Jedro

Po določilu 1. odst. 148. čl. ZOR pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki. Ob neizpodbitih dejanskih ugotovitvah, da je kooperantsko pogodbo (A4) podpisal AB, ki kot delavec družbe X. ni imel pooblastila direktorja tožene stranke CD za ta podpis in ob njegovi izpovedi, da pogodbe najbrž ne bi podpisal, če bi opazil, da je v uvodu pogodbe navedena tožena stranka, ter da direktor tožene stranke CD pogodbe ni želel podpisati, je zaključek prvostopnega sodišča, da nista bili pravdni stranki tisti, ki sta sklenili kooperantsko pogodbo (A4), pravilen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se kot neutemeljen zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. II Ig 447/96 z dne 17.5.1996 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (prvi odstavek izreka) in odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene nadaljnje pravdne stroške (drugi odstavek izreka). Ocenilo je, da tožena stranka s tožečo stranko ni bila v zatrjevanem poslovnem odnosu, zato ji ničesar ne dolguje.

Proti sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 353. člena ZPP in predlaga ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče korektno povzelo navedbe obeh pravdnih strank, izvedlo vse predlagane dokaze in svojo odločitev jasno in popolno obrazložilo. Ocenilo je bistveni del izpovedi obeh pravdnih strank in vseh štirih zaslišanih prič ter upoštevajoč tudi oceno listinskih dokazov, napravilo logičen in prepričljiv zaključek. Po določilu 1. odst. 148. čl. ZOR namreč pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki.

Ker je priča R.Z., ki je podpisala kooperantsko pogodbo št. 24/95 z dne 28.7.1995 (A4), na kateri temelji tožbeni zahtevek tožeče stranke, zanikala, da bi imela pooblastilo tožene stranke za tak podpis, bi pomenilo ocenjevanje izpovedi priče I.I. v delu, da je mislila, da je Z. takšno pooblastilo imel, le obremenjevanje strnjene obrazložitve z nepotrebnim, odvečnim dolgovezenjem. Isto velja za oceno izpovedi direktorja tožeče stranke v delu, "da je vedel za neugodno finančno stanje X., da se je dogovarjal s T., da je prejel že podpisano pogodbo (A4) po pošti, da bi jo podpisal tudi sam in da je bil prepričan, da je sklenil pogodbo s tistim, s katerim se je pogovarjal". Poleg tega na podlagi ocene teh delov izpovedi tudi ni mogoče napraviti nobenih zaključkov.

Ob neizpodbitih dejanskih ugotovitvah, da je kooperantsko pogodbo (A4) podpisal R.Z., ki kot delavec družbe X. ni imel pooblastila direktorja tožene stranke I.I. za ta podpis in ob njegovi izpovedi, da pogodbe najbrž ne bi podpisal, če bi opazil, da je v uvodu pogodbe navedena tožena stranka, ter da direktor tožene stranke I.I. pogodbe ni želel podpisati, je zaključek prvostopnega sodišča, da nista bili pravdni stranki tisti, ki sta sklenili kooperantsko pogodbo (A4), pravilen. Glede na povedano je neutemeljena pritožbena trditev, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, pritožbeni očitek, da se je prvostopno sodišče naslonilo le na tisti del izpovedi prič, ki so v škodo tožeče stranke, pa nekorekten.

Upoštevajoč opisane neizpodbite dejanske ugotovitve in zapisnik z dne 31.1.1996, ki sta ga podpisala A.K. in J.K., prvi za X., drugi pa za tožečo stranko, da bo vtoževano terjatev poravnala tožena stranka, je zaključek prvostopnega sodišča, da je bila tožeča stranka izigrana, pravilen. Zato je tudi pritožbeni očitek, da s takim zaključkom prvostopno sodišče le tolažilo tožečo stranko, nekorekten.

Zakaj naj bi bila ob navedenih neizpobitih odločilnih dejanskih okoliščinah T. izpoved ključnega pomena, iz pritožbe ne izhaja. Ker pa je tožena stranka navedla, da je bil T. v času podpisa pogodbe (A4) delavec X., ne pa delavec tožene stranke, ocena njegove izpovedi ne bi mogla pripeljati do drugačnega zaključka tudi če mu je bilo dejansko naročeno, naj pripravi pogodbo tako, da bi kot naročnik nastopala tožena stranka. Pritožbena trditev, da vodilni delavci, ki so bili zaslišani za tisto obdobje, še sami niso vedeli, kdo dela za koga, je presplošna, da bi jo pritožbeno sodišče ocenjevalo.

Pritožbeno pojasnjevanje, da je bil na pogodbi odtisnjen žig tretje firme zato, ker so se v tistem času posli prenašali, pa ne zadošča za zaključek, da sta pogodbo sklenili pravdni stranki. Zakaj bi moralo prvostopno sodišče svojo odločitev nasloniti na določilo 100. člena ZOR, pritožba ne pove, pritožbeno sodišče pa ne vidi razloga za njegovo uporabo.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (drugi odstavek 365. člena ZPP) pa pritožbeno sodišče ni zasledilo niti absolutnih bistvenih kršitev določil pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP niti nepravilne uporabe materialnega prava, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Ker je tožeča stranka v pritožbi propadla, je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka kot neutemeljen zavrnilo (prvi odstavek 166. člena, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).