Jedro

V obravnavani zadevi je toženka ugotovila, da je bil končni odgovor s pravnim poukom, s katerim je stranka z interesom negativno odgovorila na tožničin ugovor, tožnici vročen 3. 7. 2019, tožnica pa je predlog za razrešitev spora pri agenciji vložila 7. 8. 2019. To pa pomeni, da je odločitev toženke, da tožničin predlog kot prepozen zavrže, pravilna. Tožnica je namreč glede na navedene datume predlog za razrešitev spora pri toženki vložila po preteku z zakonom predpisanega 15-dnevnega roka od prejema dokončnega odgovora stranke z interesom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožničino vlogo za rešitev spora z družbo A. (v nadaljevanju stranka z interesom) v zvezi z izdanima računoma št. 1905074726921 in št. 1906079426374 in ugotovila, da v tem postopku niso nastali stroški.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka 7. 8. 2019 prejela tožničin predlog za rešitev spora v zvezi z navedenima računoma za računski obdobji 7. 4. - 6. 5. 2019 in 7. 5. - 6. 6. 2019, v katerem je tožnica zahtevala, naj ji stranka z interesom zaradi nemožnosti uporabe stornira obveznost po navedenih računih. Na podlagi odgovora stranke z interesom, iz katerega izhaja, da je bil njen dokončni odgovor na tožničin ugovor tožnici vročen 3. 7. 2019, toženka ugotavlja, da je tožničin predlog prepozen glede na določbe osmega odstavka 142. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1). Opozarja še, da dejstvo, da je tožnica po prejemu dokončnega odgovora stranke z interesom pri tej vložila ponoven ugovor v zvezi z navedenima računoma, ne vpliva na tek in iztek roka po navedeni določbi zakona.

3. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo, v kateri navaja, da so se težave z uporabo interneta začele že meseca marca in da je to javila službi za tehnično podporo, kar je bilo upoštevano v računu za mesec marec. Trdi, da je bila nezmožnost uporabe interneta dokazana še za maj in junij, kar je 16. 5. 2019 in 3. 6. 2019 sporočila na SMS številko 9442, prav tako pa priporočeno po pošti. Opozarja, da gre za storniranje računov v znesku 28,45 evrov in da se niso upoštevale prijave na tehnično podporo in popravilo modema. Uveljavlja, da ji stranka z interesom z navedenima računoma in plačilom sodne takse povzroča stroške. Sodišču predlaga, naj upošteva nezmožnost uporabe mobilnega interneta ... ter odpravi izstavljena računa za mesec maj in junij. Zahteva tudi povračilo dodatnih stroškov.

4. V vlogi z dne 14. 6. 2021 naproša sodišče, naj pravično razsodi, da se ji povrnejo vsi stroški, ki jih je imela. Navaja, da je stranka z interesom v izvršbi znesek spremenila na 148,00 evrov, njihova odvetnica pa na 187,54 evrov. Trdi, da se ji je brez njene vednosti z bančnega računa odtegnilo 302,94 evrov in dodaten strošek 33,38 evrov, ki ga je zaračunala banka. Uveljavlja še povračilo sodne takse ter stroške poštnine 20,00 evrov, kar vse skupaj znese 504,32 evre.

5. Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev iz razlogov, navedenih v izpodbijanem sklepu.

6. Tudi stranka z interesom v odgovoru tožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je toženka pravilno ugotovila, da je bil njen dokončen odgovor tožnici vročen 3. 7. 2019, tožnica pa je predlog za rešitev uporabniškega spora podala 7. 8. 2019, ko je potekel zakonski rok za sprožitev uporabniškega spora pred toženko. Priglaša tudi povračilo stroškov postopka.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijani sklep je izdan v sporu končnega uporabnika z operaterjem, za katerega je pristojnost toženke določena v drugi alineji prvega odstavka 217. člena ZEKom-1. Toženka je tožničino vlogo za rešitev spora zavrgla kot prepozno na podlagi osmega odstavka 142. člena ZEKom-1. 9. Po prvem odstavku 142. člena ZEKom-1 ima vsak končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterja v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih določajo ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi, ter pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater.

10. Ko operater odloča o ugovoru končnega uporabnika, mora skladno s sedmim odstavkom 142. člena ZEKom-1 v svoji odločitvi izrecno navesti, da gre za njegovo končno odločitev, in v pravnem pouku pojasniti možnost uvedbe postopka pred agencijo.

11. Po določbi osmega odstavka 142. člena ZEKom-1 pa v primeru, da operater v 15 dneh po vložitvi ugovora temu ne ugodi, lahko končni uporabnik v 15 dneh po vročitvi odločitve vloži predlog za rešitev spora na agencijo. Skladno z enajstim odstavkom 142. člena ZEKom-1 agencija s sklepom zavrže predlog za rešitev spora, če ni vložen v roku iz osmega odstavka 142. člena ZEKom-1. 12. V obravnavani zadevi je toženka ugotovila, da je bil končni odgovor s pravnim poukom, s katerim je stranka z interesom negativno odgovorila na tožničin ugovor, tožnici vročen 3. 7. 2019, tožnica pa je predlog za razrešitev spora pri agenciji vložila 7. 8. 2019. Tožnica tem dejanskim ugotovitvam ne oporeka, zato jih sodišče šteje za nesporne. To pa pomeni, da je odločitev toženke, da tožničin predlog kot prepozen zavrže, pravilna. Tožnica je namreč glede na navedene datume predlog za razrešitev spora pri toženki, to je agencij, vložila po preteku z zakonom predpisanega 15 dnevnega roka od prejema dokončnega odgovora stranke z interesom.

13. Odločitev o zavrženju predloga je postopkovna odločitev v okviru predhodnega preizkusa strankine zahteve, ki ima podlago v 3. točki prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). To pomeni, da organ o zahtevi stranke odloči, ne da bi se spuščal v presojo vsebinske utemeljenosti zahteve, temveč je zavrže že zato, ker je prepozna.

14. Ker je bila torej tožničina vloga pravilno kot prepozna zavržena in ker zato toženka ni imela podlage za presojo njene vsebinske utemeljenosti, so tudi za odločitev o tožbi nepomembne tožničine navedbe, s katerimi utemeljuje, da je bil njen ugovor, naslovljen na stranko z interesom, utemeljen. Ker je predmet izpodbijane odločbe in s tem tega upravnega spora odločitev o tožničinem predlogu zoper končno odločitev stranke z interesom, ki se nanaša na računa za maj in junij 2019 (računa št. 1905074726921 in št. 1906079426374 za računski obdobji 7. 4. - 6. 5. 2019 in 7. 5. - 6. 6. 2019), za odločitev niso pomembne niti tožničine navedbe o drugih stroških, ki naj bi ji jih stranka z interesom neutemeljeno zaračunala ali povzročila.

15. Ker po povedanem tožba ni utemeljena, jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo.

16. Če sodišče tožbo zavrne, po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zahtevka za povračilo stroškov postopka, ki ju uveljavljata tožnica in stranka z interesom, zato nista utemeljena.

17. Ker je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu postopkovni (procesni) sklep, je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 o tožbi odločilo po sodnici posameznici.