Jedro

Lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin, s čimer naj bi bil oškodovanec spravljen v zmoto, da je obdolžencu posodil denar, je substancirano le z obdolženčevim zatrjevanjem, da je zaposlen in pridobitno sposoben, kar pa je bilo res, torej obdolženec oškodovancu ni prikazoval ničesar neresničnega.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II.Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Velenju na podlagi 437. člena in 1. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A., vložen po pooblaščeni odvetnici dne 2. 4. 2024, s katerim se obdolženemu B. B. očita izvršitev kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.

2.Zoper sklep se je pritožila pooblaščenka oškodovanca kot tožilca, kot je uvodoma navedla, "v celoti iz vseh pritožbenih razlogov". Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in "obtožbo zoper obdolženega dopusti".

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožnica zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, češ da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da opis dejanja v tenorju subsidiarnega obtožnega predloga ne vsebuje zadostne konkretizacije (vseh) zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Pritožbena teza je napačna. Prvo sodišče je namreč pravilno dognalo, da dejanje, ki je obdolžencu očitano, ni kaznivo dejanje, zatem pa je uveljavilo zakonito procesno sankcijo po prvem odstavku 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, tj. zavrženje obtožnega predloga, in svojo odločitev utemeljilo z zadostnimi razlogi. Dejanje ni kaznivo po samem zakonu, kadar v konkretnem opisu dejanja manjka kateri izmed konstitutivnih zakonskih znakov kaznivega dejanj, ali v primeru, ko zakonski znaki pri opisu obdolžencu očitanega izvršitvenega ravnanja niso dovolj konkret(izira)no navedeni. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da v obravnavani zadevi ni v zadostni meri konkretiziran zakonski znak lažn(iv)ega prikazovanja dejanskih okoliščin ter posledično preslepitveni (goljufivi) namen obdolženca, ki mora biti pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 211. člena KZ-1 podan že ob sklenitvi posla (v tem primeru posojilne pogodbe dne 16. 10. 2019).1

5.V konkretnem delu opisa dejanja je navedeno, da se je obdolženec 16. 10. 2019 (tudi s podpisom izjave in priložitvijo kopije osebnega dokumenta) zavezal, da bo oškodovancu kot tožilcu izposojeni znesek 1.320,00 EUR vrnil v roku osmih mesecev, kar mu je oškodovanec kot tožilec verjel in zato izročil denar v gotovini, saj mu je obdolženec zatrjeval, da je zaposlen ter torej pridobitno sposoben, pri čemer pa obdolženec namena vračila izposojenega denarja že ob sklenitvi posla (posojilne pogodbe) ni imel. Lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin, s katerim naj bi bil oškodovanec kot tožilec spravljen v zmoto in preslepljen, da je posodil denar, je potemtakem substanciran le z zatrjevanji o zaposlenosti ter pridobitni sposobnosti obdolženca. Gola zaveza slednjega, da bo denar vrnil v določenem roku, je namreč bistvo vsakega posojilnega razmerja in s tem tipični znak civilne (obligacijske) obveznosti, ne pa konkretizacija preslepitve v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja. Tudi navedba, da obdolženec namena vračila denarja ni imel, sama po sebi še ne pove ničesar, kolikor na goljufivi namen kot imanentno subjektivno (psihično) kategorijo ni moč sklepati iz objektiv(izira)nih dejanskih okoliščin, medtem ko je sklicevanje na obdolženčevo zaposlenost ter pridobitno sposobnost v kontradikciji že s sámo obrazložitvijo obtožnega predloga, v kateri je zapisano, da je bil obdolženec zaposlen do 30. 9. 2020, še v letu 2020 pa je na svoj transakcijski račun prejemal prilive.2 Kaj naj bi bilo lažn(iv)ega v trditvah, da je zaposlen in posledično pridobitno sposoben, iz opisa dejanja potemtakem ne izhaja, s čimer izostane konkretizacija ključnih dejanskih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da so bile obdolženčeve obljube o vrnitvi denarja prazne in neresnične, prav tako pa umanjkajo tudi morebitne druge spremljajoče okoliščine, ki bi ravnanju obdolženca jasno ter nedvoumno pripisale preslepitev. Čeravno oškodovanec obdolžencu denarja ne bi posodil, če mu obdolženec ne bi zatrjeval, da je zaposlen in pridobitno sposoben ter da so njegove "premoženjske razmere ugodne", ker prejema plačo, še to ne pomeni izvršitveno-preslepitvenega ravnanja, saj v tovrstnih trditvah ni bilo nič lažnega (zakaj naj bi šlo za "lažno prikazovanje" dejanskih okoliščin, pritožnica ne pojasni, ko vendar še v pritožbi ugotavlja, da je obdolženec prejemal mesečne prilive z naslova plače), s tem pa ni obstoja zakonskega znaka kaznivega dejanja.

