Jedro

Za upravičenost do izplačila pogodbene kazni je potrebno uporabiti kolektivno pogodbo, ki je veljala v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne kolektivne pogodbe, ki je veljala v času pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 2. in 3. alinei I. tč. izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati 3.096,63 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke za socialno zavarovanje ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2010 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati 3.660,80 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke za socialno zavarovanje ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2011 dalje do plačila.

V III. tč. izreka se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku znižajo na 30,40 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (1. alinea I. tč. izreka).

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti 345,74 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. tč. izreka toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova pogodbene kazni obračuna 7.483,20 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke za socialno zavarovanje ter tožniku izplača neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22. 3. 2012 dalje do plačila (1. alinea I. tč. izreka). Nadalje, da mu iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta izplača 3.096,63 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke za socialno zavarovanje ter mu izplača neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2010 dalje do plačila (2. alinea I. tč. izreka) ter 3.660,80 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke za socialno zavarovanje ter mu izplača neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2011 dalje do plačila (3. alinea I. tč. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska bruto vrednosti 3.096,63 EUR pred 1. 7. 2010 in od neto zneska bruto vrednosti 3.660.80 EUR pred 1. 7. 2011 (II. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati stroške postopka v višini 596,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 8 dni od pravnomočnosti.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da v 6. tč. obrazložitve sodišče sicer navede, da je za upravičenost do izplačila pogodbene kazni potrebno uporabiti kolektivno pogodbo, ki je veljala v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne kolektivne pogodbe, ki je veljala v času pravnomočnosti sodbe, s katero je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovljena za nezakonito. Za takšno stališče pa sodišče ne navede pravne podlage. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije (Ur. l. RS, št. 60/1998) je z dnem 1. 4. 2011 prenehala veljati. S tem dnem je v veljavo stopila nova kolektivna pogodba, ta pa določb glede pogodbene kazni ne vsebuje več. Tožnik tako do pogodbene kazni ni upravičen. Sodišče pa je materialnopravno napačno odločilo tudi o nadomestilu za neizkoriščen letni dopust. V konkretnem primeru je zaradi odločitve sodišča oživela pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnik imel pred odpovedjo, zato ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja, tožniku pa je bilo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v celoti izplačano nadomestilo plače. S plačilom nadomestila so bile pokrite vse vrste odsotnosti, torej tudi letni dopust. V kolikor bi tožnik prejel še zahtevano odškodnino, potem bi letni dopust dejansko prejel plačan dvakrat, prvič kot nadomestilo plače, drugič pa kot odškodnino, do katere pa ni upravičen, saj ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja. Skladno s sodno prakso bi bil delodajalec odškodninsko odgovoren za neizrabo letnega dopusta le v primeru, če bi iz neupravičenega razloga odklonil delavcu izrabo letnega dopusta. Od 1. 7. 2009 dalje je bil tožnik doma in ni bil vključen v delovni proces. Letni dopust pa je namenjen ravno prekinitvi opravljanja delovnih obveznosti zaradi počitka in rekreacije, tožnik pa je bil v času, za katerega zahteva odškodnino za neizkoriščen letni dopust doma, zaradi česar je letni dopust izgubil svoj smisel. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. Predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 17. 4. 2009 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero je bilo na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. Pdp 1447/2010 z dne 28. 6. 2011 ugotovljeno, da je bila podana nezakonito. Tožena stranka je bila na podlagi te sodbe dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne zaposlitve priznati vse pravice po odpovedni pogodbi o zaposlitvi. Tožnik vtožuje plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožniku za čas odpovednega roka, ki je tekel od 18. 4. 2009 do 17. 5. 2009 omogočila koriščenje letnega dopusta. Tožnik je z dnem 14. 5. 2009 odšel v bolniški stalež, ki mu je bil zaključen z dnem 30. 6. 2009, s tem dnem pa mu je bilo zaključeno tudi delovno razmerje. Tožnik vtožuje nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leti 2009 (27 dni) in 2010 (32 dni).

Sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve pravilno navaja, da je za upravičenost do izplačila pogodbene kazni potrebno uporabiti kolektivno pogodbo, ki je veljala v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne kolektivno pogodbo, ki je veljala v času pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovljena za nezakonito. Takšno stališče je v več primerih zavzelo že tudi Vrhovno sodišče RS (npr. opr. št. VIII Ips 529/2008 z dne 9. 11. 201, opr. št. VIII Ips 123/2009 z dne 21. 12. 2010). Sodišče prve stopnje je v tej isti točki tudi pravilno citiralo pravno podlago, saj je navedlo, da je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi veljala Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije (Ur. l. RS, št. 60/1998 s spremembami), ki je v 28. čl. določala, da je delodajalec v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati tudi najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na pogodbeno kazen, je materialnopravno pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožena stranka pa utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na nadomestilo za neizkoriščen letni dopust. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zapisalo, da na evropski ravni vprašanje nadomestila za neizrabljen letni dopust ureja Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (IL L 299, 18. 11. 2003, str. 9-19, posebna izdaja v slovenščini: poglavje 05 zvezek 01 str. 381-391, Direktiva), ki v 2. odst. 7. čl. določa: „minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja“. Smiselno enako določbo vsebuje 166. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.), ki v relevantnem delu glasi: „Neveljaven je sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljen letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja.“ Skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. opr. št. VIII Ips 107/2011 z dne 20. 11. 2011) je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je zgoraj citirano materialnopravno podlago apliciralo nepravilno, saj po stališču pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ni podanih pogojev za priznanje nadomestila za neizrabljen letni dopust. Tožena stranka je tožniku dne 17. 4. 2009 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero je bilo na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. Pdp 1447/2010 z dne 28. 6. 2011 ugotovljeno, da je bila podana nezakonito. Tožena stranka je bila na podlagi te sodbe dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne zaposlitve priznati vse pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, kamor spada tudi nadomestilo plače. Tožnik je torej za čas, ko ni delal, prejel nadomestilo plače in vse ostale pravice, kot da bi delal. Nastopila je torej situacija, kot da tožniku delovno razmerje ni prenehalo. V skladu s sodno prakso je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust le, če mu je delovno razmerje dejansko prenehalo. Ker pa je bila na podlagi sodne odločbe opr. št. Pdp 1447/2010 za čas, ko tožnik ni delal, vzpostavljena situacija, kot da bi delal, in mu je bilo za ta čas priznano delovno razmerje z vsemi pravicami, je torej šteti, da mu delovno razmerje dne 30. 6. 2009 ni prenehalo, zaradi česar tudi ni upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust. Tudi sicer sodna praksa nadomestilo za neizrabljen letni dopust priznava le v situacijah, ko iz razlogov na strani delodajalca, delavec dejansko dela in ne more izrabiti dopusta, ali ko ne more izrabiti dopusta, ker je bil ves čas referenčnega obdobja v situaciji, ko dopusta zaradi nekega utemeljenega objektivnega razloga na njegovi strani (npr. bolniškega staleža, porodniškega dopusta, itd.) ni mogel izkoristiti. Ker pa v konkretnem primeru nobena od zgornjih situacij ni podana, tožniku vtoževanega nadomestila ni mogoče priznati. Tožena stranka tudi utemeljeno navaja, da je letni dopust namenjen ravno prekinitvi opravljanja delovnih obveznosti zaradi počitka in rekreacije. Tožnik je bil v času, za katerega zahteva nadomestilo za neizkoriščen letni dopust doma, pri čemer je na podlagi sodne odločbe opr. št. Pdp 1447/2010 za ta čas prejel nadomestilo plače v višini 100 %, torej tako, kot da bi bil ves čas na dopustu, zato ni bil v ničemer prikrajšan in je torej tudi iz tega razloga tožbeni zahtevek neutemeljen. Glede na obrazloženo je bilo v tem delu potrebno ugoditi utemeljeni pritožbi tožene stranke in zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust v celoti zavrniti (5. alinea 358. čl. ZPP).

Glede na delno spremembo izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe, je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka (5. alinea 354. čl. ZPP), upoštevaje uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu (154/2 čl. ZPP). Tožnik je v sporu uspel s 52,55 %, tožena stranka pa s 47,45 %.

Skupni, po sodišču prve stopnje odmerjeni tožnikovi stroški postopka znašajo 596,40 EUR, 52,55 % teh stroškov pa 313,40 EUR. Pritožbeno sodišče je skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 64/2008) toženi stranki priznalo nagrado za postopek v višini 477,19 EUR (tar. št. 3100) in pavšalni znesek za plačilo PTT storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), vse povečano za 20 % DDV (tar. št. 6007). Skupno odmerjeni stroški postopka tožene stranke znašajo 596,40 EUR, 47,45 % od tega zneska pa 282,99 EUR. Po pobotu stroškov tožeče in tožene stranke, je tožena stranka tožniku dolžna povrniti 30,40 EUR stroškov postopka, tako kot izhaja iz izreka.

Tožena stranka je s pritožbo uspela v deležu 47,45 %, zato je upravičena do povrnitve sorazmernega dela stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za postopek v višini 587,20 EUR, materialne stroške po tar št. 6002 v višini 20,00 EUR in 20 % DDV (121,44 EUR), skupaj torej 728,64 EUR. Glede na 47,45 % uspeh mora tožnik povrniti toženi stranki 345,74 EUR tako, kot izhaja iz izreka.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).