Jedro

Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za škodo, nastalo v škodnem dogodku 21. 10. 2015, ko se je pri opravljanju dela v splošno korist pri toženki pri ostrenju noža porezal po kazalcu leve roke, zavrnilo, ker je na podlagi prepričljivo ugotovljenih pravno relevantnih dejstev zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati protipravnosti ravnanja toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala od tožene stranke (v nadaljevanju toženec) znesek 8.341,82 EUR odškodnine ter plačilo pravdnih stroškov (točka I izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan plačati tožencu pravdne stroške v znesku 942,15 EUR.

2. Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo v celoti iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Očita, da je sodišče napačno presodilo, da v okvir del v splošno korist, ki ji ga je tožnik opravljal kot delo v kuhinji, spada tudi ostrenje kuhinjskih nožev. Sodišče napačno opredeljuje definicijo dela v splošno korist kot delovno razmerje, pritožnika pa šteje kot delavca, ki ga zavezujejo delovnopravni predpisi kot je Zakon o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1). Jasno da gre v obravnavani zadevi za civilno pravno razmerje, na svoje zahteve ni prejel od toženke odgovora, ali delo v kuhinji kot pomoč zahteva tudi ostrenje kuhinjskih nožev. Odgovor je dalo zaslišanje priče B. B., ki je opravila prvi razgovor s pritožnikom za vključitev v opravljanje dogovorjenih del in povedala, da vsaki osebi posebej ne pojasnijo vseh del, ki se v okviru nekega dela opravljajo in da sama razume pod opravljanjem del pomoč v kuhinji, pomožna dela pri pripravi hrane kot so lupljenje krompirja, rezanje čebule, drugih sestavin za pripravo hrane, nato pa v nasprotju sama s sabo odgovori, da delo pomoč v kuhinji vsebuje tudi brušenje nožev, če je to potrebno. Iz njene izpovedbe izhaja očitno ugotovitev, da navedbe, da delo pomoč v kuhinji vsebuje tudi ostrenje kuhinjskih nožev, če je to potrebno, pritožniku nikoli ni rekla. Tudi iz zaslišanja C. C. izhaja, da s strani tožene stranke kot delodajalca v okviru del v splošno korist, v okviru dela pomoč v kuhinji, ne zahteva ostrenje kuhinjskih nožev. Sodišče je protispisno navedlo v 16. točki obrazložitve ter arbitrarno in nepravilno zavzelo stališče, da pomoč v kuhinji obsega tudi ostrenje kuhinjskih nožev, zato je prerekana sodba zakonita le formalno, navidezno z vidika življenjskega primera pa napačna. Pomembno je, da toženka tožnika ni poučila, da v okviru del kot pomoč v kuhinji ni dolžan opravljati vsakršnega dela v kuhinji. Toženka v opisu del v splošno korist pritožniku ni navedla, da spada v njegov seznam dela tudi ostrenje kuhinjskih nožev. Dokaz o tem je izjava D. D. Sodišče tudi na podlagi izpovedbe B. B. napačno zaključi, da v konkretnem primeru ni obstajala zahteva delodajalca po tem, da bi moral pritožnik sam nabrusiti nož. V vseh izjavah toženke obstaja toliko nasprotij in neresnic, kar nasprotuje vestnosti in poštenju in predstavlja kršitev 9. člena ZPP. Sodišče bi moralo toženko opozoriti, da mora svoje pravice uporabljati vestno in pošteno. Sodišče je svojo sodbo utemeljilo napačno predvsem na tožnikovi lastni izpovedbi. Torej bi bilo bolje, če bi lagal, da bi sodišče izdalo zanj ugodno sodbo. Trditev sodišča, da je krivda za poškodbo na pritožniku samem, ker ni odklonil opravljanja del, za katera je menil, da mu jih ni potrebno opraviti, je nesmiselna, saj pritožnik takšnih navodil od toženke nikoli ni prejel in se pravice do odklonitve ni zavedal. Sodišče spregleda dodatno pomembno trditev priče E. E., ki je izjavila, da celo nekateri sodelavci v kuhinji, ki so tam zaposleni že več let, ne znajo ostriti kuhinjskih nožev in jim to naredi ona. Sodišče pričakuje od pritožnika, ki je v povsem podrejenem položaju in je njegov cilj znanj, da bo pri toženki uspešno opravil določeno število ur dela v splošno korist, da mu ne bo potrebno plačati globe za storjeni prekršek.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter za povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus zadeve je pokazal, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo kršitev pravil pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato sodišče druge stopnje kot pravilne povzema zaključke sodišča prve stopnje ter na izrecna pritožbena navajanja še dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za škodo, nastalo v škodnem dogodku 21. 10. 2015, ko se je pri opravljanju dela v splošno korist pri toženki pri ostrenju noža porezal po kazalcu leve roke, zavrnilo, ker je na podlagi prepričljivo ugotovljenih pravno relevantnih dejstev zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati protipravnosti ravnanja toženke.

7. Sodišče je ugotovilo, da toženki ni mogoče očitati, da dela ni ustrezno izbrala glede na sposobnost tožnika (starega 35 let, po izobrazbi ključavničar, z izkušnjami pri pomožnih delih v kuhinji) ter da veščina rezanja z nožem ne zahteva posebnega uvajanja, ker gre za vsakodnevno opravilo odraslega človeka, ki ga je mogoče varno opravljati s skrbnostjo in znanjem, ki se lahko zahteva od povprečnega človeka, kakršen je tožnik. Nadalje je sodišče dokazno zaključilo, da toženka ni zahtevala, da bi tožnik v konkretnem primeru moral sam nabrusiti nož. Do tega zaključka je sodišče prišlo na podlagi skupne dokazne ocene1 (ta vključuje tudi presojo izpovedb zaslišanih prič in tudi izpovedbo samega tožnika), ki jo tožnik neutemeljeno graja. Tožnik je izpovedal, da so bili noži v kuhinji pogosto topi in ko je to omenil ostalim delavcem, so mu rekli, naj vzame ostri nož ali pa si ga nabrusi. Nadalje pa tožnik pa v pritožbi sam izpostavlja izpovedbo priče E. E., ki je tožniku demonstrirala, kako se kuhinjski nož pravilno nabrusi, da „celo nekateri sodelavci v kuhinji, ki so tam zaposleni že več let, ne znajo ostriti nožev in jim to naredi ona“. Ta pritožbena pripomba v celoti potrjuje zaključek sodišča, da je bila odločitev o ostrenju noža povsem v pristojnosti tožnika. Sodišče druge stopnje še dodaja, da tožnik ni niti dovolj konkretizirano zatrjeval in še manj dokazal, da je ostrenje nožev zahtevno opravilo, ki bi zahtevalo natančna navodila.

8. Z dejanskimi in materialno pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v celoti soglaša tudi sodišče druge stopnje. Pri tem je potrebno izpostaviti tudi stališče Vrhovnega sodišča RS2, da je zahteva, da bi bilo treba delavcu dati navodilo za vsako enostavno opravilo, pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu. To stališče potrjuje neutemeljenost nadaljnjega pritožbenega očitka, da bi tožnik moral od toženke prejeti tudi posebna navodila, da lahko opravilo, ki ga predstavlja ostrenje noža, odkloni. Dokazni postopek ni potrdil, da je bilo od tožnika zahtevano, da mora si sam nabrusiti nož. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da drugi odstavek 12. člena ZVZD-1 zavezuje delavca k opravljanju dela s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje. Da sam ni ravnal dovolj pazljivo, izhaja iz njegove izpovedbe, da bi moral „ročaj prijeti na način, da bi bili vsi prsti pod ščitnikom, s palcem pa bi ustvaril določeno distanco“.

9. Sodišče je torej pravilno zaključilo, da tožnik za obstoj odškodninske odgovornosti toženke ni dokazal protipravnega ravnanja toženke, kot enega od elementov civilnega delikta, ki morajo biti kumulativno podani. Glede na pritožbeni očitek, da tožnik ni bil pri toženki v delovnem razmerju, sodišče druge stopnje dodaja, da slednje velja tudi za pogodbeno odškodninsko odgovornost, ki predstavlja pravno osnovo obravnavane zadeve, ker je tožnik delo opravljal po napotilu Centra za socialno delo zaradi opravljanja dela v splošno korist. Določbe 239. - 246. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) napotujejo na uporabo določb Obligacijskega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode. Pogoj za opredelitev neke opustitve ali storitve (v konkretnem primeru s področja varnosti pri delu) kot protipravne oziroma nedopustne, je nujno zatrjevanje in dokaz kršitve konkretnega dolžnega ravnanja toženke, kar pa tožniku ni uspelo.

10. Pritožba tožnika iz navedenih razlogov ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (določba 353. člena ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni bil uspešen, zato nosi sam svoje pritožbene stroške (določba prvega odstavka 165. in prvega odstavka 154. člena ZPP).

1 Ta je v skladu z določbo 8. člena ZPP. 2 Tako v primeru II Ips 949/2008.