Jedro

Tožnik je umrl že pred vložitvijo tožbe, zato ne more biti stranka obravnavanega upravnega spora.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo z dne 23. 5. 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je Upravna enota Koper zavrnila vlogo tožnika A.A., roj. ..., s stalnim bivališčem, navedenim v uvodu te sodbe, za priznanje statusa civilnega invalida žrtve vojne in vojne invalidnine za obdobje od 15. 9. 1947 do 1. 1. 1982. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je tožnik 27. 8. 1945 v vasi B. ponesrečil z zapuščenim vojaškim materialom in pri tem utrpel poškodbe na desni roki. Z odločbo Skupščine Občine Koper z dne 10. 3. 1982 mu je bil priznan status civilnega invalida vojne - žrtve vojnega materiala VI. skupine s 60 % invalidnostjo od 1. 1. 1982 dalje. V postopku izdaje izpodbijane odločbe pa je tožnik z zahtevo (vloženo po svoji pooblaščenki, to je odvetniški družbi, ki ga zastopa tudi v tem upravnem sporu) uveljavljal, da se mu prizna status civilnega invalida žrtve vojne in poravnavo vojne invalidnine v valoriziranem znesku za čas od 15. 9. 1947 do 1. 1. 1982. Pri tem se je skliceval na določbe Pariške mirovne pogodbe z Italijo in Sporazuma o dokončni poravnavi vseh medsebojnih obveznosti ekonomskega in finančnega značaja, ki izhajajo iz Mirovne pogodbe in nadaljnjih sporazumov, ter na neustavnost Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju: ZVojI), ki kot sistemski zakon tožnikovega položaja ne ureja, zaradi česar gre za neustavno pravno praznino.

3. Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zavrnilo z odločbo z dne 10. 7. 2018 (ki je bila 25. 7. 2018 vročena tožnikovi pooblaščenki, kot izhaja iz njene prejemne štampiljke na tožbi priloženemu izvodu te odločbe).

4. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik (oziroma v njegovem imenu zgoraj omenjena pooblaščenka) dne 26. 7. 2018 priporočeno po pošti vložila tožbo v upravnem sporu, ki jo je sodišče prejelo 27. 7. 2018. V tožbi sodišču predlaga, da postopek prekine in pri Ustavnem sodišču vloži zahtevo za presojo ustavnosti ZVojI, da tovrstne upravne spore, ki izvirajo iz skupno vložene zahteve več strank, združi za skupno obravnavanje, da po odločitvi Ustavnega sodišča tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v zvezi z drugostopenjsko odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži, da tožniku povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbi so bile, poleg pooblastila z dne 11. 1. 2018, priložene zahteva za priznanje statusa vojnega invalida - civilnega invalida vojne ter izpodbijana in drugostopenjska odločba.

K I. točki izreka:

5. Sodišče je moralo tožbo zavreči. 6. Z vpogledom v podatke Centralnega registra prebivalstva je sodišče ugotovilo, da je tožnik pokojni, in sicer je umrl 10. 7. 2018, to je že pred vložitvijo tožbe.

7. Tožnik je torej umrla oseba. Ta pa - v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) uporabljajo v upravnem sporu, kolikor ZUS-1 ne določa drugače - ne more biti stranka sodnega postopka.

8. Po prvem odstavku 76. člena ZPP je stranka postopka vsaka fizična in pravna oseba. Sposobnost fizične osebe biti pravdna stranka oziroma stranka upravnega spora preneha z njeno smrtjo, kar po prej povedanem pomeni, da tožnik v času vložitve tožbe ni več obstajal. 9. Sodišče nadalje pojasnjuje, da morebitne naknadne vloge, v kateri bi bila kot tožeča stranka navedena druga oseba oziroma osebe (morebitni dediči pokojnega tožnika), ne bi bilo mogoče upoštevati kot vloge, s katero je bila odpravljena pomanjkljivost (prvotno) vložene tožbe. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča, izraženim v sklepu II Ips 559/2009 in II Ips 560/2009 z dne 14. 3. 2013, gre namreč v primeru, ko se kot pravdno stranko naknadno navede univerzalnega pravnega naslednika osebe, ki je bila prvotno označena kot stranka, umrla pa je pred vložitvijo tožbe, s stališča pravne identitete za drugo osebo in ne zgolj za drugačno (pravilno ali popolno) označbo osebe, ki je že ves čas stranka postopka. Univerzalno pravno nasledstvo ne more nadomestiti pomanjkanja pravne subjektivitete kot stranke označene osebe v času vložitve zahteve za sodno varstvo, zato gre za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti. Takšno stališče je ustaljeno tudi v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (prim. sklepi I Up 304/2013 z dne 29. 8. 2013, I Up 66/2011 z dne 15. 3. 2012, I Up 506/2007 z dne 11. 6. 2009, X Ips 677/2008 z dne 19. 3. 2009 in I Up 1011/2005 z dne 6. 3. 2008 ter sodba in sklep, X Ips 1016/2006 z dne 14. 11. 2007). Sledi mu tudi sodna praksa tega sodišča (npr. sklepa III U 86/2014 z dne 29. 1. 2015 in I U 345/2014 z dne 25. 3. 2014).

