Jedro

ZDR določa v 2. odstavku 17. člena le zgornjo mejo trajanja delovenga razmerja za določen čas, ko gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca. Delodajalec lahko v okviru tega roka sklene delovno razmerje za krajše obdobje, delavcu pa lahko delovno razmerje za določen čas preneha po izteku določenega časa, čeprav se začasno odsotni delavec še ni vrnil na delo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala razveljavitev obvestila o prenehanju delovnega razmerja z dne 2.11.1995, sklepa o izbiri delavca za določen čas št. 12320/17 z dne 2.10.1995, sklepa komisije za pritožbe št. 460-3/95 z dne 28.11.1995, ter obvestila o prenehanju delovnega razmerja z dne 14.11.1996 in sklepa komisije za pritožbe št. 800-2/96 z dne 7.12.1996. Zavrnilo je tudi zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razamerja od 1.12.1996 dalje ter reintegracijski zahtevek.

Obenem je sklenilo, da se ustavi postopek glede dela tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti delovno razmerje od 1.12.1995 dalje, ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ter da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, oz. njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je tožena stranka že leta 1993 sklenila delovno razmerje s tožečo stranko le zaradi nadomeščanja obolele delavke, ne pa iz drugega razloga, opredeljenega v 17. členu ZDR. Delovno razmerje za določen čas, prvič sklenjeno dne 11.8.1993 zaradi nadomeščanja odsotne delavke, se je ves čas do 30.11.1996 večkrat podaljševalo zaradi odsotnosti iste delavke (razen za obdobje od 1.10.1995 do 31.11.1995), zato tožeči stranki ni zakonito prenehalo delovno razmerje, saj se odsotna delavka na delo še ni vrnila, gre pa za stalno potrebo po delu na delovnem mestu laboratorijskega tehnika.

Preveč pavšalne so navedbe tožene stranke, da v laboratorijih obstaja višek delavcev, sodišče prve stopnje pa z izpodbijano sodbo dovoljuje ukinitev delovnih mest brez ustrezno izvedenega postopka, ki ga določa zakon, saj obstaja verjetnost, da se xy na delo ne bo več vrnila.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Neutemeljena je trditev pritožbe, da bi tožnici moralo delovno razmerje za določen čas v primeru nadomeščanja začasno odsotne delavke trajati do vrnitve odsotnega delavca na delo. Ta trditev nima podlage v zakonu, je pa tudi povsem neumestna s stališča organizacije dela. Znano je, da se začasna odsotnost delavcev rešuje tudi z drugimi ukrepi, prerazporeditvijo, vrnitvijo na delo drugih odsotnih delavcev in podobno. Glede na letne pogodbe z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije mora tožena stranka usklajevati število kadrov, kar pomeni, da mora ugotavljati viške po postopku prenehanja potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov, pred tem pa usklajuje odstopanje dejanskega števila izvajalcev od priznanih s strani ZZZS tako, da začasno odsotnih delavcev ne nadomešča oz., da ne nadomešča delavcev, ki odhajajo v pokoj. Zato je napačna navedba pritožbe, da tožena stranka nezakonito ukinja delovna mesta.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l SFRJ št. 4/77 - 27/90) in na pravilno uporabo materialnega prava. V postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi popolno ugotovilo dejansko stanje in se opredelilo do vseh odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa temelji na pravilni uporabi materialnega prava in je ustrezno obrazložena.

Stališče pritožbe, da tožnici ni zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ker se začasno odsotna delavka, ki jo je nadomeščala tožeča stranka na delovnem mestu laboratorijski tehnik II že od leta 1993, še ni vrnila na delo, ni pravilno. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z razlago 2. odstavka 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93), ki jo je v razlogih svoje sodbe zapisalo sodišče prve stopnje. Po pravilnem stališču prvostopenjskega sodišča navedena določba v delu, ki se nanaša na sklenitev delovnega razmerja za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca, določa le zgornjo mejo trajanja takega delovnega razmerja, delodajalec pa v okviru tega skrajnega roka lahko sklene delovno razmerje za določen čas do določenega datuma. Tako je ravnala tudi tožena stranka in z zadnjim sklepom o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas z dne 22.8.1996 (št. 12362/25) določila, da se delovno razmerje sklepa za določen čas do 30.11.1996 zaradi nadomeščanja M. K.. Tožena stranka namreč glede na določbo 17. člena ZDR ni bila dolžna skleniti delovno razmerje s tožnico za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca za ves čas odsotnosti M.K.. Zato je bila določitev datuma, do katerega se sklepa delovno razmerje za določen čas, zakonita, čeprav ne sovpada z vrnitvijo odsotne delavke na delo. Tožnici je prenehalo delovno razmerje po določbi 2. odstavka 17. člena ZDR, s pretekom časa, predvidenega za izvršitev dela.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodšča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).