Jedro

Na tožnikovo izrazito begosumnost kažejo njegova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti nesporno dejstvo, da je tožnik že pred prihodom v Slovenijo nezakonito prehajal iz države v državo z namenom, da pride v Francijo. Sporno tudi ni, da v nobeni državi članici EU, v kateri se je nahajal pred vstopom v Slovenijo, za mednarodno zaščito ni zaprosil. Spora tudi ni, da z osebnimi dokumenti ne razpolaga, ker se jih je po lastnih navedbah pred nezakonitim vstopom v Grčijo znebil, da bi onemogočil vrnitev v Alžirijo. Za mednarodno zaščito v Sloveniji pa je zaprosil šele, ko je bil (po ilegalnem prestopu meje) prijet s strani policije, po njegovi lastni izjavi ob podaji prošnje zato, da bi preprečil vrnitev na Hrvaško. Način vstopa v Slovenijo kaže, da tožnik prošnje za mednarodno zaščito (tudi) v Sloveniji ne bi vložil, kolikor ga ne bi prijela policija. Postopanje tožnika je zato po presoji sodišča nedvomno mogoče opredeliti kot okoliščino iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in sodišče utrjuje v prepričanju, da bi tožnik, kolikor bi ne bil pridržan, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici, kot se to zahteva po Dublinski uredbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju: Uredba Dublin III), v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena, četrtim odstavkom 84. člena ter 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A. roj. ... 1988 v kraju ..., državljan Alžirije, pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III (1. točka izreka); in sklenila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 31. 1. 2018 od 9:50 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tožniku po podaji prošnje za mednarodno zaščito zaradi izrazite begosumnosti ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje, saj je bilo po podatkih baze Eurodac ugotovljeno, da se je pred prihodom v Slovenijo že nahajal v državi članici EU, in sicer v Grčiji, glede na njegove navedbe in podatke iz depeše policijske postaje Črnomelj pa je za mednarodno zaščito zaprosil tudi v Bosni in Hercegovini. Prečkal je tudi Republiko Hrvaško, kjer pa za mednarodno zaščito ni zaprosil. 3. Pred tem je tožnika dne 28. 1. 2018 obravnavala Policijska postaja Črnomelj, ko je tožnik v skupini devetih tujcev ilegalno prečkal državno mejo med Hrvaško in Slovenijo. Iz policijske depeše nadalje izhaja, da so vsi prijeti do Republike Slovenije prišli preko Turčije, Grčije, Albanije, Črne gore in Bosne in Hercegovine, pot peš nadaljevali najprej do Republike Hrvaške in nato proti Republiki Sloveniji, mejo pa prestopili tako, da so preplavali reko Kolpo. Tožnik je v postopku na policijski postaji povedal, da je Alžirijo zapustil zaradi družinskih problemov in iskanja dela, poleg tega pa je pripadnik Berberov, ki so v Alžiriji zatirani in brez pravic.

4. Ob podaji prošnje dne 31. 1. 2018 je povedal, da je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil zato, ker ni želel, da ga slovenska policija vrne na Hrvaško. Njegova ciljna država je Francija, kjer ima bratranca, h katerima je želel. 5. Glede na navedeno in skladno z Uredbo Dublin III, po kateri mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna, se v obrazložitvi navaja, da bo Ministrstvo za notranje zadeve pristojnim organom Grčije posredovalo prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in jih zaprosilo za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka. Tožniku pa se, skladno z Uredbo Dublin III (drugi odstavek 28. člena) in sodno prakso Vrhovnega sodišča, zaradi izrazite begosumnosti izreče ukrep pridržanja. Po ugotovitvah tožene stranke se je namreč tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal v dveh državah članicah Evropske unije, v Grčiji, kjer so ga pristojni organi evidentirali kot tujca in v Republiki Hrvaški, kjer ni bil evidentiran, prav tako pa ni zaprosil za mednarodno zaščito. Iz njegovih izjav in depeše Policijske uprave Črnomelj izhaja, da je za mednarodno zaščito zaprosil v Bosni in Hercegovini. V nobeni od navedenih držav pa tožnik ni počakal niti toliko, da bi pristojni organi uvedli postopek, kaj šele, da bi postopek zaključili, s čemer je izpolnjen kriterij nesodelovanja v postopku iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. S tem ko je tožnik ilegalno prehajal državne meje, v Sloveniji pa prav tako nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alineje drugega odstavka istega člena.

6. Navedeno toženo stranko utrjuje v prepričanju, da bi tožnik, tako kot vse predhodne države, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici EU, še zlasti, ker je tožnik ob navedbi Francije kot njegove ciljne države, prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji podal šele po prijetju. Pri tem poudari, da je namen mednarodne zaščite nuditi zaščito ljudem pred preganjanjem v izvorni državi in ne omogočati ilegalnega sprehajanja med državami, kar dejansko počne tožnik, in s čemer onemogoča katerikoli državi meritorno odločanje o prosilčevih domnevnih težavah v izvorni državi.

7. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, tožnikove navedbe in dejanja po presoji tožene stranke kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če bi mu gibanje ne bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno ilegalno prečkal meje med državami. Za nadaljevanje postopka je zato nujno potrebno tožniku omejiti gibanje in s tem zagotoviti, da bo ostal na območju Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja odgovorni državi članici, in sicer s pridržanjem na prostore Centra za tujce. Milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma, namreč po presoji tožene stranke ni primeren in ni učinkovit, saj večina pridržanih oseb zaradi nezadostnih varnostnih ukrepov območje Azilnega doma samovoljno zapusti, še preden je odločeno o njihovi prošnji.

8. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Tožbo vlaga iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve določb postopka. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa niso navedena dejstva in dokazi, ki bi utemeljevali sklep o tožnikovi begosumnosti. Izpodbijani sklep je zato bistveno pomanjkljiv in notranje neskladen. Nujnost ukrepa omejitve gibanja tudi ne izhaja iz spisovne dokumentacije. Ukrep pridržanja tudi ni sorazmeren. V konkretnem primeru bi lahko tožena stranka na podlagi okoliščin primera odredila ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, saj na podlagi 68. člena ZTuj-2 ter sodne prakse ni podlage za sklep, da obstaja znatna nevarnost tožnikovega pobega.

9. Glede na vse navedeno tožnik meni, da tožena stranka ni imela podlage za izrek izpodbijanega ukrepa pridržanja in ga je zato potrebno odpraviti.

10. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče naj stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati z izvajanjem ukrepa omejitve gibanja v Centru za tujce. Tožnik je v tožbi izkazal, zakaj niso podani pogoji za ukrep, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku povzročilo nepopravljivo škodo, saj mu dni brez osebne svobode nihče ne bo mogel nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah pomeni škodo že sama po sebi. Tako je odločilo naslovno, pa tudi Ustavno sodišče. Izdajo predlagane začasne odredbe pa, ob upoštevanju trajanja postopkov, narekuje tudi zahteva za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva.

11. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala.

12. Na naroku za glavno obravnavo tožnik v celoti vztraja pri svojih dosedanjih navedbah, predlogih in stališčih.

K I. točki izreka

13. Tožba ni utemeljena.

14. V obravnavani zadevi gre za ukrep pridržanja za namen tožnikove predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III in s tem za situacijo iz 5. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, je razvidno iz predloženih upravnih spisov in v zadevi tudi ni sporno. Sporno v zadevi je tožnikovo pridržanje in zlasti njegovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena navedene Uredbe.

15. Drugi odstavek 28. člena Uredbe, na katerega se (v povezavi z omenjeno 5. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) opira sklep o tožnikovem pridržanju, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to Uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev.

16. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo, je bila, glede na razloge sklepa, s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek. Ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve sklepa, je opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ iz 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki se po stališču Vrhovnega sodišča (npr. v sodbi in sklepu I Up 26/2016 z dne 15. marca 2016, 12. odstavek) lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite.

17. Sodišče se strinja tudi s presojo in zaključki tožene stranke, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa. Na tožnikovo izrazito begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti nesporno dejstvo, da je tožnik že pred prihodom v Slovenijo nezakonito prehajal iz države v državo z namenom, da pride v Francijo. Sporno tudi ni, da v nobeni državi članici EU, v kateri se je nahajal pred vstopom v Slovenijo, za mednarodno zaščito ni zaprosil. Spora tudi ni, da z osebnimi dokumenti ne razpolaga, ker se jih je po lastnih navedbah pred nezakonitim vstopom v Grčijo znebil, da bi onemogočil vrnitev v Alžirijo. Za mednarodno zaščito v Sloveniji pa je tožnik nesporno zaprosil šele, ko je bil (po ilegalnem prestopu meje) prijet s strani policije, po njegovi lastni izjavi ob podaji prošnje zato, da bi preprečil vrnitev na Hrvaško. Način vstopa v Slovenijo kaže, da tožnik prošnje za mednarodno zaščito (tudi) v Sloveniji ne bi vložil, kolikor ga ne bi prijela policija. Drugačna trditev tožnika na glavni obravnavi je neprepričljiva, neprepričljive in neskladne s predhodnimi navedbami pa so tudi njegove navedbe o Franciji kot ciljni državi. Postopanje tožnika je zato po presoji sodišča nedvomno mogoče opredeliti kot okoliščino iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in sodišče, enako kot pristojni organ, utrjuje v prepričanju, da bi tožnik, kolikor bi ne bil pridržan, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici, kot se to zahteva po Dublinski uredbi.

18. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

19. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer pove, da so razmere v Centru za tujce dobre in da na razmere v Centru nima pripomb. Dejstvo, da mu je gibanje omejeno, pa po presoji sodišča ne pretehta ugotovljenih razlogov za pridržanje.

20. Sodišče je zato, glede na povedano tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 63. člena ZUS-1. K II. točki izreka

21. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega opira tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče lahko stanje uredi drugače, kot sledi iz izpodbijanega akta, do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

22. V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi odločeno o tožbi, in to z pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči.