Jedro

Motenje posesti se ugotavlja glede na prej obstoječ obseg posesti. Bistveno je, da pred motenjem obstoječ način izvrševanja tožnikove posesti postane otežen. Za presojo obstoja posesti poti je torej bistveno, ali je imel drugi tožnik v posesti zatrjevano pot, kjer naj bi prišlo do motenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna na zemljiščih parc. št. 300, parc. št. 937/1, obe k.o. X, parc. št. 1209/9, 1209/10, 1209/11 in parc. št. 331/1 in 331/2, vse k.o. Y, vzpostaviti prejšnje stanje (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.072,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da prvo tožeča stranka nima aktivne procesne legitimacije. Prvo in drugo tožeča stranka v dogovoru že vrsto let skupaj vzdržujeta in izvajata različna gozdna opravila, skupaj v okviru vzdrževalnih del z rednim nadzorom in zasipavanjem skrbita, da voda ne začne poplavljati sprehajalne poti. Na predmetnih zemljiščih tako skupaj izvršujeta posest že vrsto let. Napačne in protispisne so ugotovitve, da je tožeča stranka navedbe o prehajanju območja s težko mehanizacijo, kjer je sedaj razbremenilni kanal, podala šele v pritožbi. Ves čas je navajala, da pri uporabi območja ni bila omejena z ničemer drugim kot naravnimi danostmi, v okviru teh navedb je obravnavala tudi izvedbo odprtega, globokega razbremenilnega kanala kot motilno ravnanje. Navajala je, da je pred motilnimi ravnanji lahko s težko mehanizacijo prehajala celotno območje, sedaj pa je vožnja z mehanizacijo onemogočena oziroma precej otežena in bistveno zahtevnejša ter daljša. Sodišče prve stopnje je pri presoji motilnega ravnanja povsem zanemarilo okoliščino, da zacevitev razbremenilnega kanala ni bila pravilno projektirana in izvedena. Prav tako se ni opredelilo do varnostnega vidika, ko je toženka z izvedbo nasipa omogočila splošni dostop in zadrževanje na stranski zapornici ter tako ustvarila nevarne pogoje, ki ogrožajo varnost sprehajalcev. S takšno spremembo rabe je prišlo do motilnega ravnanja. Toženka je na parc. št. 300 k.o. X napravila nasip na J oz. JZ strani stranske zapornice, pri tem pa ni vzpostavila prvotnega stanja. Z izvedbo nove gozdne poti na parc. št. 1209/9 (prej 1209/6) k.o. Y. in parc. št. 937/1 k.o. X je tožeča stranka motena pri izvrševanju svoje posesti, ker z gradbeno mehanizacijo ne more več prosto dostopati do struge H., ne da bi povzročila škodo na sami poti. Nova gozdna pot ne onemogoča njenega dosedanjega načina dela, ga pa spreminja tako, da je sedaj tožeča stranka močno omejena, saj mora ves čas paziti, da ne povzroča prekomerne škode. Toženka je z gradnjo poti kršila določbe 21. člena Zakona o vodah (ZV-12) in trajno posegla v vodni režim in ekosistem. S tem je omejila enake pravice tožeče stranke na predmetnem zemljišču. Iz enakih razlogov tudi sporne informativne table na postajah št. 4 in 5 predstavljajo motilno ravnanje. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se je ob preizkusu vožnje preko zahodnega mostu ugotovilo, da je most dovolj širok, da tovornjak lahko zapelje nanj. Tovornjak je namreč uspel prečkati le vzhodni most, zahodnemu mostu pa se ni mogel niti pravilno približati. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožeča stranka motenje posesti uveljavljala predvsem v zvezi z razbremenilnim kanalom, ki ga pred posegi toženke ni bilo. Pred izdelavo kanala na parc. št. 300 k.o. X je lahko tožeča stranka prosto prehajala celotno območje, sedaj pa tega ne more, saj je kanal odprt, mostova pa območje delovanja močno omejujeta. Izvedba odprtega razbremenilnega kanala zato predstavlja motilno ravnanje. Posledično je tudi utemeljen zahtevek, da toženka na mestu odstranjenih mostov nasuje material, da bo možen prehod in vožnja s težko mehanizacijo. Neutemeljene so navedbe sodišča prve stopnje, da v primeru odstranitve zahodnega mostu in nasutja, voda iz kanala ob odprtju zapornice ne bi imela kam odteči in bi poplavila okoliški teren. Ravno takšno stanje je bilo pred posegi toženke, ko se je voda prosto razlila po okoliškem terenu. Toženka je posege na spornem območju izvajala protipravno, brez potrebnih dovoljenj in soglasij, pri tem pa je bistveno spremenila in omejila dosedanji način izvrševanja posesti, zato je tožeča stranka upravičena do posestnega varstva. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika sta trdila, da je njuna posest motena zaradi izgradnje nove učne poti. Prvi tožnik je lastnik nepremičnine parc. št. 300 k.o. X, kjer je locirana stranska izpustna zapornica v vodotoku H., drugi tožnik pa je imetnik vodne pravice in koncesionar na H., kjer ima hidroelektrarno. Tožnika sta zatrjevala, da sta skupaj že vrsto let na spornih zemljiščih izvrševala posest v okviru dostopa do hidroelektrarne ter struge zaradi vzdrževalnih del in čiščenja vodotoka (odstranitve mulja in peska ter odvoz materiala). Mesečno oziroma ob deževju sta z gradbeno mehanizacijo dostopala do struge H. preko zemljišč par. št. 937/1 k.o. X in parc. št. 1209/6 k.o. Y. Zatrjevala sta, da je toženka s postavitvijo H. učne poti motila njuno posest, saj zaradi posegov toženke ne moreta več opravljati vzdrževalnih del in čiščenja oziroma je to sedaj bistveno oteženo. S tožbenim zahtevkom sta zahtevala vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, tako da toženka na zemljišču parc. št. 300 k.o. X odstrani nasip in razbremenilni kanal, odstrani vse nasipe, ki jih je izvedla za potrebe nove gozdne poti in teren izravna na prejšnje višinske kote, odstrani informativne table in lesene stopnice ter oba betonska mostova preko razbremenilnega kanala ter na mestu mostov nasuje material. Toženka je zahtevku tožnikov na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja v celoti nasprotovala.

