20. 11. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 12. novembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 384/01 z dne 19. 9. 2001 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 13/98 z dne 13. 2. 2001 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Sodišče prve stopnje je ugodilo regresnemu zahtevku zavarovalnice in toženi stranki (zavarovancu pri tožeči stranki) naložilo tožeči stranki povrniti znesek v višini 221.390 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ga je tožeča stranka izplačala oškodovancu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec škodo povzročil, ko je iz smeri Seča zavil s ceste Obala na Podvozno cesto in pri tem zaradi vožnje po levem delu cestišča zadel v nasproti vozeči avto. Sodišče prve stopnje navaja, da je toženec izgubil pravice iz zavarovanja, ker je z mesta nezgode odpeljal in se zato šteje, da je vozil pod vplivom alkohola.

1.Sodišče prve stopnje meni, da terjatev zavarovalnice (uveljavljana s tožbo dne 20. 1. 1998) še ni zastarala, ker prične triletni zastaralni rok, ki ga določa tretji odstavek 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR), teči šele z dnem, ko je zavarovalnica izplačala odškodnino (27. 1. 1995). Višje sodišče je sodbo prve stopnje potrdilo. Navedlo je, da velja za zastaralne roke glede terjatev zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb proti lastnim zavarovancem pravilo 380. člena ZOR. Po prvem odstavku te določbe naj bi zastaralni rok za terjatve, ki ne izvirajo iz življenjskih zavarovanj, pričel teči prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je terjatev nastala dne 27. 1. 1995 z izplačilom odškodnine oškodovancu, zato je zastaralni rok začel teči 1. 1. 1996 in je potekel 31. 12. 1998. Meni, da je sodišče prve stopnje ugovor zastaranja terjatve, katere poplačilo je bilo zahtevano s tožbo 19. 1. 1998, pravilno zavrnilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi predlog za izvedbo dokaza z izvedencem, ker je bilo dejansko stanje že dovolj pojasnjeno.

2.Ustavni pritožnik v pritožbi zatrjuje, da za terjatve zavarovalnic ne velja določilo prvega odstavka 380. člena ZOR. Ta določba naj bi po mnenju pritožnika veljala le za sklenitelja zavarovanja. Navaja, da bi moralo sodišče uporabiti tretji odstavek 380. člena ZOR za dolžino zastaralnega roka, za dan začetka teka zastaranja pa šesti odstavek 380. člena ZOR. Takšna naj bi bila po zatrjevanju pritožnika tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča, po kateri zastaranje terjatve iz naslova regresnega zahtevka zavarovalnice začne teči z izplačilom odškodnine oziroma najkasneje takrat, ko bi zavarovalnica morala izpolniti svojo obveznost oškodovancu. Pritožnik meni, da odločitvi sodišča prve in druge stopnje samovoljno in arbitrarno odstopata od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča. S tem naj bi mu sodišči kršili pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanima sodbama kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnim sredstvom zoper izpodbijano sodbo ni uspel, še ne pomeni kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Za kršitev te pravice bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi očitno ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. V konkretnem primeru tudi ni bilo mogoče ugotoviti, da bi odločitev odstopala od ustaljene sodne prakse. Sodišče prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje potrdilo, je namreč upoštevala določbo tretjega odstavka 380. člena ZOR o triletnem zastaralnem roku in tudi stališče Vrhovnega sodišča (sodba št. II Ips 31/81 z dne 14. 5. 1981), na katero se sklicuje ustavni pritožnik, da začne zastaralni rok teči z izplačilom odškodnine zavarovancu. Drugačno pravno stališče Višjega sodišča pa za odločitev ni pomembno. Zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ni bila kršena.

4.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

5.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger