Jedro

Glede višine odškodnine za povrnitev stroškov bivanja tožnikov, ki po krivdi toženke nista mogla stanovati v kupljenem stanovanju od 19. 7. 2002 do 11. 12. 2002, je treba ugotoviti, da je bilo več čas med postopkom pred sodiščem prve stopnje sporno vprašanje, katerega od treh načinov začasne nastanitve bi morala tožnika izbrati. Izvedenec je navedel: (1) začasno nastanitev v stanovanjih izvajalca oziroma prodajalca, (2) najem primernega stanovanja za določen čas na trgu, ali (3) nastanitev v hotelu, motelu oziroma drugih nastanitvenih ali turističnih objektih.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi, kolikor se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka v znesku 21.351,02 € (z besedo: enaidvajset tisoč tristoenainpetdeset euro in dveh 2 stotink) in na stroške postopka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka (v nadaljevanju toženka) plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnikoma) nerazdelno 1.653.441 tolarjev oz. 6.899,69 euro z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2003 do plačila, kar je tožeča stranka zahtevala več, pa je zavrnilo. Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov.

2. Proti zavrnilnemu delu sodbe sta se pritožila tožnika, toda sodišče druge stopnje je njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje tožnika vlagata revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo sodbe sodišča druge stopnje in ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP očitata sodišču zato, ker je v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovilo, da bi bilo v spornem času mogoče najeti dvosobno stanovanje za določen čas, čeprav ta ugotovitev nima opore v nobenem od izvedenih dokazov, niti v mnenju izvedenca. Izvedenec A. B. je že v prvem pisnem mnenju pojasnil, da je bila nastanitev v hotelu ena izmed treh upravičenih možnosti rešitve, ki so pogojeni s časom trajanja. To je pojasnil v pisni dopolnitvi mnenja in na zaslišanju, ko je potrdil, da za tritedensko sanacijo ni bilo smiselno najeti stanovanja, temveč je bilo primerno bivanje v apartmaju. Pri tem je povedal, da je cene apartmajev poiskal preko internetnih ponudb in s pomočjo telefona in jih ni preverjal, niti ni ugotavljal, ali so to cene za dvosobni apartma z ločeno kuhinjo in sanitarijami. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, višje sodišče pa na te pritožbene navedbe ni odgovorilo. Sodišče druge stopnje tudi ni odgovorilo na pritožbo v tistem delu, v katerem očita pritožnikoma pavšalno navedbo o tem, da jima je bil najem onemogočen zaradi majhnega otroka, kratkega časa najema in nujnosti predplačila, čeprav je tožnica jasno izpovedala, da sta imela zakonca leto in pol starega otroka in da je bilo predvideno trajanje sanacije 2 ali največ 3 tedne, kar izhaja tudi iz dopisa toženke z dne 30. 12. 2006. Dejstvo, da se je sanacija zavlekla na 5 mesecev je pomembno glede odškodninske odgovornosti toženke, saj načelo, da je treba preprečevati škodo, velja za obe pravdni stranki. Toda sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbene trditve, da je visoko škodo povzročila toženka, ker je prekoračila predvideni rok za odpravo napak in ker je prekoračila tudi realno predviden čas trajanja sanacijskih del, ki znaša po mnenju izvedenca 2,5 do 3 mesece. Za ugotovitev, da najem stanovanja za obdobje treh mesecev ni niti smiseln, niti mogoč, ni treba posebnega znanja. Ker sta torej sodišči prezrli vsa navedena dejstva in nista ustrezno razložili svoje „ugotovitve“, da bi tožnika lahko najela stanovanje, sta bistveno kršili 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP tudi zato, ker sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Naziranje sodišča o neutemeljeno visoki ceni dvosobnega apartmaja izhaja iz ugotovitve izvedenca, da zatrjevani strošek za 87 % presega strošek dnevnega najema za apartma pri istem stanodajalcu tri leta pozneje, ki pa izhaja iz nepravilne primerjave cene za enosobni apartma v motelu Kanu in cene za dvosobni apartma s kuhinjo, na kar sta tožnika posebej opozorila. Poleg tega izvedenec ni imel cenika za najem apartmajev v motelu Kanu. Tožnika sta morala za ohranitev svojega življenjskega standarda najeti večji apartma in nista bila dolžna trpeti nižjega standarda. Sploh pa izvedenec gradbene stroke na tem področju ni strokovnjak. Ker se sodišči prve in druge stopnje do vsega tega nista opredelili, nista pravilno ocenili dokazov in sta kršili prvi odstavek 339. člena ZPP. Na to, da sodišči prve in druge stopnje nista pravilno uporabili materialnega prava, kaže trditev revizije, da pri določitvi višine odškodnine ne bi smeli prezreti naslednjih dejstev: da je toženka kršila prodajno pogodbo in spravila v stisko tožnika z majhnim otrokom, da je napačno ocenila čas, ki je potreben za sanacijo, da tožnikoma ni ponudila nadomestnega stanovanja, tako da sta se tožnika odločila za najem apartmaja in je toženka to vedela, poleg tega pa je toženka strokovnjakinja na svojem področju in je ekonomsko močnejša stranka. Ker sodišči tega nista ustrezno ocenili, sta zmotno upoštevali mnenje izvedenca o upravičenosti do najema luksuznega dvosobnega stanovanja v znesku 900 euro mesečno, pa še to narobe, ker nista upoštevali pripombe izvedenca, da kratek čas najema ceno podraži. 4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku82) , je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Glede pravilne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili predpise Obligacijskega zakonika (OZ)(3) in pogodbena določila o odškodninski obveznosti toženke (239. člen OZ) ter je sporna samo višina prisojene odškodnine. Pri tem ugotavlja, da je sodišče povsem utemeljeno zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov zastopanja pred pravdo v znesku 333,83 euro (80.000 tolarjev), saj so to pravdni stroški (razlaga sodišča prve stopnje v drugem odstavku na 10. strani sodbe).