6. V pravdi zaradi motenja posesti daje sodišče pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ3 in 426. člen ZPP). Sodišče se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Do sodnega varstva pred motenjem posesti je tako upravičen tisti, ki dokaže, da je imel pred motenjem posest stvari, da je tožena stranka posegla v njegovo posest, da njeno ravnanje predstavlja motenje in da je bilo motenje protipravno.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno izhodišče in predmetni spor presojalo na podlagi določb SPZ o posestnem varstvu. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prepričljivo ugotovilo, da nobeden od navedenih posegov toženke v sklopu postavitve nove učne poti ne predstavlja motenja posesti na način, kot sta to zatrjevala tožnika. Glede prvega tožnika je utemeljeno ugotovilo, da izvedeni dokazni postopek ni potrdil njegovih navedb, da je tudi sam sodeloval pri vzdrževanju in čiščenju struge H. z drugim tožnikom, zato je njegov zahtevek že iz tega razloga pravilno zavrnilo. V tč. 19 izpodbijanega sklepa je prepričljivo pojasnilo, da zaslišani priči A. A., ki je oskrbnik objektov pri drugem tožniku, in B. B., ki je zaposlen pri drugem tožniku, nista potrdila, da bi prvi tožnik sodeloval pri čiščenju mulja, vožnji s težko mehanizacijo, odpiranju zapornice ali gozdnih opravilih. Prvi tožnik pri tem v pritožbi ne loči med opravili, ki naj bi jih na širšem območju v bližini vodotoka H. opravljal v zvezi z divjim odlagališčem smeti in tistimi, zaradi katerih naj bi bil po njegovih trditvah upravičen do posestnega varstva po predmetni tožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da prvi tožnik ni dokazal, da bi izvrševal takšna opravila, da je imel na spornem območju posest in bi bil sedaj zaradi posegov toženke oviran pri izvrševanju svoje posesti.