6.Opis dejanja vsebuje tudi navedbe, da naj bi obdolženec oškodovanca kot tožilca še po sklenitvi posojilne pogodbe spravljal v zmoto s tem, ko mu je obljubljal vrnitev denarja (z zamikom) ob večkratnih telefonskih klicih in pozivih, nakar pa se na klice ni več odzival ter "naj bi" odšel v Bosno in Hercegovino, medtem ko denarja nikoli ni vrnil. Za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je esencialno značilno, da mora biti preslepitveni oziroma goljufivi namen storilca, s čimer je oškodovanec spravljen v zmoto in posledično ravna v škodo svojega (ali tujega) premoženja, podan že ob sklenitvi pogodbe ali posla, ne pa ob izvajanju pogodbe. Sicer ni izključeno, da opredeljene post festum spremljajoče dejanske okoliščine, kot so tudi obljube vrnitve denarja in ultimativno izmikanje oškodovancu, za nazaj kažejo na storilčev preslepitveni namen ab initio, vendar le kot dopolnitev prvotnega goljufivega namena (ob sklenitvi pogodbe) ter le kot dopolnitev konkretizacije primarne preslepitve. Kolikor prvotna preslepitev, kot v obravnavanem primeru, ni ustrezno substancirana, pa ni govora o tem, da bi ravnanja v kasnejši fazi, ki ni več izvršitvena faza obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, lahko sama zase nadomestila usodno pomanjkljiv opis dejanja v obtožbi. To velja tudi, če se opis dejanja bere kot celota, kot poudarja pritožnica ter brez temelja in uspeha skuša obdolženčevim "nadaljnjim izvršitvenim ravnanjem" (ki to niso) pripisati takšno naravo ter kvaliteto, da bi bil s tem saniran nesklepčen opis goljufivega namena ob sklenitvi pravnega posla s subsidiarnim tožilcem.

7.Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zaključilo, da dejanje, kot je opisano v subsidiarnem obtožnem predlogu, po svoji vsebini ne preseže dolžniško-upniškega razmerja, pri katerem naj bi v sferi ene pogodbene stranke (tj. posojilojemalca) prišlo do neizpolnitve pogodbene obveznosti, torej obveznosti vračila denarja. Na ta način pa ni bila prebita meja kazenskopravne intervencije ter se takšno dejanje presoja (kvečjemu) po pravilih civilnega prava. Posledično je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP). Ker pooblaščenka v tem postopku ni uspela, je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati pritožbeno sodno takso (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP), odmerilo pa jo bo prvo sodišče.

-------------------------------

1V opisu dejanja (list. št. 65) se kot datum sklenitve posojilne pogodbe pojavi tudi 16. 6. 2019, vendar relevanca tega datuma ne izhaja ne iz obrazložitve obtožnega predloga niti iz podatkov spisa, zato gre najverjetneje za pisno pomoto pri sestavljanju obtožnega akta. Manj razumljiva je koncepcija abstraktnega dela opisa, tj. da naj bi obdolženi protipravno premoženjsko korist pridobil "komu drugemu" (komu, če ne sebi?), subsidiarni tožilec pa da naj bi ravnal v škodo "tujega" (čigavega, če ne svojega?) premoženja.

2Tudi podatki spisa razkrivajo, da je bil obdolženec zaposlen za polni delovni čas pri družbi C., d. o. o., iz ... od 1. 7. 2014 do 30. 9. 2020 (priloga A13), v letu 2019, ko naj bi bila sklenjena posojilna pogodba, pa je na TRR prejemal redne prilive, enako tudi v letu 2020 (priloge A15 ter C1 in C2).

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 211, 211/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.