Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti se lahko dopolni le v trimesečnem roku, določenem v 3. odstavku 421. člena ZKP.

Z navedbo, da mu ni bil omogočen vpogled v kazenski spis zaradi priprave pritožbe oziroma njene dopolnitve, obsojenec dejansko očita sodišču kršitev pravice obrambe. Pravica do pregledovanja spisa je namreč povezana z obdolženčevo pripravo obrambe (1. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije). To kršitev pa je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti le, če je vplivala na zakonitost sodbe, kar mora vložnik v zahtevi tudi utemeljiti.

Izrek

Zahteva obs. B.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Krškem z dne 15.10.1999 je bil obs. B.V. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in obsojen na kazen eno leto in osem mesecev zapora.

Odločeno je bilo, da je dolžan oškodovancu E. d.o.o. L. plačati 2.463.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.11.1995 do plačila. Po določbi 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18.01.2000 zavrnilo pritožbi obs. B.V. in pritožbo pomočnice okrožnega državnega tožilca kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obsojenec je dne 13.04.2000 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti brez določne navedbe razlogov. Zahtevo za varstvo zakonitosti je dopolnil z vlogami z dne 26.06.2000, 03.11.2000, 29.12.2000 ter 26.06.2001. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi pravnomočno sodbo in odredi novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Obsojenec v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da pravnomočna sodba temelji na lažnem mnenju sodnega izvedenca. To pomeni, da obsojenec v resnici uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Kakšne kršitve zakona ali postopka iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP obsojenec ne uveljavlja, niti ni podana, ker sodišče zakona ni kršilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 421. člena ZKP smejo obdolženec, zagovornik in osebe iz 2. odstavka 367. člena istega zakona vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo. V okviru tega roka lahko tudi zahtevo dopolnijo. Obsojenec je sprejel sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bilo pravnomočno odločeno o zadevi, dne 09.02.2000, kot je razvidno iz spisu priložene vročilnice. V okviru navedenega zakonskega roka je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ne pa tudi vseh ostalih vlog, s katerimi je zahtevo dopolnil. Zato je Vrhovno sodišče obravnavalo le pravočasno vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vložnik zahteve navaja, da pravnomočna sodba temelji na "lažnem izvedeniškem mnenju" izvedenke grafološke stroke ter se sklicuje na priloženo mnenje grafologa B.P. Iz nadaljnjih navedb sledi, da ne soglaša s podanim izvedenskim mnenjem in da se zavzema za odreditev drugega izvedenca. S tem pa napada po sodišču sprejeto presojo navedenega dokaza, kar pomeni, da uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

S trditvijo, da se je v postopku operiralo z obsojenčevo fotografijo, ki je protizakonito prišla v roke policije, ter z navedbo, da ZKP jasno govori, da se sodba oziroma postopek ne sme opirati na protizakonito pridobljene dokaze, zahteva nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Iz uradnega zaznamka o postopku prepoznavanja osebe po fotografijah Policijske postaje S. z dne 25.03.1996 je razvidno, da je J.A. opravila prepoznavo. Pri prepoznavi so bile uporabljene fotografije, ki jih ima policija v registru fotografij. Glede na to ni nobene podlage za sklepanje, da je obsojenčeva fotografija bila pridobljena na nezakonit način. Poleg tega se pravnomočna sodba glede dejstva, da je obsojenec navedenega dne sklenil pogodbo za najem vozila v poslovalnici E. v K., ne opira na njegovo fotografijo, temveč med drugim na izpovedbo priče J.A. Pri presoji verodostojnosti njene izpovedbe je sodišče upoštevalo poleg dejstva, da je obsojenca prepoznala na glavni obravnavi, tudi okoliščino, da se je njen opis obsojenca, kot izhaja iz navedenega uradnega zaznamka, ujemal z opisom, danim na glavni obravnavi glede višine, barve las, postave in značilnosti njegove drže. Glede na takšne ugotovitve ni utemeljen očitek zahteve glede opiranja pravnomočne sodbe na nezakonito pridobljene dokaze.

Z nadaljnjo navedbo, da mu ni bil omogočen vpogled v kazenski spis zaradi priprave pritožbe oziroma njene dopolnitve, obsojenec dejansko očita sodišču kršitev pravice obrambe. Pravica do pregledovanja spisa je povezana z obdolženčevo pripravo obrambe. Gre za ustavno pravico obdolženca, da ima primeren čas in možnosti za pripravo obrambe (1. alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije). Tudi v Zakonu o kazenskem postopku je v 5. odstavku 128. člena določeno, da ima obdolženec pravico pregledati in prepisati spise in si ogledati dokazne predmete.

V obravnavani zadevi je obsojenec vložil pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje dne 13.11.1999. Kazenski spis je bil predložen Višjemu sodišču v Ljubljani v odločanje dne 09.12.1999. Obsojenec je z vlogami, ki jih je pritožbeno sodišče prejelo dne 07.12.1999, 30.12.1999 in 02.01.2000, prosil, da se mu omogoči vpogled v kazenski spis. Iz vsebine vlog je razbrati, da je zaprosil za pregled spisa zaradi dopolnitve pritožbene obrazložitve. Iz podatkov spisa pritožbenega sodišča ni razvidno, da je obsojencu bila ta pravica omogočena. Po pravnomočnosti sodbe je obsojencu sodišče prve stopnje dne 09.03.2000 omogočilo pregled kazenskega spisa.

Obsojenec je zaprosil za vpogled v kazenski spis po že vloženi pritožbi in tudi po izteku pritožbenega roka. Ne glede na takšen položaj je sodišče bilo dolžno v skladu z navedenimi določbami ugoditi obsojenčevi prošnji in mu na primeren način zagotoviti pravico do pregleda spisa. Ker iz podatkov spisa ni razvidno, da je to storilo, je bila kršena določba 5. odstavka 128. člena ZKP. Toda v zvezi s to kršitvijo vložnik zahteve navaja le, da ni imel možnosti adekvatno utemeljiti pritožbe, ki jo je vložil zoper prvostopno sodbo. Čeprav bi slednje bilo upoštevno le v primeru, če bi obsojenec zaprosil za pregled spisa v času, ko je lahko še pravočasno dopolnil pritožbo, tudi sicer ne navaja, katere uveljavljane kršitve ni mogel ustrezno utemeljiti, ker ni imel uvida v kazenski spis in tudi ne, kako je to vplivalo na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Iz teh razlogov v zahtevi nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Po določbi 1. odstavka 445. člena ZKP sodišče druge stopnje, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.

Sodišče druge stopnje obsojenca ni obvestilo o seji senata, ker je očitno presodilo, da njegova navzočnost ni potrebna za razjasnitev zadeve. Obsojenec sam pa v pritožbi tudi ni predlagal, da se ga obvesti o seji. Zato obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno nakazuje, da je sodišče druge stopnje kršilo določbo 1. odstavka 445. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obs. B.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o oprostitvi plačila povprečnine temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.