Jedro

Izvedenec je ravnal v okviru naloge, kot mu jo je določilo sodišče prve stopnje s sklepom, ter v okviru dokaznega predloga same tožene stranke. Njegova metoda, ki temelji na primerjavi tahografskih izpisov in obračunanih ur, zato ni neustrezna, temveč neposredno sledi trditvam in dokaznim predlogom tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v bistvenem odločilo, da se sodnemu izvedencu za promet - tahografe za izdelavo izvedenskega mnenja z dne 8. 12. 2025 prizna nagrado in stroške v znesku 1.133,28 EUR, kar je izvedenec zahteval več (57,00 EUR) pa je zavrnilo.

2.Zoper sklep v delu, v katerem je odločeno, da se izvedencu prizna znesek 1.133,28 EUR, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga njegovo razveljavitev. Izpostavlja, da je sodišče postavilo izvedenca za promet - tahografe z nalogo, da ugotovi dejanski obseg delovnega časa tožnika za obdobje od maja 2017 do oktobra 2024. Zatrjuje, da je izvedensko mnenje neuporabno, saj je nestrokovno, neskrbno in ne odgovarja na bistvena vprašanja, zato izvedenec ni upravičen do nagrade. Bistvo spora je namreč pravilna ugotovitev delovnega časa. Tožnik je nepravilno evidentiral delovni čas, saj je vanj vključeval odmore, počitke in čas razpoložljivosti, ki se po zakonu ne vštevajo v delovni čas. Poleg tega je nepravilno uporabljal tahograf (ročni vklop "drugega dela" tudi med počitkom), zaradi česar tahografski izpisi ne odražajo dejanskega stanja. Izvedenec teh nepravilnosti ni ustrezno upošteval. Namesto celovitega izračuna za celotno obdobje je opravil le omejeno primerjavo ročne evidence in tahografskih izpisov za en mesec, za preostalo obdobje pa zgolj povzel priloge strank. Pri tem ni upošteval dokazano napačne uporabe tahografa, zaradi katere so tudi tahografski podatki nezanesljivi. Izbrana metoda (primerjava dveh nezanesljivih evidenc) je neustrezna. Izvedenec bi moral delovni čas ugotavljati na podlagi objektivnih virov (CVS sistem, transportni nalogi, GPS sledenje) ter jasno ločiti dejansko delo od počitkov in manipulacij. Prav tako ni odgovoril na ključna vprašanja glede obsega "drugega dela" in realnosti teh podatkov. Mnenje kaže, da izvedenec spisa ni celovito preučil in da je zgolj prepisoval podatke iz prilog, namesto da bi samostojno strokovno analiziral dejansko stanje. Takšno mnenje ne prispeva k razjasnitvi dejanskega stanja, kar je njegova osnovna naloga. Po ustaljeni sodni praksi izvedenec ni upravičen do nagrade, če mnenje ni strokovno, skrbno in uporabno.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je tožniku opravljene ure obračunavala na podlagi izpisov iz voznikove kartice (tahografa), ter hkrati opozarjala na odstopanja med temi izpisi in tožnikovo ročno evidenco. V tej zvezi je izrecno predlagala izvedbo dokaza z izvedencem, ki naj preveri pravilnost obračuna opravljenih ur glede na tahografske izpise in predložene plačilne liste. Glede na takšno trditveno in dokazno podlago tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita, da je izvedenec uporabil neustrezno metodo dela, da je ravnal nestrokovno in neskrbno ter da ni odgovoril na bistvena vprašanja. Izvedenec je namreč ravnal v okviru naloge, kot mu jo je določilo sodišče prve stopnje s sklepom z dne 9. 10. 2025, ter v okviru dokaznega predloga same tožene stranke. Njegova metoda, ki temelji na primerjavi tahografskih izpisov in obračunanih ur, zato ni neustrezna, temveč neposredno sledi trditvam in dokaznim predlogom tožene stranke.

5.Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je izvedenec v osnovnem izvedenskem mnenju odgovoril na vsa vprašanja, ki so mu bila postavljena s sklepom o postavitvi izvedenca. Zato niso utemeljeni očitki, da mnenje ne odgovarja na bistvena vprašanja ali da ne prispeva k razjasnitvi dejanskega stanja. Šele potem, ko je izvedenec ugotovil, da tožena stranka tožniku ni obračunala vseh ur, kot izhajajo iz tahografskih podatkov (kot je zatrjevala), je lahko postalo pravno relevantno vprašanje, ali ti podatki odražajo dejansko stanje oziroma ali so bili morebiti v tahograf napačno evidentirani. To vprašanje pa po svoji naravi presega okvir osnovnega izvedenskega mnenja in je lahko predmet njegove dopolnitve, ne pa razlog za zavrnitev nagrade za že opravljeno delo.

6.Iz spisa tudi izhaja, da je bil izvedenec na naroku zaslišan in je svoje mnenje dopolnil. V dopolnitvi je odgovoril na pomisleke tožene stranke glede pravilnosti vnosov v tahograf ter pojasnil, da aktivnosti voznika beleži izključno tahograf, medtem ko podatki iz sistema CVS, transportni nalogi in GPS podatki ne omogočajo ugotavljanja dejanskega obsega posameznih aktivnosti, temveč zgolj lokacijo vozila oziroma obstoj transportne naloge. Ti podatki zato niti ne predstavljajo objektivne podlage za ugotavljanje pravilnosti beleženja delovnega časa, kot to zmotno meni pritožba. Pritožbene navedbe, da je mnenje neuporabno, ker bi moral izvedenec uporabiti drugačno metodologijo (CVS, GPS, transportni nalogi), so zato neutemeljene, saj takšni viri po naravi stvari ne omogočajo natančnega ugotavljanja delovnega časa.

7.Prav tako niso utemeljeni očitki, da je izvedenec zgolj povzemal podatke iz spisa. Izvedensko mnenje vsebuje strokovno presojo in odgovore na zastavljena vprašanja, pri čemer je uporaba podatkov iz spisa nujen del izvedenskega dela.

8.Ker je izvedenec svojo nalogo opravil v skladu s sklepom sodišča, strokovno in popolno v okviru zastavljenih vprašanj, je upravičen do nagrade in povračila stroškov. Sodišče prve stopnje je višino nagrade ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja.

9.Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).