Jedro

Tožnik zmotno meni, da na presojo, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, vpliva dejstvo, da ograja iz odpadne mreže že stoji. Z gradbenim dovoljenjem se namreč dovoli gradnja objekta, kot je prikazan v dokumentaciji, ki mora biti priložena zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Ugotavljanje legalnosti obstoječih gradenj pa je pristojnost gradbene inšpekcije. Ta namreč v inšpekcijskem postopku ugotavlja skladnost izvedene gradnje z izdanimi upravnimi dovoljenji, torej tudi z obravnavanim gradbenim dovoljenjem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorju A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta mrežne, železne ograje, višine od 0,75 m do 2 m, na zemljišču s parc. št. 1350/2 ob parc. št. 1349 k. o. ... z odmikom 0,02 m, od parc. št. 1367 k. o. ... pa 0,5 m. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da se zemljišče, na katerem je predviden poseg, nahaja v enoti urejanja prostora K1, ki jo Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Brda (v nadaljevanju OPN) opredeljuje kot območje najboljših kmetijskih zemljišč. Upravni organ je ugotovil, da je predvidena gradnja skladna z določbami tega prostorskega akta, med drugim tudi glede odmikov, saj za postavitev ograje na kmetijskem zemljišču ne določa odmika od sosednjih parcel, odmik 0,5 m od lokalne ceste pa je tudi skladen s 63. členom OPN. Zavrnil je tožnikove ugovore o povzročanju vlage, saj se vlaga na mrežni ograji ne zadržuje, zaradi postavitve mrežne ograje pa prezračevanje tudi ne bo manjše. Zavrnil je tudi pripombo, da predvidena ograja ne ustreza lokalni tipiki, in ugotovil, da je meja med parcelama določena.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Med drugim je pojasnil, da lahko stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja varujejo svoje pravice v okviru določb prostorskega akta, in da, če je pogojem iz tega akta zadoščeno, njihovih ugovorov ni mogoče upoštevati. Glede na pritožbene navedbe pa je pojasnil še, da s postavitvijo obravnavane ograje znotraj zemljišča gradnje (tj. parc. št. 1350/2 k. o. ...) ne bo onemogočena gradnja opornega zidu na tožnikovi parceli.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je izdana brez ugotovitve resničnega dejanskega stanja. Navaja, da je v postopku izjavil, da je dejansko stanje treba ugotoviti z ogledom na terenu, in povedal, da bo investitor ograjo, ki že sedaj stoji ob meji na SZ delu parcele, le dopolnil. Upravnemu organu očita, da ni pojasnil, kako naj naredi betonski zid po dolžini svoje parcele, za katerega že ima pravnomočno gradbeno dovoljenje. Prav tako naj ne bi bilo pojasnjeno, kako bo investitor postavil ograjo, ki je predmet tega gradbenega dovoljenja, ob parcelni meji in ob vogalu, ki je grajen do parcelne meje. Izpodbijani odločitvi oporeka tudi zato, ker ne nalaga odstranitve že postavljene ograje, zato sklepa, da bo investitor že postavljeno ograjo le dopolnil iz odpadnega materiala in naslonil na njegovo hišo. Postavitvi ograje nasprotuje, ker meni, da je investitor ne potrebuje, in da je namen ograje odlaganje in skladiščenje trohlih drv in azbestnih plošč za njo, kar bo povzročilo škodljive posledice, med drugim tudi možnost požara. V nadaljevanju tožbe opisuje domnevne vzroke za medsebojne spore in pravna sredstva, ki jih je v zvezi s temi spori, predvsem zaradi škropljenja tik ob fasadi njegove hiše, vlagal. Omenja še tožbo v upravnem sporu zaradi gradnje prizidka na zemljišču s parc. št. 1375/4 k. o. ..., s katero ni uspel in sodišču očita, da se ni poglobilo v zadevo in ugotovilo resničnega dejanskega stanja. Ker leži njegova hiša med investitorjevo parcelo in parcelo investitorjeve sestre in nečakinje, je prepričan, da ga hočejo izgnati iz rojstne hiše. Sodišču predlaga, naj izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo meni, da je tožba neutemeljena in nesklepčna in sodišču predlaga, naj jo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov. Z drugimi navedbami v tožbi in v pripravljalni vlogi z dne 18. 1. 2013 zavrača tožnikove navedbe o ogrožanju tožnikove nepremičnine.

Tožnik v pripravljalnih vlogah z dne 11. 1. 2013 in 30. 1. 2013 odgovarja na navedbe prizadete stranke in jih opredeljuje kot neresnične, kar utemeljuje z opisovanjem številnih medsebojnih nesoglasij, sodišču pa predlaga, naj opravi ogled in se samo prepriča, kdo komu nagaja.

Tožba ni utemeljena.

Predmet izpodbijane odločitve je gradbeno dovoljenje za gradnjo žične ograje kot nezahtevnega objekta. Dejstva in okoliščine, ki vplivajo na morebitna druga sporna razmerja med strankami v postopku, niso podlaga za presojo dopustnosti gradnje. Zato očitkov o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki ne vplivajo na odločanje o dopustnosti predvidene gradnje. Katera dejstva in okoliščine so pomembna, sta izčrpno pojasnila že upravna organa prve in druge stopnje, zato se sodišče sklicuje na te razloge in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na tožbene navedbe pa sodišče pojasnjuje še, da odstranjevanje mejnikov, škropljenje, gradnja prizidka k objektu na sosednji parceli in podobne okoliščine, ki so vir sporov med strankama, niso okoliščine, ki bi lahko vplivale na presojo pravilnosti in zakonitosti izdanega gradbenega dovoljenja. Prav tako ni pravno odločilen razlog, zaradi katerega želi investitor graditi. Zato je neutemeljen tudi tožnikov predlog, naj sodišče opravi ogled in se prepriča, kdo komu nagaja.

Tožnik tudi zmotno meni, da na presojo, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, vpliva dejstvo, da ograja iz odpadne mreže že stoji. Z gradbenim dovoljenjem se namreč dovoli gradnja objekta, kot je prikazan v dokumentaciji, ki mora biti priložena zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Zato se o dopustnosti gradnje zahtevnih in manj zahtevnih objektov odloča na podlagi prikaza v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (1. točka prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov – v nadaljevanju ZGO-1), o dopustnosti gradnje nezahtevnega objekta (kot je obravnavani objekt) pa na podlagi prikaza lege objekta na zemljišču in prikaza njegovega prereza (prvi odstavek 74.a člena ZGO-1) in ne z ogledom. Glede na navedeno so za odločitev v zadevi pravno nepomembne tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na stanje obstoječe ograje. Ugotavljanje legalnosti obstoječih gradenj pa je pristojnost gradbene inšpekcije. Ta namreč v inšpekcijskem postopku ugotavlja skladnost izvedene gradnje z izdanimi upravnimi dovoljenji, torej tudi z obravnavanim gradbenim dovoljenjem.

Tudi odlaganje odpadnega lesa in azbestnih plošč ni predmet izpodbijane odločbe. Zato v tem postopku ni mogoče upoštevati morebitnih negativnih vplivov takega odlaganja. Da bi sama postavitev žične ograje, kot je dovoljena z izpodbijano odločbo, posegala v tožnikovo nepremičnino, tožnik niti ne zatrjuje. Meni sicer, da zaradi postavitve te žične ograje ne bo mogel narediti betonskega zidu, za katerega naj bi imel gradbeno dovoljenje, vendar ne pojasni, iz česa naj bi to izhajalo. Ne navaja namreč, da bi bilo z gradbenim dovoljenjem, na katerega se sklicuje, dovoljena gradnja s sosednjega zemljišča. Sodišče pa ne more slediti posplošenemu razumevanju, da gradnja z minimalnim odmikom od parcelne meje onemogoča gradnjo na sosednjem zemljišču, saj po njem ne bi bilo mogoče graditi niti npr. vrstnih hiš, ki se po načinu gradnje medsebojno celo stikajo.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj v tožbi niso navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi.

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Zato tudi prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z odgovorom na tožbo.