Jedro

Dolžnik je v ugovoru zanikal, da bi bil z upnikom v poslovnem razmerju. S tem je navedel pravno relevantno dejstvo, ki bi lahko pripeljalo do zavrnitve zahtevka, če bi se izkazalo za resnično. Računi imajo namreč v postopku, ki teče po vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi, ki ga je sodišče izdalo na podlagi verodostojne listine, zgolj pomen dokaza. Sami zase, kot enostranske listine izdajatelja (upnika) ne morejo biti podlaga za nastanek obveznosti naslovnika (dolžnika). Ker dokazov v zvezi s trditvijo, da z upnikom ni v poslovnem razmerju, dolžnik po naravi stvari ne more predložiti, saj gre za t.i. negativno dejstvo, je dolžnikov ugovor moč šteti za obrazložen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep o izvršbi v 2. točki izreka razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog upnika dne 07.03.2000 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v smislu 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju - ZIZ). Dolžnik je zoper navedeni sklep pravočasno ugovarjal. Navedel je, da se s sklepom ne more strinjati, ker z upnikom ni bil v poslovnem odnosu in zato ni osnove za izstavitev računa. Kolikor upnik meni drugače, pa naj predloži listine, ki bodo dokazovale temelj za izstavitev spornega računa. Upnik je v skladu s pozivom sodišča prve stopnje z dne 21.03.2000 na ugovor odgovoril. Navedel je, da ugovor ni obrazložen, saj je dolžnik navedel le, da z upnikom ni v poslovnem odnosu. Dejstvo pa je, da je upnik dolžniku izstavil račun, ki dokazuje poslovni odnos. Svojih trditev dolžnik ni z ničemer dokazal, čeprav nosi dokazno breme ugovornega postopka. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika, na podlagi 2. odst. 53. člena ZIZ, štelo za neutemeljenega in ga v skladu s 5. odst. 62. člena ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Pritožba je utemeljena. Sodišče druge stopnje je preverilo, ali je dolžnikov ugovor obrazložen (5. odst. 62. člena ZIZ). Dolžnik mora v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje. Kadar so navedena dejstva takšna, da zanje nosi dokazno breme dolžnik, pa mora predložiti tudi dokaze, sicer se ugovor šteje za neobrazložen in je kot tak po določilu 2. odst. 53. člena ZIZ neutemeljen. Dolžnik je v ugovoru zanikal, da bi bil z upnikom v poslovnem razmerju. S tem je navedel pravno pomembno dejstvo, ki bi lahko pripeljalo do zavrnitve zahtevka, če bi se izkazalo za resnično. Računi imajo namreč v postopku, ki teče po vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi, ki ga je sodišče izdalo na podlagi verodostojne listine, zgolj pomen dokaza. Sami zase, kot enostranske listine izdajatelja (upnika) ne morejo biti podlaga za nastanek obveznosti naslovnika (dolžnika). Ker dokazov v zvezi s trditvijo, da z upnikom ni v poslovnem razmerju, dolžnik po naravi stvari ne more predložiti, saj gre za t.i. negativno dejstvo, je dolžnikov ugovor moč šteti za obrazložen v smislu 2. odst. 53. člena ZIZ. Zato je, kot je bilo že zapisano, ugovor utemeljen. Upnik pa je tisti, ki bo moral v pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem dokazati obstoj in naravo poslovnega razmerja, ki predstavlja temelj izterjevanega zneska. Iz opisanih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep o izvršbi v 2. točki izreka razveljavilo, ter v skladu s 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopati v skladu z 2. odstavkom 62. člena ZIZ in zadevo odstopiti pristojnemu sodišču. O pritožbenih stroških pa bo odločeno s končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).