Jedro

Okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike. V relevantnem delu 79. in 80. točke obrazložitve sodbe v zadevi Hewlett Packard/Reprobel (C-572/13 z dne 12. 11. 2015) je tudi SEU zapisalo: "namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne". Stališče prvostopenjskega in pritožbenega sodišča je torej skladno tudi s sodbo SEU, ki se sicer nanaša na avtorsko pravico. Nacionalna sodišča so namreč tudi nacionalno zakonodajo, ki je primerljiva evropski pravni ureditvi, zavezana tolmačiti v skladu z načelom lojalne razlage. Ker je varstvo iz avtorskih in sorodnih pravic izenačeno (prim. drugi odstavek 4. člena ZASP), velja povzeto stališče SEU tudi za avtorski sorodne pravice.

dopuščena revizija - avtorska pravica - kolektivno uveljavljanje avtorske pravice - nadomestilo za javno predvajanje fonogramov - višina nadomestila - tarifa - skupni sporazum - neupravičena pridobitev - civilna kazen nadomestilo za uporabo fonograma v TV programu dopuščena revizija - avtorska pravica - kolektivno uveljavljanje avtorske pravice - nadomestilo za javno predvajanje fonogramov - višina nadomestila - tarifa - skupni sporazum - neupravičena pridobitev - civilna kazen - dovoljenost revizije - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - vrednost tožbenega zahtevka - zavrženje revizije

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za imetnike pravic uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje fonogramov z radiodifuznim oddajanjem. V tem sporu je od tožene stranke - radiodifuzne organizacije - zahtevala nadomestilo za uporabo fonogramov v njenem radijskem programu za mesec julij 2013. 2. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke delno ugodilo (I. točka izreka), delno pa je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). O stroških je odločilo glede na uspeh (III. točka izreka).

3. Zoper zanjo neugodni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

Upravičenje tožeče stranke do zbiranja nadomestil za uporabo fonogramov v radijskih programih

6. Tožeča stranka (kolektivna organizacija) je upravičena, da od uporabnikov fonogramov uveljavlja plačilo nadomestil za uporabo fonogramov že na podlagi zakona (prvi odstavek 146. člena ZASP). Za opravljanje te dejavnosti je pridobila tudi dovoljenje Urada RS za intelektualno lastnino z dne 7. 11. 2000. 7. V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja pravice, katerih imetniki so proizvajalci fonogramov, posredno tudi izvajalci. Pri tem je že glede na uvodni del prvega odstavka 146. člena ZASP jasno, da uveljavlja pravico „v svojem imenu“. Zato tožeči stranki ni treba posebej naznanjati, da uveljavlja drugi osebi pripadajočo pravico.

8. Za procesno upravičenje tožeče stranke nepomembno je tudi razmerje med njo kot kolektivno organizacijo in njenimi člani. Razmerje med kolektivno organizacijo in imetniki sorodnih pravic je namreč notranje razmerje, ki se tiče le teh dveh in ne tožene stranke (enako je stališče VSL v odločbi V Cpg 338/2015, r. št. 26). Tožeča stranka lahko torej uveljavljala pravice imetnikov avtorski sorodnih pravic (in avtorjev) celo v primeru, če sama krši svoje obveznosti do imetnikov sorodnih pravic. ZASP glede tega ne vsebuje nobene omejitve. To seveda velja za tuzemske in inozemske imetnike sorodnih pravic v enaki meri. Vsaka drugačna razlaga bi pripeljala do tega, da bi radijske postaje lahko predvajale komercialne fonograme (praviloma glasbo) zastonj z izgovorom, da kolektivna organizacija ne izpolnjuje svojih obveznosti do imetnikov sorodnih pravic.

