Jedro

Tožeča stranka v pravdi ne trdi in ne dokazuje, da bi sporne zneske zalagala za toženo stranko. Pogodba o upravljanju stanovanjskih hiš je urejena z zakonom in med strankama s konkretno pogodbo. Iz pogodbe sledi, da tožeča stranka le pobirala stroške upravljanja za solastnike in nato odvaja denar dobaviteljem.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. V I 748/95, z dne 20.6.1995 v točki 1 in 3, razen v delu, s katerim je tožeča stranka delno predlog za izvršbo umaknila.

Proti zavrnilnemu delu vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev v novo sojenje.

Tožeča stranka je na podlagi pogodbe o upravljanju z dne 18.5.1993 upravnik in je dolžna toženi stranki obračunavati stroške. Tožena stranka je bila te stroške dolžna plačati tožeči stranki dokler je veljala med njima pogodba. Odpovedni rok je bil določen tri mesece.

Tožena stranka in nekateri podpisniki so odpovedali pogodbo šele 29.11.1994, zato je bila tožeča stranka upravičena do obračunavanja teh vtoževanih stroškov, ki so se zaračunavali do konca leta 1994. Če bi tožena stranka menila, da tožeča stranka ni pravilno gospodarila z njenim denarjem, bi se lahko poslužila drugih pravnih postopkov, ne pa odkloniti plačilo dogovorjenih obveznosti. Če je tožena stranka plačala v nasprotju s pogodbo, je ravnala po 262. čl. ZOR. Ravnanje tožene stranke je tudi kršitev člena 218. ZOR. Tožena stranka sicer trdi, da je plačala neki osebi iz hiše, ki naj bi ta sredstva odvedla dobaviteljem, kar za zadevo ni bistveno. O tem ni predložila dokaza.

Obveznost tožene stranke preneha, ko je obveznost izpolnjena. Sodišče sicer navaja, da tožbeni zahtevek ni utemeljen ker tožeča stranka ni opravila svojega dela in je tožena stranka sama pobirala denar.

Tožena stranka je tista, ki bi denar morala plačati tožeči stranki, ki bi ji šele nato denar odvedla. Ker tožena stranka dolga ni plačala, čeprav je bila po pogodbi dolžna, tožeči stranki ni mogoče očitati njene neaktivnosti. Dokazno breme o tem, da tožeča stranka ni izpolnila svojih obveznosti je na strani tožene stranke. O tem sodba nima razlogov.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe in opozarja, da so stanovalci hiše plačali direktno dobaviteljem.

Tožena stranka je bila opozorjena s strani Kela, da ne bodo več dobavljali tople vode in ogrevanja, ker tožeča stranka ni plačevala.

Tožeča stranka je s svojim ravnanjem storila škodo toženi stranki, ki ima sedaj dodatne stroške še okoli 60.000,00 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Za to pravdo je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstva, ki jih tudi pritožbeno sodišče šteje za odločilna. Tako je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja prič J. A., T. S., listinskih dokazov, ki so v prilogi in na podlagi zaslišanja tožene stranke ugotovilo, da so stanovalci bloka, kjer stanuje tožena stranka, jeseni leta 1994 ugotovili, da blok ni priključen na toplarno, ker računi niso bili plačani. To se je dogajalo v septembru 1994 in zato so se lastniki ugotovili, da bodo najkasneje v novembru sami začeli pobirati denar za plačilo stroškov dobaviteljem. Priča J.A. je povedal, da tožeča stranka ni sporočala bilance stanja hišnemu svetu oziroma upravnemu odboru. Tudi za sporno obdobje (čas od septembra do decembra 1994) tožeča stranka dobaviteljem ni plačevala računov. Tožeča stranka ni niti zatrjevala ne dokazala, da bi sama zalagala za toženo stranko.

Priča J.A. je tudi povedal, da so jim v Toplarni pojasnili, da tožeča stranka ni odvajala denarja tudi za čas, ko so stanovalci celo leto redno plačevali svoje obveznosti. Takšna situacija je bila tudi s kabelsko TV in za stroške podjetja Vodovod-Kanalizacija. Nato so stanovalci s pismom z dne 23.9.1994 pozvali tožečo stranko, naj račune plača. Tožeča stranka je nekatere račune plačala, nekaj pa ne.

Zato so dokončno prekinili pogodbo in novembra začeli sami pobirati denar. Sporočilo o odpovedi pogodbe so poslali tožeči stranki 23.9.1994. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravna podlaga za rešitev spora med pravdnima strankama pogodba o opravljanju storitev z dne 18.5.1993. Po pogodbi mora upravnik obračunavati stroške upravljanja skupnih prostorov, delov objektov in naprav stanovanjske hiše in funkcionalnega zemljišča, ki gredo v breme lastnikov ter skrbi za redno poravnavanje stroškov lastnikov. Cena za opravljanje posameznih storitev je bila dogovorjena v 8. čl. pogodbe. Treba je tudi upoštevati, da gre za pogodbo o upravljanju, ki sta jo pravdni stranki sklenili v zvezi s Stanovanjskim zakonom (Ur. list. RS št. 18/91 in naslednji).

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da tožeča stranka v spornem obdobju ni izpolnjevala svoje dolžnosti iz 2. čl. pogodbe, to je, da skrbi za redno poravnavanje stroškov, to je plačuje stroške dobaviteljem (stroški ogrevanja, voda, kabelska TV in podobrno). Zato bi kmalu prišlo do motenj pri dobavi toplotne energije v bloku in so solastniki prevzeli pobiranje stroškov sami. Tožečo stranko so pozivali z dopisom z dne 23.9.1994 in jo obvestili, da računi niso plačani. Tožeča stranka v pravdi ne trdi in ne dokazuje, da bi sporne zneske zalagala za toženo stranko. Pogodba o opravljanju stanovanjskih hiš je urejena v določbi 24. čl. Stanovanjskega zakona in med strankama s konkretno pogodbo. Iz pogodbe sledi, da tožeča stranka le pobirala stroške upravljanja za solastnike in nato odvaja denar dobaviteljem. To pomeni, če tožeča stranka svoje obveznosti ni izpolnila, tožena stranka pa je obveznosti dobaviteljem izpolnila v dogovoru z drugimi solastniki direktno, da tožeča stranka nima pravne podlage za vtoževanje stroškov dobaviteljem. Upravnik je le nekakšen posrednik in računovodja med solastniki in dobavitelji. Če tožena stranka ne bi plačevala svojih stroškov, bi tožeča stranka morala v skladu z 4. čl. obvestiti druge solastnike in jih pozvati, da vložijo tožbo proti toženi stranki oziroma drugače ukrepajo (primerjaj tudi 4. čl. pogodbe). V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi priče J. A., da tožeča stranka ni podajala bilanc hišnemu svetu oziroma opominjala tožene stranke, da je opustila dolžnost plačevanja. Ker je bila tožeča stranka obveščena z dopisom, naj svojo obveznost izpolni, je toženo stranko (oziroma solastnik) upravičeno pogodbo razdrla (sestanek lastnikov dne 23.9.1994). To so tožeči stranki sporočili z dopisom v novembru 1994. Ker tožeča stranka svojih obveznosti po pogodbi ni izpolnjevala, je tako tožena stranka utemeljeno odklanja plačilo tudi za stroške upravljanja vse od razdrtja pogodbe oziroma od septembra 1993 dalje.

Zato se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje še na odpovedni rok po pogodbi treh mesecev, saj je šlo v ravnanju tožene stranke oziroma solastnikov za razdrtje pogodbe in ne za dogovorjeni odstop kot si zmotno razlaga to ravnanje tožeča stranka. Če je pogodba razdrta, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode (prim. 132. čl. ZOR). Ker tožeča stranka svojih obveznosti po pogodbi ni izpolnjevala, tožena stranka pa je morala poravnati svoje obveznosti dobaviteljem po dogovoru s solastniki direktno, ne morejo biti utemeljene trditve tožeče stranke, da tožena stranka ni izpolnila svojega dela obveznosti. Za nastali položaj v hiši oziroma obveznost solastnikov, da sami pobirajo in plačujejo dobavitelja, je nastala zaradi ravnanja oziroma neplačevanja tožeče stranke. Zato je treba vse ravnanje tožene stranke ocenjevati iz tega izhodišča in ne kot se zmotno predstavlja tožena stranka in stališča in stanja pogodbe in s tem v pritožbi citiranih določb ZOR.

Sodba sodišča prve stopnje ima o teh odločilnih dejstvih zadosti razlogov in razlogi sodbe niso sami s seboj v nasprotju, zato tožeča stranka nima prav, ko uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. Dejansko stanje je bilo tudi zadosti ugotovljeno, saj je tožena stranka z zaslišanjem prič,listinskimi dokazi dokazala, da je svoje obveznosti dobaviteljem izpolnila. Pač pa tožeča stranka ni dokazala, da bi izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe, to je redno plačevala dobavitelja ali obveščala hišni svet oziroma upravni odbor o domnevnem neplačevanju tožene stranke. Tožena stranka pa je dokazala, da je svoje obveznosti ves čas plačevala.

Ker je tako sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, in ker pri tem ni zagrešilo nobenih kršitev v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka (154. čl. ZPP v zvezi s 166. čl. ZPP). Tožeča stranka v pravdi ni uspela, navedbe tožene stranke pa niso pripomogle k rešitvi zadeve.