Jedro

Predočenje možnosti disciplinskih postopkov, postopkov izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter grožnje s kazenskim pregonom in policijo ne predstavljajo nedopustne grožnje, ki bi vplivala na veljavnost sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki sta ga pravdni stranki sklenili in podpisali dne 18. 1. 2010, nezakonit in se razveljavi, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama z dne 31. 1. 2010 ni prenehala veljati in velja še naprej ter da je dolžna tožena stranka tožečo stranko reintegrirati v delovno razmerje za nedoločen čas, ji za čas od 1. 12. 2010 pa do dneva ponovnega sprejetja v delovno razmerje izplačati pripadajočo plačo ter odvesti z zakonom določene prispevke in dajatve, v 15 dneh pod izvršbo, in ji povrniti stroške postopka v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi, ali pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obstajajo nasprotja o odločilnih dejstvih, navedenih v razlogih sodbe in v vsebini listin. Tožena stranka je ves čas postopka navajala, da je tožnica storila kršitev, ki predstavlja disciplinski prekršek oz. ima znake kaznivega dejanja. Ni pa konkretno ugotovila, kakšno škodo naj bi utrpela zaradi domnevnega ravnanja tožnice. Tožena stranka ni utrpela nobene škode, saj si je tožnica, po lastnih navedbah, na račun svoje M. kartice naložila vrednost v višini 20 do 30 EUR in to od tistih strank, ki so opravile nakup v trgovini, v kateri je delala, same pa niso zahtevale, da se jim te pika vrednosti upoštevajo. Zaključek vsega je, da je tožeča stranka izgubila delo po 32 letih zaradi 20 – 30 EUR, ne, da bi toženi stranki povzročila škodo. Glede sporazuma navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj se je tožeča stranka med postopkom sklicevala na to, da je sam sporazum s strani tožene stranke podpisala neupravičena oseba, to je M.Z.. V glavi sporazuma je zapisano, da poslovni sistem po pooblastilu članice uprave zastopa direktor kadrovskega sektorja R.Z., a sporazuma ni podpisal on, ampak M.Z., kakor je tudi sama potrdila na obravnavni, pri tem pa je povedala, da jo je direktor R.Z. za to pooblastil. V spis je priložila kopijo obrazca pooblastila, ki ni izpolnjen, na njem ni njenega imena in sploh ni podpisan, kaj šele, da bi bilo overjeno. Sprašuje se, kako je lahko sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila M.Z. pooblaščena za sklenitev sporazuma. Izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je prostovoljno podpisala sporazum, saj meni, da je bil sporazum vnaprej pripravljen, zanj ni vedela, ni vedela za kakršnekoli razloge za takšne postopke, predvsem pa ni vedela za očitke o zvezi z njenim delom v trgovini v Murski Soboti. Zagroženo je bilo z disciplinskih postopkom, policijo in kazenskim postopkom, če sporazuma takoj ne podpiše in seveda nenavajena takšnih postopkov, brez možnosti, da bi se s kom posvetovala, ker ji tudi ni bil dan noben rok, je listino podpisala. Sama je povedala, da je prosila za dva dni, da o vsem premisli, pa ji M.Z. in D.F. tega nista omogočila, kaj šele, da bi jo opozorila, da ima pravico do odvetnika, če ga želi. Potem ni mogoče govoriti o tem, da ni šlo za grožnje pod prisilo oz. izkoriščenje pritiska za dosego cilja, to je za podpis nezakonitega sporazuma. Kako je sploh mogoče govoriti o sporazumu, ki je bil v celoti vnaprej pripravljen, le podpisala ga je tožnica pod prisilo. Po določbi 11. člena ZDR se v zvezi s pogodbo o zaposlitvi uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem zakonom ali z drugim zakonom drugače določeno. To torej pomeni, da enako velja tudi za predmetni postopek sporazum in se uporabljajo ista določila Obligacijskega zakonika (OZ). Le-ta 16. členu določa, da kadar sta stranki prepričani, da se strinjata dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti se šteje, da pogodba ni bila sklenjena. Opozarja tudi na določila 45. čl. OZ, ki določa, da če je pogodba sklenjena ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzroči pri drugi stranki utemeljen strah, da je ta zaradi tega sklenila sporazum, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe. Prav to pa je ugotoviti v konkretnem primeru, saj sta predstavnika tožene stranke s seboj prinesla napisan sporazum, tožnici grozili s policijo in sta ji vsilila sporazum. Sporazum ne odraža prave vsebine, saj zasleduje samo naprej zastavljeni cilj, ta pa je bil na strani tožene stranke. Pred samim podpisom sporazuma je morala tožnica še lastnoročno pred predstavnikoma tožene stranke napisati prošnjo za sporazumno prekinitev delovnega razmerja, ker pa tožnica tega ni znala napisati, so ji to besedilo narekovali predstavniki tožene stranke oz. D.F.. To je po mnenju sodišča nepomembno, tožena stranka pa je tožnico sprašuje, kako je to lahko nepomembno, če je predmet te pravde sporazum oz. ta prošnja. Opozarja, da se od podpisa sporazuma tudi zdravi. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe v pritožbi, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker „da gre za nasprotja v odločilnih dejstvih navedenih v razlogih sodbe in vsebino dejstev“. Takšna navedba je sama po sebi nejasna, saj ne povzema zakonskega teksta bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. ZPP namreč v naslednji, to je 15. točki 2. odstavka 339. člena govori o „vsebini listin“, ko gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

Pritožbeno sodišče je ne glede na nejasnost v pritožbi izpodbijano sodbo preizkusilo tako glede kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot tudi glede kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ugotovilo je, da, ima sodba razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je namreč sodbo utemeljilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki. Prav tako ni o odločilnih dejstvih nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. S tem v zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pooblastilo direktorja kadrovskega sektorja z dne 20. 7. 2009 (priloga B/7), s katerim na podlagi pooblastila članice uprave tožene stranke pooblašča direktorje sektorjev in njihove namestnike za sklepanje sporazumov v primerih, ko delavec želi, da mu pogodba o zaposlitvi preneha na podlagi sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Ker je M.Z., ki je v imenu tožene stranke podpisala izpodbijani sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 1. 2010 (priloga A/2), direktorica maloprodajnega območja (MO 2), to je maloprodajnega območja Pomurje, se pooblastilo po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje nanaša nanjo oziroma jo opravičuje, da v imenu tožene stranke veljavno sklepa sporazume o prenehanju veljavnosti pogodb o zaposlitvi. Pooblastilo je podpisano, na njem pa res ni njenega imena, vendar se nanaša na direktorje sektorjev, torej tudi nanjo, zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Tudi dejstvo, da je tožena stranka predložila kopijo pooblastila, ne vpliva na drugačno odločitev od izpodbijane, saj sodišče prve stopnje ni podvomilo v verodostojnost tega pooblastila, ki ga je predložila tožena stranka k odgovoru na tožbo.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 s spremembami, v nadaljevanju: ZDR) v 3. alineji 75. člena določa, da lahko pogodba o zaposlitvi preneha veljati s sporazumno razveljavitvijo. Po določilu 79. člena ZDR lahko stranki pogodbo o zaposlitvi kadarkoli razveljavita s pisnim sporazumom, ki mora vsebovati določbo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (1. odstavek 79. člena ZDR). Sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, je neveljaven (2. odstavek 79. člena ZDR). Ker ZDR napak volje pri sklenitvi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ne obravnava, je potrebno glede napak volje (grožnja, strah) oziroma nesporazuma, v skladu z določilom 1. odstavka 11. člena ZDR, uporabiti splošno obligacijsko pravno ureditev iz Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Po določilu 16. člena OZ (nesporazum) se šteje, da pogodba ni bila sklenjena, kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti. Po 1. odstavku 45. členu OZ pa lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo. Strah se po določbi 2. odstavka 45. člena OZ šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega.

Po izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi odraža pravo voljo strank, saj sta tako stranki zapisali v točki VIII sporazuma, po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa tudi ni verjetno, da tožnica sporazuma pred podpisom ne bi prebrala in ga prostovoljno podpisala. Ne gre torej za pravni položaj iz 16. člena OZ, ko bi bili stranki prepričani, da se strinjata o bistveni vsebini sporazuma, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je pri tožnici zaradi kršitev, ki jih je ugotovila tožena stranka obstajal strah, ki pa ni bil povzročen z nedopustno grožnjo. Predočenje možnosti disciplinskih postopkov, postopkov izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter grožnja s kazenskim pregonom in policijo, ne predstavlja nedopustne grožnje v smislu 45. člena OZ. Ker se je tožnica tudi strinjala s posledicami, ki izvirajo iz sklenjenega sporazuma po 1. odstavku 79. člena ZDR, je bil pisni sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi veljavno sklenjen. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da na veljavnost sporazuma ne vpliva dejstvo, da je bil vnaprej pripravljen in da ga je tožnica le podpisala, kot tudi ne to, da nanj bi šlo za relativno nizek znesek oškodovanja (od 20 do 30 EUR). ZDR tudi ne določa, da mora delavca pri sklepanju takega sporazuma zastopati pooblaščenec odvetnik, oziroma da se lahko delavec o predlogu sporazuma izjavi v določenem roku, zato pritožba tudi neutemeljeno navaja, da bi tožena stranka morala tožnici omogočiti tožnici dvodnevi rok, da bi zadevo premislila.

Ker je bil sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi veljavno sklenjen, ni odločilno, da je pred podpisom sporazuma tožnica lastnoročno napisala prošnjo za sporazumno prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. To namreč ne dokazuje, da bi tožnica sklenila sporazum z napako volje.

Ker torej pritožbeni razlogi niso bili podani, niti tisti na katere je pazilo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z določilom 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP.