Jedro

Nasprotna udeleženka ima pravico, da ne odgovarja na vprašanja in samo to ne bi mogel biti razlog za njeno zadržanje na prisilnem zdravljenju.

Ugotovitev, da je tavala po prometni cesti in da je bila premražena, pritožnica ni uspela izpodbiti. Ti ugotovitvi pa utemeljujeta sklep, da je huje ogrožala svoje zdravje in življenje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je nasprotni udeleženki omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov in odločilo, da se jo zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom še najdalj do 14. 12. 2018. 2. Nasprotna udeleženka je vložila laično pritožbo, v kateri navaja, da nismo imeli razloga, da smo jo pripeljali in zadržali v bolnišnici. Ni ogrožala svojega zdravja in življenja. Protipravno je bila poslana na sodišče in protipravno je zaprta na psihiatriji. Protipravno smo ji poslali komisijo, samo zato, da ji to delamo in ji jemljemo življenje, duha, dušo. Policija ni imela razloga, da jo je zadržala na cesti in poklicala reševalce, ti pa niso imeli razloga, da jo peljejo na psihiatrijo in oni ne, da jo zadržijo in pokličejo komisijo. Zna skrbeti zase in ni ogrožala sebe in svojega zdravja in življenja. Nihče je ne more siliti, da bi govorila; to, če ne odgovori, ni vzrok, da bi morala biti v psihiatrični bolnici. To ni noben prekršek ne znak bolezni. Hladno je bilo res, vendar je ni zeblo. V pritožbi še večkrat ponovi, da je policija ravnala protipravno in je protipravno na psihiatriji. Nobenega prekrška ni naredila, je polnoletna oseba in lahko gre, kamor hoče in koder hoče. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in prvim odstavkom 30. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) preizkusilo v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki so navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotavlja, da je postopek potekal v skladu z določili ZDZdr in da je bilo glede na ugotovljena dejstva pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Dejanske ugotovitve izpodbijanega sklepa imajo oporo v izvidu in mnenju izvedenca ter v s strani sodišča, izvedenca in po uradni dolžnosti postavljenega odvetnika pregledani dokumentaciji in zaznavah ob poskusu zaslišanja in kasnejšem zaslišanju nasprotne udeleženke.

6. Iz vpogledane dokumentacije izhaja, da so policisti nasprotno udeleženko pripeljali v psihiatrično kliniko, ker je tavala po prometni cesti, na vprašanja policistov ni odgovarjala, bila je premražena, odsotna. Ob prihodu na kliniko je bila prestrašena, evidentno floridno psihotična, tudi takrat ni odgovarjala na vprašanja oziroma je odgovarjala le skopo. Ugotovitev sodišča v kakšnih okoliščinah je bila najdena in nato pripeljana na psihiatrično kliniko, nasprotna udeleženka ne izpodbija obrazloženo. Navedbe pritožnice, da ne ogroža svojega zdravja in življenja in da je ni zeblo, so le pavšalne, zato ne omajajo z dokumentacijo in mnenjem strokovnjaka - izvedenca ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na stanje in okoliščine, v katerih so policisti našli nasprotno udeleženko, jim protipravnega ravnanja ni mogoče očitati. Nasprotno; od policije se zahteva, da poskrbi za osebo, ki premražena in odsotna tava po prometni cesti in takega početja ne pojasni. V takih okoliščinah so policisti utemeljeno posumili v duševno zdravje nasprotne udeleženke ter ravnali skladno s 57. členom ZDZdr. Skladno z določili ZDZdr je ravnala nato tudi bolnišnica (53. člen, drugi odstavek 54. člena 58. in 59. člen ZDZdr) ter sodišče, ki je uvedlo postopek zoper nasprotno udeleženko po določilih 61. člena ZDZdr in nasprotno udeleženko v prisotnosti po uradni dolžnosti postavljenega ji odvetnika (31. člen ZDZdr) ter izvedenca zaslišalo, kot predpisuje 62. člen ZDZdr.

7. Res je sicer, da ima nasprotna udeleženka pravico, da ne odgovarja na vprašanja in samo to ne bi mogel biti razlog za njeno zadržanje na prisilnem zdravljenju. Vendar pa iz mnenja izvedenca, to je strokovnega pomočnika sodišča, izhaja, da je neodzivanje nasprotne udeleženke posledica paranoidne shizofrenije in da ni sposobna presoje realnosti ter obvladovanja svojega ravnanja. Tako kot prvostopenjsko sodišče tudi pritožbeno sodišče ne najde nobenega razloga, da ne bi sledilo prepričljivemu, strokovno utemeljenemu mnenju izvedenca. Tudi odvetnik na mnenje izvedenca ni imel nobenih pripomb.

8. Iz mnenja izvedenca izhaja, da so podani vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr za začasno omejitev svobode nasprotni udeleženki. Ugotovitev, da je tavala po prometni cesti in da je bila premražena, pritožnica ni uspela izpodbiti. Ti ugotovitvi pa utemeljujeta sklep, da je huje ogrožala svoje zdravje in življenje. Iz izvedenskega mnenja izhaja tudi, da ima nasprotna udeleženka kronificirano paranoidno shizofrenijo, da se je že večkrat zdravila in da ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje ter da navedenega ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči kot z zdravljenjem na oddelku pod posebnim nadzorom.

9. Izpodbijana odločitev je torej pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu, pa tudi nobene uradoma upoštevne kršitve pravil postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).