Jedro

Pritožnik ni dedič, ker v zapuščini po pokojnem očetu, ki je napravil oporoko in jo je pritožnik priznal, ni pravočasno uveljavljal nujnega dednega deleža. Zmanjšanje oporočnih razpolaganj pa je mogoče doseči le na podlagi izrecnega uveljavljanja nujnega dednega deleža.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik N. O. N. in dedinja A. O. nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom ugotovilo, kaj sodi v zapuščino po pok. A. O., proglasilo dediče na podlagi oporočnega in zakonitega dedovanja in njihove dedne deleže. 2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožil N. O. N. Navaja, da je napačno stališče sodišča, da ne deduje po pok. A. O., ker ni dedoval oziroma ni bil nujni dedič po pok. M. O. N.. Gre za dva ločena postopka. Če je sodišče štelo, da se pritožnik ni prijavil k dedovanju nujnega deleža po očetu, se temu ni mogel avtomatično odpovedati tudi v tem postopku. Sodišče je v tem postopku napačno odločilo glede celotnega dedovanja deleža M. O. N. Sklep bi moral odločiti, da gre nujni delež pok. M. N., kar bi nato dediči po pokojnem v zadevi III D 701/2000 uveljavljali in bi bil izdan dodatni sklep o dedovanju. Napačna je ugotovitev sodišča, da se ni prijavil k dedovanju nujnega deleža. Sklicuje se na ugotovitve v sklepu o dedovanju III D 701/2000 točka 6. K dedovanju nujnega deleža se je priglasil tudi tukaj v obravnavanem postopku. Ker je sodišče kot nujnega dediča moralo upoštevati tudi pritožnika, so napačno izračunani deleži vseh dedičev, ki so dedovali. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožniku gre nujni delež, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

3. Dedinja A. O. je na pritožbo odgovorila. Zavrača vse pritožbene navedbe pritožnika in pritrjuje odločitvi prvega sodišča. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zapustnica A. O. je umrla 22.11.1993. Njeni dediči so bili mož M. ter trije otroci B., D. in A. Prej predno je bil izdan sklep o dedovanju po pokojni pa je umrl tudi njen mož M. (9.1.2000). Sklep o dedovanju po M. O. N. je bil izdan pred tukaj obravnavanim sklepom o dedovanju. Na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani III D 701/2000 po pok. M. O. N. v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4488/2010 z dne 4.5.2011 je postala oporočna dedinja pokojnikova žena G. O. N., nujni dediči pa otroci B. O., A. O. in D. O. Pritožniku N. O. N., ki je oporoko očeta priznal, ni pa izrecno uveljavljal nujnega deleža, dedna pravica ni šla.

6. Pritožnik bi v tem postopku prišel kot dedič v upoštev po vstopni pravici po pok. očetu M. O. N. Ker pa se je ugotovilo, da nima dedne pravice po očetu, je prvo sodišče ravnalo povsem pravilno, da ga ni upoštevalo kot (nujnega) dediča. Ni slediti pritožbi, da bi bil rezultat za pritožnika drugačen, če bi delež pokojnega M. O. N. razdelili dedičem v zapuščini III D 701/2000. Bistveno je, da pritožnik ni dedič, ker v zapuščini po pokojnem očetu, ki je napravil oporoko in kot že povedano, jo je pritožnik priznal, ni pravočasno (41. člen ZD) uveljavljal nujnega dednega deleža. Zmanjšanje oporočnih razpolaganj pa je mogoče le na podlagi izrecnega uveljavljanja nujnega dednega deleža (40. člen ZD). V posledici pravilno ugotovljenih dedičev med katere ne sodi pritožnik so tudi deleži za posamične dediče pravilno določeni.

7. Po povedanem pritožba pritožnika ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), zato je sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

8. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. A. O. pa je odgovorila na pritožbo in stroškov ni priglasila.