Jedro

Neutemeljeno zavlačevanje z odločitvijo o višini stroškov upravne izvršbe ni razlog, zaradi katerega bi bila tožba v obravnavanem postopku dopustna, saj sodišče v pravdnem postopku ne more posegati v odločitev o višini stroškov upravne izvršbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. V izpodbijani 3. točki izreka je sodišče tožeči stranki naložilo v plačilo stroške postopka v znesku 348,84 € s pripadki. O stroških postopka je odločilo na podlagi določila 1. odstavka 158. člena ZPP. Upoštevalo je dejstvo, da je tožeča stranka vložila tožbo, s katero uveljavlja povračilo dela stroškov prisilne odstranitve objekta v postopku upravne izvršbe v času, ko v upravnem postopku postopek za odmero stroškov upravne izvršbe še ni bil pravnomočno končan. Ko je bila v upravnem postopku zadeva 1.6.2010 pravnomočna končana, je bil dne 20.10.2010 tudi izdan sklep, na podlagi katerega je bil tožeči stranki vrnjen znesek, ki ga je na podlagi upravne izvršbe preplačala v višini 6.838,73 €.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka preplačala stroške upravne izvršbe. Da je upravni postopek, v katerem je bilo to ugotovljeno, dejansko trajal kar 12 let in 8 dni. Stroški upravne izvršbe so bili nepravilno odmerjeni 5.5.1998 in sicer v nasprotju z vsemi pravili. Tožena stranka je ves čas neutemeljeno zadrževala denarni znesek tožečih strank, za kar je tožeči stranki tudi odgovorna. Sodišče je svojo odločitev zmotno oprlo na 158. člen ZPP. Tožeča stranka je bila prisiljena vložiti tožbo, saj je tožena stranka kar sedem let neupravičeno in nezakonito zadrževala denarna sredstva tožeče stranke, pritožbo pa je umaknila takoj, ko ji je tožena stranka preplačani znesek vrnila. Zaključek sodišča prve stopnje, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, je zmoten.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V pravdnem postopku sodišče obravnava in odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa (1. člen ZPP). O stroških upravne izvršbe je vsekakor pristojno odločati upravno sodišče, nikakor pa ni pravdni postopek tisti, v katerem bi se popravljale morebitne napake ali zastoji v drugih postopkih. Neutemeljeno zavlačevanje z odločitvijo o višini stroškov upravne izvršbe ni razlog, zaradi katerega bi bila tožba v obravnavanem postopku dopustna, saj sodišče v pravdnem postopku ne more posegati v odločitev o višini stroškov upravne izvršbe. Ker ima tožnik zagotovljeno ustrezno varstvo svojih pravic v upravnem postopku (ki je zanj tudi že ugodno končan in na podlagi katerega mu je bil že vrnjen preveč plačan znesek), tožeča stranka nikoli ni imela pravnega interesa za vložitev tožbe v pravdnem postopku. Tožba zato ni dovoljena in bi jo bilo potrebno, če je tožeča stranka ne bi umaknila, zavreči. To pomeni, da je tožeča stranka v pravdnem postopku propadla, zato je skladno z določilom 154. člena ZPP dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka in posledično na podlagi določila 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP nositi tudi stroške pritožbenega postopka, v katerem je propadla sama.