8. Glede višine odškodnine za povrnitev stroškov bivanja tožnikov, ki po krivdi toženke nista mogla stanovati v kupljenem stanovanju od 19. 7. 2002 do 11. 12. 2002, pa je treba ugotoviti, da je bilo več čas med postopkom pred sodiščem prve stopnje sporno vprašanje, katerega od treh načinov začasne nastanitve bi morala tožnika izbrati. Izvedenec je navedel: (1) začasno nastanitev v stanovanjih izvajalca oziroma prodajalca, (2) najem primernega stanovanja za določen čas na trgu, ali (3) nastanitev v hotelu, motelu oziroma drugih nastanitvenih ali turističnih objektih. O tem, da nastanitev v nadomestnem stanovanju toženke ni bila mogoča, ni bilo spora, sporno pa je bilo, ali bi bila tožnika dolžna najeti primerno stanovanje, oziroma, ali sta bila upravičena do nastanitve v motelu Kanu. Pri tem je sodišče prve stopnje izhajalo iz tistega dela mnenja izvedenca L. B., univ. dipl. inž., ki je pojasnjevalo, da bi bilo mogoče najeti stanovanje za 900 euro mesečno za čas vsaj 6 mesecev, ali po nižji ceni za čas vsaj enega leta. Tožnika, ki sta izbrala nastanitev v motelu, se s tem nista strinjala in sta ves čas poudarjala, da jima je toženka obljubljala odpravo napak v kupljenem stanovanju v dveh tednih ali 30 dneh, za tako obdobje pa stanovanja nista mogla najeti. To sta obširno opisovala tudi v pritožbi, zato ni mogoče trditi, da so njune navedbe ostale le na pavšalni ravni, brez dokazne opore in jih ni bilo mogoče upoštevati (četrti odstavek na 3. strani sodbe pritožbenega sodišča). Revizija utemeljeno povzema mnenje izvedenca, izpoved tožnice in se sklicuje na pregledane listinske dokaze, zato je treba tožnikoma pojasniti, zakaj bi bila morala kljub temu, da sta pričakovala zamudo toženke do 30 dni, najeti stanovanje za obdobje šestih mesecev (čeprav je sodišče pri tem široko upoštevalo nenadnost najema, kratko dobo in skrb za majhnega otroka in prisodilo skoraj najvišjo ceno najemnine, ki jo je predlagal izvedenec za šestmesečni najem). Niti sodišče prve stopnje, niti sodišče druge stopnje ni pojasnilo, ali sta tožnika utemeljeno pričakovala odpravo napak v 30 dneh in če sta, zakaj bi bila morala najeti stanovanje za šest mesecev.

9. Ker torej sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene pomisleke tožnikov, je storilo bistveno kršitev iz določila prvega odstavka 339. člena ZPP in iz 14. točke drugega odstavka tega člena. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in mu vrnilo zadevo v novo odločanje, da bo lahko odgovorilo na vse pritožbene pomisleke. Izpodbijano sodbo je razveljavilo v tistem delu, ki se nanaša na razliko med računom za najeti apartma in prisojeno odškodnino za stanovanje, ki naj bi ga najela, pa tudi za stroške vožnje, prehrane in pranja, tako da bo sodišče lahko celovito presodilo možnost najema stanovanja ali apartmaja v Ljubljani ali v njeni okolici ter ustrezno velikost. 10. Razveljavilo je tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka, odločitev o stroških revizije pa je pridržalo za končno odločitev, ko bo sodišče odločalo o stroških proti vsem pravnim sredstvom skupaj (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008 Op. št. (3): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007