Jedro

Listina, ki jo je v dokaz svojih trditev predložil upnik, ima sicer res naziv Ponudba št. in je ob nastanku dejansko predstavljala ponudbo, ker pa je dolžnik to "ponudbo" dne 10.02.2005 sprejel, kar je razvidno iz njegovega podpisa, se šteje, da je bila tega dne med strankama veljavno sklenjena pogodba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik je dolžan upniku povrniti 10,93 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper začasno odredbo, s katero je dolžniku prepovedalo razpolagati z vozili v njegovi lasti, zlasti z vozili z registrskimi oznakami, ki bodo prešla državno mejo RS na kateremkoli mejnem prehodu, pri čemer pa prepoved ne velja za vozilo, ki prevažajo nevarno in hitro pokvarljivo blago, humanitarno pomoč ali žive živali ter izvršitelju odredilo, da katerokoli od teh vozil, ki bo prvo prestopilo državno mejo ustavi in prevzame v hrambo. Upniku je tudi naložilo, da mora v 30-ih dneh od izdaje začasne odredbe pri naslovnem sodišču vložiti predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, s katerim bo izdajo te začasne odredbe opravičil. Zoper ta sklep se je pritožil, po svojem pooblaščencu dolžnik zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka ter predlagal njegovo razveljavitev in razveljavitev sklepa o izdani začasni odredbi. V pritožbi poudarja, da Okrajno sodišče ni pristojno za izdajo začasne odredbe. Pristojnost sodišča je bila sicer dogovorjena, vendar pa velja dogovorjena pristojnost le v primeru pravdnega ne pa tudi izvršilnega postopka. Za slednjega velja izključna pristojnost sodišča po sedežu dolžnika. To pa pomeni, da bi moral upnik sprožiti postopek pri pristojnem sodišču v R.H. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, oprto na določila 63.čl. ZMZPP. Dolžnik v RS nima ničesar, ne premoženja, ne odprtih računov ali česarkoli drugega, na kar bi lahko upnik segel z izvršbo. To pa pomeni, da je izpodbijani sklep izdan s kršitvijo določb ZIZ in ZMZPP. Vprašljiva pa je tudi pravna podlaga dogovora o krajevni pristojnosti. Ponudba ni pogodba, zato je šteti, da pristojnost sodišča ni izrecno dogovorjena. Pa tudi sicer ni nobene potrebe za izdajo začasne odredbe v smislu predpostavk po 270.čl. ZIZ.

V odgovoru na pritožbo se upnik zavzema za njeno zavrnitev, pri čemer zlasti opozarja, da je bila pristojnost sodišča med strankama dogovorjena s pogodbo, pri čemer pa je dolžnik celo izrecno pristal na tako uporabo instituta začasne odredbe.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Predvsem pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene pritožnikove navedbe o neobstoju pravne podlage glede dogovora o krajevni pristojnosti. Že trditev, da med strankama ni bila sklenjena pogodba, pač pa da se upnik v obravnavanem primeru sklicuje zgolj na ponudbo, kar pa ni pogodba, je napačna. Listina, ki jo je v dokaz svojih trditev predložil upnik (A/21) ima sicer res naziv Ponudba št. 664/290/2005 in je ob nastanku dejansko predstavljala ponudbo, ker pa je dolžnik to "ponudbo" dne 10.02.2005 sprejel, kar je razvidno iz njegovega podpisa, se šteje, da je bila tega dne med strankama veljavno sklenjena pogodba, saj je dolžnik ponudbo upnika sprejel. V točki 5.2 pogodbe pa sta stranki dogovorili sporazum o krajevni pristojnosti stvarno pristojnega sodišča v K. V tem sporazumu pa se je dolžnik celo izrecno strinjal, da lahko upnik zaradi poplačila svojih zapadlih a neporavnanih terjatev zahteva takojšnjo zaustavitev vozil, ki so v lasti dolžnika in se nahajajo v RS oziroma državi, kjer so ostale upnikove povezane družbe. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjene predpostavke iz 3.odst. 52.čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) tudi tak dogovor o krajevni pristojnosti ni v nasprotju z določili ZMZPP. To in pa dejstvo, da celo ZMZPP predpisuje, da je slovensko sodišče izključno pristojno za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja na območju Republike Slovenije, pa zgolj še dodatno utemeljuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. To še zlasti ker je celo iz sklenjene pogodbe razvidno, da je dolžnik pristal prav na tako možnost uporabe instituta začasne odredbe kot jo uveljavlja v obravnavanem primeru upnik.

Glede na zgoraj obrazloženo in ker pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je upnik izkazal verjetnost obstoja svoje terjatve, ki bi jo sicer moral uveljavljati v tujini, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo dolžnika zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, upniku pa priznalo kot stroške za odgovor na pritožbo sodno takso za pritožbo (7,93 EUR) in poštnino (3,00 EUR).