9. Pravice imetnikov sorodnih pravic so varovane bodisi naravnost na temelju prvega odstavka 176. člena ZASP, bodisi na temelju drugega odstavka 176. člena ZASP v povezavi s 4. in 5. členom Mednarodne konvencije za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuznih organizacij („Rimska pogodba“; Ur. l. RS-MP, št. 8/96). Tožeča stranka kot edina kolektivna organizacija za varstvo pravic iz fonogramov (in v okviru dovoljenja) torej lahko uveljavlja tudi pravice inozemskih proizvajalcev fonogramov.

Zahtevek za mesec julij 2013 Materialnopravni temelj za določitev višine primernega nadomestila

10. Tožena stranka nadomestila ni plačevala prostovoljno. Zato je pravna podlaga zahtevka tožeče stranke v prvem odstavku 168. člena ZASP in v prvem odstavku 131. člena OZ. Vprašanje v tej zadevi je kvečjemu, kakšna je višina zahtevka.

11. Če reprezentativno združenje uporabnikov in kolektivna organizacija ne dosežeta sporazuma glede višine nadomestila, mora nadomestilo določiti sodišče samo. Glede tega ima prvostopenjsko sodišče nedvomno prav. Pravni temelj za takšno stališče je v prvem odstavku 130. člena ZASP. Nadomestilo je glede na prvi, drugi in tretji odstavek 168. člena ZASP posredno tudi odločilno merilo pri določanju odškodnine, in civilne kazni. Zadnje tožeča stranka sicer ni zahtevala. Prav tako je višina nadomestila lahko odločilna pri določanju višine neupravičene obogatitve (prvi odstavek 190. člena OZ).

12. Tožeča stranka je enostransko sprejela Tarifo Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov (T 2005; Ur. l. RS, št. 53/2005) v času po uveljavitvi novele ZASP-B (Ur. l. RS št. 43/2004), ki je v sistem vgradila določanje pogojev in načinov uporabe teh del ter višin nadomestil za njihovo uporabo preko skupnih sporazumov, ki jih kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov, ki v skladu z zakonom uporabljajo varovana dela iz repertoarja kolektivnih organizacij (prvi odstavek 156. člena ZASP-B). Hkrati pa je zakon dal pooblastilo kolektivnim organizacijam, da same sprejmejo tarifo (prvi odstavek 157. člena ZASP-B), ki veljajo do sklenitve skupnih sporazumov iz 156. člena (drugi odstavek 156. člena ZASP-B). Zakon je tako omogočil kolektivnim organizacijam, da ob upoštevanju tarife (ki jo sprejmejo v okviru lastne pristojnosti ali jo dogovorijo v okviru skupnih sporazumov z reprezentativnimi predstavniki uporabnikov) s posameznimi uporabniki, ki javno priobčujejo fonograme s posnetkom izvajalčeve izvedbe, sklepajo pogodbe o neizključnem prenosu pravic uporabe teh del (prvi odstavek 158. člena ZASP). Zakon sam je torej omejil časovno veljavnost T 2005 do uveljavitve skupnega sporazuma za posamezno kategorijo uporabnikov. Tudi tožeča stranka je v drugem odstavku 1. člena T 2005 v smislu drugega odstavka 157. člena ZASP sama odkazala na veljavnost skupnega sporazuma.

13. Skupni sporazum je bil kasneje tudi sprejet. Gre za Skupni sporazum o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji ter o višini nadomestil za njihovo uporabo (SS 2006; Ur. l. RS, št. 83/2006). SS 2006 je že prenehal veljati 31. 12. 2011 (gl. SS 2006, št. IX).

14. Kmalu po prenehanju veljavnosti SS 2006 je tožeča stranka sama sprejela Začasno tarifo za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v radijskih programih, ki nimajo statusa programa nacionalnega pomena (ZT 2012) in dosegla njeno objavo v Uradnem listu RS (Ur. l. RS, št. 8/2012). Da ZT 2012 nikoli ni začela veljati, je pritožbeno sodišče že odločilo v zadevi z opr. št. VSL V Cpg 1997/2014, zato bo pritožbeno sodišče na obširne pritožbene razloge v zvezi z veljavnostjo ZT odgovorilo le še zelo na kratko.

15. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, Urad RS za intelektualno lastnino je dne 21. 1. 2014 izdalo sklep št. 31223-15/2013-3/101. S tem sklepom je ugotovilo, da je Zavod IPF (tožeča stranka) z ZT 2012 kršil 4. odstavek 156. člena ZASP.

16. To odločbo je Zavod IPF izpodbijal v upravnem sporu, v katerem je bil tožeča stranka (enako kot v tem sporu). Upravno sodišče RS je z odločbo I U 344/2014-17 z dne 9. 9. 2014 tožbo zavrnilo. ZT 2012 torej ne velja. Odločba Upravnega sodišča RS je že pravnomočna, nanjo je pritožbeno sodišče vezano tudi v tem sporu (prvi odstavek 13. člena ZPP).

17. Očitno je, da torej po 31. 12. 2011 ni več veljal noben skupni sporazum ali enostransko določena tarifa. Zahtevek tožeče stranke je torej glede višine oprt naravnost na 1. odstavek 130. člena ZASP. Primerno nadomestilo mora določiti sodišče samo. Pri tem mora upoštevati, da so v skladu s pravom EU nekatere razlike v višini nadomestil kolektivnih organizacij nedopustne. Do dopustnosti razlik v višini nadomestila kolektivnih organizacij se je opredeljevalo tudi Sodišče EU in pojasnilo, da so razlike v višini nadomestila možne in z vidika konkurenčnega prava neproblematične, če jih je mogoče upravičiti s sklicevanjem na objektivne in relevantne razlike.1 Kot pa izhaja iz stališča SEU v zadevi Hewlett Packard/Reprobel (C-572/13 z dne 12. 11. 2015), pa okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike. V relevantnem delu 79. in 80. točke obrazložitve je tako zapisalo: „namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne“. Stališče prvostopenjskega in pritožbenega sodišča je torej skladno tudi sodbo SEU, ki se sicer nanaša na avtorsko pravico. Nacionalna sodišča so namreč tudi nacionalno zakonodajo, ki je primerljiva evropski pravni ureditvi, zavezana tolmačiti v skladu z načelom lojalne razlage.2 Ker je varstvo iz avtorskih in sorodnih pravic izenačeno (prim. drugi odstavek 4. člena ZASP), velja povzeto stališče SEU tudi za avtorski sorodne pravice.

18. Mogoče si je predstavljati precejšnje število različnih okoliščin, na katere bi bilo mogoče vezati višino nadomestila, na primer resnični prihodek, mogoči prihodek glede na slišnost radijske postaje, dohodek kot razliko med prihodki in izdatki, itn. Dogovor o vsebini SS, in predvsem, na katere okoliščine je potrebno vezati višino nadomestila, je stvar strank. Če je nekoč že obstajal SS, to pomeni, da se je reprezentativno združenje uporabnikov z nadomestilom iz tega SS strinjalo. Sodišče bo težko samo določilo boljše merilo kot je tisto, s katerim sta se nekoč obe stranki že prostovoljno strinjali. Takšnemu načinu določanja višine nadomestila je zato treba dati prednost pred drugimi in ga je praviloma treba vzeti kot primernega tudi za čas po prenehanju veljavnosti SS 2006. 19. Smiselna uporaba sicer že ne več veljavnega skupnega sporazuma ima torej prednost pred uporabo drugega skupnega sporazuma ali sploh bistveno drugačnega načina vrednotenja predvajanja komercialnih fonogramov. To velja še toliko bolj, ker je določitev odmene za uporabo fonogramov že v ZASP mišljena kot zgolj začasen ukrep. Kolektivna organizacija lahko namreč zahteva določitev primerne tarife (1. odstavek 157a. člena ZASP) pri Svetu za avtorsko pravo in tako prilagoditev predpostavk za plačilo odmene za predvajanje fonogramov okoliščinam. Drugače kot sodišče je Svet strokovni organ. Je tudi neodvisen in nepristranski, sestavljen je paritetno iz predstavnikov kolektivnih organizacij in združenj uporabnikov, in ima poleg tega tudi od obeh neodvisnega predsednika (157e. in 157f. člen ZASP).

20. Na podlagi obrazloženega je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pri določanju enkratnega primernega nadomestila v smislu določbe prvega odstavka 130. člena ZASP smiselno uporabilo merila iz SS 2006. Odmera primernega nadomestila

21. Tožena stranka v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo priznati 47 % na odmerjeno nadomestilo. Tak popust naj bi dogovorili pravdni stranki. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka obstoj takšnega dogovora prerekala, tožena stranka pa ni predložila nobenega dokaza o svojih trditvah glede dogovorjenega popusta. Tožena stranka ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu glede zatrjevanega popusta (212. člen ZPP). Zato sodišče prve stopnje ni imelo razloga za znižanje odmerjenega nadomestila za 47 %.

22. Sodišče prve stopnje je tako odstotek glasbe v radijskem programu tožene stranke, kot tudi prihodke tožene stranke, ocenilo pravilno. Glede slednjega se je oprlo na mnenje izvedenca ekonomske stroke, ki je ocenil tudi prihodke, ki jih za račun tožene stranke iz naslova trženja oglasnega prostora pridobivajo s toženo stranko povezane osebe. Iz izpodbijane sodbe jasno izhajajo trije alternativni izračuni prihodkov tožene stranke: 1/ po metodi „ugotovljenih prihodkov tožene stranke med povezanimi osebami“, 2/ po metodi „cene oglaševanja na sekundo in iz tega izpeljanih celotnih prihodkov tožene stranke“ in 3/ po metodi „216. člena ZPP - odmera denarnega zneska po prostem preudarku“. V skladu s katerokoli od treh metod, ki jih je sodišče prve stopnje tudi natančno obrazložilo v razlogih sodbe, je tožbeni zahtevek utemeljen.

23. Tožena stranka v pritožbi izpodbija le drugo od omenjenih metod. Iz izvedenčevega preračuna prihodkov tožene stranke po tej metodi celo izhaja, da je imela tožena stranka precej več prihodkov od tistih, ki jih pokaže izračun v skladu s prvo metodo. Ker tožeča stranka tožbenega zahtevka ni zvišala, je sodišče prve stopnje zato ugodilo zahtevku v postavljenih mejah (prvi odstavek 2. člena ZPP). Pritožbeni razlogi, s katerimi tožena stranka izpostavlja ugotovitve po drugi izmed naštetih metod, ki bi bila zanjo celo najmanj ugodna, je zato povsem nerazumljivo in z njimi tožena stranka v pritožbi ne more uspeti.

24. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče izvedenca zaslišati na glavni obravnavi. Ocena, ali je dejansko stanje na podlagi (dotlej) izdelanega izvedenskega mnenja dovolj pojasnjeno, je pridržana sodišču. Sodišče prve stopnje je štelo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno, da lahko odloči v sporu. Takšnega mnenja je očitno tudi tožena stranka, saj dejanskega stanja celovito in konkretizirano ne izpodbija. Zato sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da nadaljuje dokazni postopek še z zaslišanjem izvedenca na glavni obravnavi.

Odločitev o pritožbi in pritožbeni stroški

25. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP). Pri presoji se je pritožbeno sodišče osredotočilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

26. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ta ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Sodišče ES je presojalo učinek tarif kolektivne organizacije, ki so znatno višje kot tarife kolektivnih organizacij drugih držav članic in ugotovilo, da imajo značaj zlorabe prevladujočega položaja, če razlike v višini tarif niso upravičene z objektivnimi razlikami, ki se nanašajo na situacije v državah članicah (Ministère public & Jean-Louis Tournier C-395/87 z dne 13. 7. 1989). 2 Prim. VS RS III Ips 179/2007.