10. Glede na to, da je za tožnika tožbo v upravnem sporu kot pooblaščenka vložila odvetniška družba, ki ga je zastopala že v upravnem postopku, sodišče pripominja, da tudi določba 100. člena ZPP1 na odločitev v tem upravnem sporu ne more vplivati. Kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 1016/2006, se namreč 100. člen ZPP lahko uporabi le, če je bila v času pooblastiteljevega življenja vsaj vložena tožba.

11. Sodišče zato ni pozivalo vlagateljice, naj tožbo v opisanem pogledu popravi in kot tožečo stranko navede morebitne dediče pokojnega tožnika, in ne k odpravi morebitnih drugih pomanjkljivosti.

12. Ker po povedanem tožnik ne more biti stranka upravnega spora, je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1 oziroma peti odstavek 81. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

13. Čeprav je že iz navedenih razlogov bilo tožbo treba zavreči, sodišče glede na naravo zadeve dodaja, da se tudi sicer, to je (kot izhaja iz stališč ustaljene sodne prakse) v primerih, ko stranka umre med postopkom (upravnim ali sodnim), postopek lahko nadaljuje le, kadar gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike (glej 50. člen Zakona o splošnem upravnem postopku ter sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 294/2012 z dne 26. 9. 2012, X Ips 1640/2006 z dne 21. 4. 2010, I Up 260/2004 z dne 18. 11. 2005 in I Up 833/2001 z dne 13. 11. 2003, sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 596/2005 z dne 14. 2. 2008 in sodbo Upravnega sodišča I U 1425/2012 z dne 12. 3. 2013). Pravice, ki je osebna, ker je vezana na določeno osebo, ni mogoče prenašati na druge; taka pravica s smrtjo njenega nosilca ugasne, ker je ni mogoče podedovati. Če ni materialnega nasledstva pravice, pa tudi ni možno procesno nasledstvo. V skladu s 87. členom ZVojI pravic po tem zakonu ni mogoče prenesti na drugega (prvi odstavek), pač pa se zgolj denarni prejemki, ki so že zapadli v plačilo, pa ob smrti uživalca pravice še niso izplačani, lahko podedujejo in izplačajo dedičem na podlagi ustreznih dokazil (drugi odstavek). Glede na takšno ureditev dediči lahko dedujejo le tiste prejemke, ki so uživalcu te pravice priznani z dokončno in izvršljivo odločbo (tako sodba tega sodišča v zadevi I U 1425/2012). Da bi v tožnikovem primeru šlo za takšno situacijo, se v tožbi konkretizirano niti ne navaja, niti to ne izhaja iz vsebine tožbi priloženih listin.

K II. točki izreka:

14. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Prvi odstavek 100. člena ZPP določa, da če je pooblaščencu dana pravica, da opravlja vsa pravdna dejanja, pa stranka oziroma njen zakoniti zastopnik umre ali postane poslovno nesposoben, ali če je zakoniti zastopnik razrešen, ima pooblaščenec še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, vendar pa lahko dedič oziroma novi zakoniti zastopnik prekliče pooblastilo. Po drugem odstavku 100. člena ZPP v primerih iz prvega odstavka tega člena prenehajo pooblaščencu, ki ni odvetnik, vselej pravice, ki se morajo v pooblastilu izrecno navesti (96. člen).