Jedro

Utemeljeno revizija opozarja na zmoten materialnopravni zaključek nižjih sodišč, da je tudi tožeča stranka deloma kriva za škodo. Ob ugotovitvi, da je bil osebni avtomobil v trenutku začetka prečkanja cestišča izven njenega vidnega polja, dejstvo, da je tožnica slepa na levo oko, res ne more biti odločilno. Zaključek sodišča o le "verjetni slabši koncentriranosti tožnice pri prečkanju iz razloga, ker sta jo na nasprotni strani ceste čakala mož in vnuk" pa tudi ni zadostna podlaga za materialnopravno odločitev, da je tožnica pri prečkanju cestišča ravnala napačno, zaradi česar naj bi bila deloma kriva za škodo, zavarovanec tožene stranke pa deloma (20 %) prost odgovornosti (3. odstavek 177. člena ZPP).

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremenita, da se tožeči stranki poleg odškodnine v znesku 456.000 SIT prisodi še 114.000 SIT. Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

2. Glede na odločitev iz 1. točke tega izreka, se spremenjena prvostopna sodba v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 570.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.8.1991 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 177.255 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega in revizijskega postopka v skupnem znesku 32.320 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 456.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.8.1991 dalje do plačila, ter ji povrniti stroške postopka v znesku 34.328 SIT. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je tožnica začela s prečkanjem cestišča v trenutku, ko je bilo vozilo, ki jo je zadelo, od nje oddaljeno 52 metrov. Ker znaša preglednost na tem delu cestišča le 50 metrov to pomeni, da pred pričetkom prečkanja osebnega avtomovila ni mogla videti. Zato okoliščina, da je tožeča stranka slepa na levo oko, ne more biti odločilna, saj osebnega avtomobila v trenutku začetka prečkanja objektivno sploh ni bilo mogoče zaznati. Zato je neutemeljen očitek, da je bila tožnica pri prečkanju premalo previdna. Zaključki sodišča so zato v nasprotju z izvedeniškim mnenjem zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Prisojena odškodnina pa je tudi po višini prenizka. Dejstvo, da je bila tožnica v času nesreče stara 68. let, ne bi smelo biti odločilno. V večji meri bi se moralo upoštevati tudi dejstvo, da je od prometne nesreče minilo že devet let in pol. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Reviziji naj se tako ugodi, da se tožeči stranki prisodi vsa zahtevana odškodnina.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija je delno utemeljena.

V reviziji zatrjevanega nasprotja med izvedeniškim mnenjem in ugotovitvami sodišča ni, zato tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana. Ugotovitev sodišča prve stopnje na str. 2 razlogov sodbe "da je bil zavarovanec tožene stranke v trenutku, ko je tožnica pričela s hojo, oddaljen od nje 52 metrov, razdalja na katero je zavarovanec tožene stranke lahko prvič opazil tožnico, če bi bil dovolj pozoren, pa je znašala 50 metrov", je v skladu z izvedeniškim mnenjem in revizijskimi trditvami, ki izvedeniško mnenje povzemajo. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili.

Utemeljeno pa revizija opozarja na zmoten materialnopravni zaključek nižjih sodišč, da je tudi tožeča stranka deloma kriva za škodo. Ob ugotovitvi, da je bil osebni avtomobil v trenutku začetka prečkanja cestišča izven njenega vidnega polja, dejstvo, da je tožnica slepa na levo oko, res ne more biti odločilno. Zaključek sodišča o le "verjetni slabši koncentriranosti tožnice pri prečkanju iz razloga, ker sta jo na nasprotni strani ceste čakala mož in vnuk" pa tudi ni zadostna podlaga za materialnopravno odločitev, da je tožnica pri prečkanju cestišča ravnala napačno, zaradi česar naj bi bila deloma kriva za škodo, zavarovanec tožene stranke pa deloma (20%) prost odgovornosti (3. odstavek 177. člena ZPP). Ker ob upoštevanju v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, na katera je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP) ni mogoče narediti materialnopravnega zaključka, da je tožnica deloma kriva za škodo, je za vso škodo, ki je tožeči stranki nastala, odgovoren zavarovanec tožene stranke, njegova odgovornost pa je objektivna. Zato je revizijsko sodišče v tem delu reviziji ugodilo (1. odstavek 395. člena ZPP).

Odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela tožnica, pa je materialnopravno pravilna. Tožbenemu zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin, je bilo ugodeno v celoti, denarno zadoščenje za prestani strah in za duševne bolečine, ki jih je tožnica trpela in jih še trpi zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pa je odmerjeno v skladu s kriteriji, ki so določeni v 200. členu ZOR. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta nižji sodišči upoštevali (in to v korist in ne v škodo tožnice - zadnji odstavek na str. 6 in 1. odstavek na str. 7 razlogov sodbe sodišča prve stopnje) tudi v reviziji posebej omenjeno dejstvo, da je bila tožnica v času nezgode stara 68. let, v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje pa 76 let. Zato je revizijsko sodišče revizijo v delu, ki se nanaša na izpodbijanje višine prisojene odškodnine, kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje, je moralo revizijsko sodišče odločiti tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 166. člena ZPP). V celotnem postopku, (v postopku pred sodiščem prve stopnje, pritožbenem in v revizijskem postopku) je tožeča stranka uspela v pretežnem delu, zaradi dela zahtevka, s katerim ni zmagala, pa niso nastali posebni stroški. Zato so pri odmeri pravdnih stroškov vsega postopka uporabljeni kriteriji iz 3. odstavka 154. člena ZPP, pri izračunu števila točk, pa je upoštevan uspeh, ki ga je tožeča stranka dosegla v posameznih fazah postopka. Ker tožeča stranka od odmerjenih pravdnih stroškov ni zahtevala plačila zamudnih obresti, je pri izračunu višine pravdnih stroškov upoštevana vrednost točke, ki je veljala na dan izdaje revizijske odločbe. V skladu z navedenimi kriteriji mora tožena stranka iz naslova pravdnih stroškov, ki so nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, plačati tožeči stranki, poleg že pravnomočno prisojenega zneska v višini 34.328 SIT še 142.927 SIT, tedaj skupaj 177.255 SIT iz naslova stroškov pritožbenega in revizijskega postopka pa skupaj zneseku 32.320 SIT.