8. Drugi tožnik je zatrjevano posest spornega območja in motilna dejanja utemeljeval z vožnjami težke mehanizacije preko spornih zemljišč za potrebe dostopa do struge H. in stranske zapornice, ki naj bi bila sedaj zaradi posegov toženke znatno otežena ali celo onemogočena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek drugega tožnika, saj je prepričljivo ugotovilo, da posest drugega tožnika ni bila motena. Utemeljeno je zaključilo, da je kljub vsem posegom toženke drugemu tožniku še vedno omogočen dostop do vseh zemljišč in opravljanje vzdrževalnih del in čiščenja. Čeprav morda deloma po drugačni poti, pa tudi pred posegi toženke njegova pot ni bila ustaljena in jasno začrtana, saj je drugi tožnik navajal, da je vozil tam, kjer je bilo glede na teren mogoče. 9. Sodišče prve stopnje se je podrobno in medsebojno skladno opredelilo do vseh motilnih ravnanj, ki sta jih navedla tožnika. Motenje posesti se ugotavlja glede na prej obstoječ obseg posesti. Bistveno je, da pred motenjem obstoječ način izvrševanja tožnikove posesti postane otežen. Za presojo obstoja posesti poti je torej bistveno, ali je imel drugi tožnik v posesti zatrjevano pot, kjer naj bi prišlo do motenja. Drugi tožnik je navajal, da je pred posegi do struge lahko dostopal kjerkoli, omejen pa je bil z naravnimi danostmi. Drugi tožnik ni zatrjeval, da je pred ravnanji toženke s težko gradbeno mehanizacijo do struge potoka in zapornice dostopal po točno določeni poti, po kateri sedaj zaradi posegov toženke ne more več dostopati in bi bil tako moten pri izvrševanju svoje posesti. Navajal je le, da je do struge dostopal po poti glede na teren, kjer je bilo to mogoče. Drugi tožnik torej ni imel ustaljene in jasno začrtane poti, kjer je prej prehajal sporna območja in bi bil sedaj glede na novo izgrajeno pot oviran na način, da bi bil upravičen do posestnega varstva. Enako kot prej, mora drugi tožnik tudi sedaj prilagoditi pot glede na teren, pri čemer ne gre za bistveno spremembo v izvrševanju zatrjevane posesti oziroma izvajanje takšne posesti drugemu tožniku ni otežena. Pritožnika le pavšalno zatrjujeta, da je vožnja z mehanizacijo sedaj otežena in bistveno zahtevnejša in tudi daljša. Glede na ugotovljeno dejstvo, da gre na spornih zemljiščih za delno močvirnato območje, kjer pot prej ni bila utrjena, sedaj z urejeno in utrjeno potjo ter mostom čez kanal vožnja s težko mehanizacijo vsekakor ni otežena, prej nasprotno. Glede na razdaljo mostov, kot je vidna iz posnetkov z ogleda terena (slika pod prilogo C7), pa tudi ni razvidno, da bi bila pot za tožnika bistveno daljša. Za kritično presojo takšnih navedb, bi moral tožnik bolj določno konkretizirati, za koliko naj bi se njegova pot podaljšala (če sploh), časovno in v razdalji, glede na lokacijo opravljanja vzdrževalnih del in čiščenja struge.

10. Tožnika sta v sklopu postavitve nove učne poti kot motilno ravnanje med drugim določno navedla tudi izgradnjo razbremenilnega kanala. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tako podrobnih trditev glede razbremenilnega kanala, kot sta jih tožnika podala v pritožbi zoper razveljavljeni sklep sodišča prve stopnje, tekom postopka nista podala, zato jih je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot novoto. Vendar slednje ne pomeni, da je izostala presoja sodišča prve stopnje o tem, ali izgradnja razbremenilnega kanala predstavlja motilno ravnanje. Bistvo tožnikovih navedb tekom postopka je bilo, da kanal ni bil ustrezno projektiran in izgrajen, le na splošno pa sta tožnika zatrjevala, da predstavlja kanal motilno ravnanje.4 Tudi sedaj v pritožbi navajata le na splošno, da sta tekom postopka trdila, da pri uporabi območja nista bila omejena z ničemer drugim kot naravnimi danostmi, zato v okviru takšnih navedb, izvedbo odprtega in globokega razbremenilnega kanala obravnavata kot motilno ravnanje. Takšne trditve tožnikov je sodišče prve stopnje zadostno presojalo v okviru presoje zatrjevanega motilnega ravnanja z izgradnjo dveh mostov, ki vodita čez razbremenilni kanal. Izgradnja nove poti in dveh mostov preko razbremenilnega kanala je neločljivo povezana tudi z izgradnjo samega razbremenilnega kanala. Presoja sodišča prve stopnje, ali nova gozdna učna pot, ki je speljana preko razbremenilnega kanala, predstavlja motilno ravnanje, tako hkrati vsebuje tudi presojo, ali sam razbremenilni kanal predstavlja motilno ravnanje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da zaradi ustrezno zgrajenega vzhodnega mostu čez razbremenilni kanal, le-ta ne moti posesti drugega tožnika. Ali je bil kanal pravilno izgrajen in projektiran, pa ni predmet posestnega varstva.

11. Glede nasipa na parc. št. 300 k.o. X je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da nasip ne ovira dostopa do stranske zapornice, niti njene uporabe, zato nasip ne predstavlja motilnega dejanja, kot sta to zatrjevala tožnika. Enako prepričljivo je ugotovilo, da tudi vsi ostali posegi toženke (nasipi, izravnave poti, informativne table) v ničemer ne ovirajo drugega tožnika pri opravljanju vzdrževalnih del in čiščenju struge. Prav tako motilnega ravnanja ne predstavlja navedena okoliščina, da v kolikor bo drugi tožnik vozil z gradbeno mehanizacijo po novi gozdni poti, bo moral ves čas paziti, da ne bo povzročal prekomerne škode. Enako je moral paziti tožnik že pred posegi toženke. V skladu z načelom prepovedi povzročanja škode namreč drugi tožnik tudi pred izgradnjo nove poti ni smel s svojo vožnjo povzročati prekomerne škode ter je moral voziti po terenu na način, ki najmanj obremenjuje zemljišče. 12. Sodišče prve stopnje se je v tč. 22 izpodbijanega sklepa zadostno opredelilo tudi do varnostnega vidika, ki po mnenju tožnikov predstavlja motilno dejanje. Pravilno je ugotovilo, da morebitna obveznost tožnikov, da poskrbita za večjo varnost sprehajalcev in večji nadzor nad stranskim izpustom, ne predstavlja motilnega dejanja in takšnih zahtevkov ni mogoče uveljavljati v okviru posestnega varstva. Prav tako ni predmet sodnega varstva v posestnem sporu presoja, kakšne pravice so bile morebiti tožnikoma kršene s posegi toženke. V sporu glede motenja posesti sodišče ne odloča na podlagi pravic, ampak so v tem postopku pomembna zgolj dejstva o posesti, ki je dejanska oblast nad stvarjo in ne pravica. Nerelevantne so pritožbene navedbe pritožnikov glede prevoznosti zahodnega mostu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in zaključilo, da zahodni most za težko mehanizacijo, kot jo uporablja drugi tožnik, ni ustrezen in prevozen, zato vožnja čezenj ni mogoča. V kolikšni meri je zahodni most vseeno prevozen, je torej brezpredmetno. Da je toženka posege na spornem območju izvajala protipravno, brez potrebnih dovoljenj in soglasij, pa je ugotovilo tudi že sodišče prve stopnje, ki je pravilno zaključilo, da kljub protipravnim posegom toženke, njena ravnanja za tožnika ne predstavljajo motilnih dejanj.

13. Pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podani tisti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ). Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

14. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 67/02 s spremembami 3 Ur. l. RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20 4 Glej pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 7. 3. 2016 na list. št. 229 spisa