Jedro

Tožena stranka je v višino tožničinega prihodka v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo tožbe nepravilno vštela tudi znesek letnega dodatka v višini 223,55 EUR, ne da bi ugotovila ali je ta znesek sploh dolžna upoštevati (po primerjavi z višino minimalnega dohodka v času izračuna), oziroma ta znesek upoštevati razdeljenega na dvanajstine.

Izrek

1.Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Celju, Organa za BPP, številka Bpp 1191/2011 z dne 26. 9. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo Bpp 1191/2011 odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč, ki jo je 10. 6. 2011 vložila A.A., kot neutemeljena zavrne. Pojasnila je, da je v okviru postopka ugotavljanja izpolnjevanja finančnega oziroma subjektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP), na podlagi določbe drugega odstavka 12. in 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 s spremembami, št. 23/08, v nadaljevanju ZBPP) ugotovila, da prosilka v gospodinjstvu živi sama in je upokojenka, ki je v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo prošnje prejela pokojnino v neto znesku 1.317,87 EUR. Prav tako je prosilka v tem obdobju prejela letni dodatek v višini 332,55 EUR, ki se v skladu z določbo 27.č člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 73/08 UPB, v nadaljevanju ZSV) šteje in v skladu s 14. členom ZBPP tudi upošteva kot občasni neperiodični dohodek. Prosilka je tako v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo tožbe prejela prihodke in dohodke, ki se upoštevajo kot ugotovljeni lastni dohodek prosilke v skupnem znesku 1.541,42 EUR, kar v povprečju znaša 513,80 EUR mesečno. Prosilkin lastni dohodek tako presega z zakonom določeni cenzus, ki znaša 461,22 EUR, kar pomeni, da prosilka ne izpolnjuje subjektivnega pogoja za dodelitev BPP.

Tožnica v vloženi tožbi odločitvi oporeka in navaja, da je tožena stranka dohodek prosilke upoštevala in preračunala narobe. Gre za dodatek v višini 223,55 EUR, ga je tožena stranka napačno razdelila na zadnje tri mesece, na tri dele, in tako prišla do ugotovitve, da je tožničin mesečni prihodek v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo tožbe znašal 513,80 EUR. Tožena stranka bi pri preračunu morala upoštevati Zakon o socialnem varstvu (ZSV), predvsem določbo drugega odstavka 27.č člena, ki letni dodatek opredeljuje kot dohodek, ki se pri obračunavanju upošteva kot lastni dohodek in sicer za vsak mesec po 1/12. Po tako uporabljenem preračunu tožničinega dohodka bi seveda tožnica izpolnjevala finančni pogoj za dodelitev BPP, pri čemer se tožnica sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelek v Novi Gorici, ko je sodišče odločalo o vsebinsko povsem enaki zahtevi. Tožnica torej zatrjuje, da izpolnjuje finančni pogoj za pridobitev BPP, zato bi morala tožena stranka v nadaljevanju presojati tudi, ali je izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP, ki ga tožnica v tožbi razlaga in utemeljuje. Glede na navedeno sodišču predlaga, da ugotovi, da tožnica izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Sodišču predlaga tudi, da odloči o stroških postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Po določbi 13. člena ZBPP je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve (v nadaljnjem besedilu minimalni dohodek).

Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi zgoraj citirane določbe zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev BPP, ker je ugotovila, da njeno finančno stanje presega 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka. V zadevi ni sporno, da ima tožnica v izpodbijani odločbi ugotovljene dohodke, vendar se ne strinja, da je toženka te dohodke pri ugotavljanju izpolnjevanja finančnega pogoja za dodelitev BPP upoštevala pravilno.

Za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine se v skladu s 14. členom ZBPP smiselno uporabljajo določbe 23., 27., 27.a, 27.b, 27.c, 27.č, 28., 28.a, 30. in prvega odstavka 30.a člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07-UPB2, 23/07-popr., 41/07-popr.; v nadaljevanju ZSV). Po določbi 27. č člena ZSV se občasni, neperiodični dohodki, ki jih je tožnica prejela v zadnjih treh mesecih, upoštevajo v višini prejetih dohodkov, kolikor povprečno mesečno presegajo višino minimalnega dohodka, ki bi pripadal posameznemu upravičencu oziroma družinskemu članu, če ne bi imel drugih dohodkov. Občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel pred tem obdobjem, vendar v obdobju dvanajstih mesecev pred mesecem vložitve vloge, pa se upoštevajo, če dosegajo ali presegajo višino prihrankov oziroma vrednosti premoženja iz prvega odstavka 23. člena tega zakona (tj. 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka). Ti dohodki se štejejo tako, da se kot lastni dohodek upošteva 1/12 dohodkov.

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v višino tožničinega prihodka v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo tožbe nepravilno vštela tudi znesek letnega dodatka v višini 223,55 EUR, ne da bi ugotovila ali je ta znesek sploh dolžna upoštevati (po primerjavi z višino minimalnega dohodka v času izračuna), oziroma ta znesek upoštevati razdeljenega na dvanajstine.

Glede na navedeno je moralo sodišče tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti ter zadevo v skladu z določbo tretjega odstavka istega člena vrniti toženi stranki v ponoven postopek.

K 2. točki izreka: Tožnica je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče je o njeni zahtevi odločalo na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača toženec.

Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07- Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnico v upravnem sporu zastopala pooblaščenka, ki odvetnica, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožnici priznalo stroške v višini 350 €.