ko sodišče prve stopnje tožencu ni priznalo stroška izvedenin, ki so bili plačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči, ni razumljiva. Toženec v postopku ni uspel, zato sodišče prve stopnje tega stroška skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožencu utemeljeno ni priznalo. Preostali del stroškovne odločitve v II. in IV. točki izreka toženec izpodbija v zvezi z odločitvijo o glavni stvari. Glede višine odmerjenih stroškov ne podaja nobenih konkretnih trditev. Sodišče druge stopnje je zato opravilo zgolj preizkus odločitve po uradni dolžnosti; ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, pri čemer je bilo pravilno uporabljeno načelo uspeha v pravdi (člen 154/1 ZPP), stroški pa so bili odmerjeni po določbah Odvetniške tarife.

11.Pritožbene navedbe tako niso utemeljene. Uradoma upoštevanih kršitev pa kot že uvodoma pojasnjeno, ni zaslediti, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I., II. in IV. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------------------

1Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/2008, s kasnejšimi spremembami.

2Glej npr. sklepe tukajšnjega sodišča (na katere opozarja pritožba) I Cp 1905/2012 z dne 4. 7. 2012, I Cp 296/2014 z dne 29. 1. 2014 in I Cp 3377/2016 z dne 3. 1. 2017.

12.Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 461/2009 z dne 23. 9. 2010, ki jo je citiralo že sodišče prve stopnje.

2Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 882/2022 z dne 22. 11. 2022 na katero se je sklicevalo že sodišče prve stopnje.

Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (1994) - ZOZP - člen 7