Jedro

Vlada do izdaje izpodbijane odločbe za predmetno območje še ni določila vodovarstvenega območja, zato je toženka glede na 216. člen ZV-1 pravilno uporabila materialno pravo, ko se je pri določitvi projektnih pogojev sklicevala na Odlok o varstvenih pasovih vodnih virov pri Brestovici pri Komnu .

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za izdajo vodnega soglasja k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja št. projekta 107/2009, ki ga je izdelalo podjetje A. s.p. V obrazložitvi odločbe navaja, da je izdana v ponovnem postopku, po tem, ko je drugostopenjski upravni organ odpravil njeno prejšnjo odločbo, ker je presodil, da je bilo pri odločanju na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabljen materialni predpis. Toženka je po napotilih drugostopenjskega organa ponovno izvedla presojo uporabe materialnega prava. Ugotovila je, da ker za območje vodnega vira Brestovica pri Komnu vlada še ni sprejela akta iz 1. odstavka 74. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), se po 216. členu ZV-1 kot materialno pravo uporablja Odlok o varstvenih pasovih vodnih virov pri Brestovici pri Komnu (Uradne objave št. 28/83, v nadaljevanju Odlok). V ponovno izvedenem postopku je bilo ugotovljeno, da se predvidena gradnja nahaja na ožjem varstvenem pasu vodnih virov pri Brestovici pri Komnu, ki so zavarovani z Odlokom. Tožniku je bila dne 13. 5. 2009 izdana informacija o pogojih gradnje, ki lahko vpliva na vodni režim ali stanje voda. Poleg tega je bil dne 27. 10. 2009 tudi pozvan, da vlogo dopolni. V 12. členu Odloka je navedeno, da je v ožjem varstvenem pasu prepovedana vsakršna gradnja. Dopustna je le adaptacija obstoječih stanovanjskih in ostalih zgradb tako, da se skupna površina adaptiranega objekta lahko poveča za največ 10 % in mora biti vezana na izgradnjo kanalizacije ali zaprt sistem hišne kanalizacije. Po preučitvi projektne dokumentacije in dopolnitve vloge je bilo ugotovljeno, da gradnja nadstreška in plavalnega bazena presega 10 % skupne površine obstoječega objekta. Projekt zato ni bil izdelan skladno s projektnimi pogoji, zato je bilo treba zahtevo tožnika na podlagi 8. odstavka 153. člena ZV-1 zavrniti.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pojasnil je, da temelji odločitev toženke na ugotovitvi, da projekt ni v skladu z izdanimi projektnimi pogoji, tožnik pa s pritožbenimi navedbami ne nasprotuje projektnim pogojem.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in navaja, da je toženka bistveno kršila določbe postopka, ker v izpodbijani odločbi ni ravnala, kot ji je to naložil drugostopenjski organ v odločbi z dne 17. 9. 2010. S tem je kršila 251. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Poudarja, da mora po določbi 210. člena ZV-1 minister izdati svoje predpise v treh letih od uveljavitve ZV-1, vlada pa svoje predpise skladno s 1. odstavkom 209. člena ZV-1 v dveh letih od uveljavitve ZV-1. Že zato predpis, sprejet na podlagi 6. odstavka 74. člena ZV-1, ne more biti podlaga za sprejetje izvršilnih predpisov vlade iz 1. odstavka 74. člena ZV-1. Predpisi lokalnih skupnosti so se prenehali uporabljati s sprejemom Pravilnika o kriterijih za določitev vodovarstvenega območja (Uradni list RS, št. 64/04 in naslednji, v nadaljevanju Pravilnik), ki je bil sprejet na podlagi 6. odstavka 74. člena ZV-1. Predpisi lokalnih skupnosti so prenehali veljati tudi po poteku rokov, ki jih določata 209. in 210. člen ZV-1 za sprejem izvršilnih predpisov ministra in vlade. Navedene določbe je potrebno v zvezi z določanjem vodovarstvenih območij razlagati tako, da ima vlada čas dveh let od uveljavitve ZV-1, da določi vodovarstvena območja. Do sprejema oziroma določitve vodovarstvenih območij, vendar najdlje do izteka roka za sprejem teh aktov, se lahko uporabljajo predpisi lokalnih skupnosti, ki določijo vodovarstvena območja. Po izteku tega roka uporaba lokalnih predpisov, tudi upoštevaje načelo pravne varnosti in pravne države, ni več dopustna, saj je potrebno voljo vlade, da posameznega območja v navedenih dveh letih ne opredeli posebej z izvršilnim predpisom kot vodovarstvenega območja, spoštovati in razlagati tako, da posamezno območje, ki ga kot vodovarstveno ne določi vlada, nima statusa vodovarstvenega območja. Navedeno potrjuje tudi 211. člen ZV-1, ki taksativno določa predpise, ki veljajo do uveljavitve predpisov iz 209. in 210. člena tega zakona, ki se uporabljajo, v kolikor niso v nasprotju z določbami ZV-1, med katerimi pa spornega odloka ni. Toženka bi zato svojo odločitev morala opreti na določila Pravilnika. Ne glede na to, da se informacija o pogojih gradnje opira na pogoje, določene v Odloku, so določila zaradi njegove neveljavnosti nezavezujoča, zaradi česar toženka nepravilno opira svojo odločitev na neskladnost projektnih pogojev z informacijo o pogojih gradnje. Poudarja, da je že v pritožbi zatrjevala in izkazovala neveljavnost Odloka, ki je podlaga za izdane projektne pogoje. Ker projektni pogoji izhajajo iz Odloka oziroma se opirajo na Odlok ter na pogoje, določene v njem, je logično, da niso pravno veljavni in zavezujoči, saj izhajajo iz neveljavnega predpisa. Predlaga, da naslovno sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje ter ji naloži, da je dolžna tožniku povrniti vse stroške tega postopka.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da se predmetna gradnja po Odloku nahaja na ožjem varstvenem pasu vodnih virov pri Brestovici pri Komnu, saj tega tožnik ne prereka.

Prav tako tožnik ne oporeka ugotovitvi toženke, da gradnja nadstreška in plavalnega bazena po projektu presega 10 % povečanje skupne površine obstoječega objekta (obstoječa terasa ima površino 63m2, površina predvidenega nadstreška je 80,62 m2, bazena pa 185 m2).

Sporno pa je, ali je toženka pri določitvi projektnih pogojev pravilno uporabila materialno pravo, ko se je sklicevala na Odlok.

Po 8. odstavku 153. člena ZV-1 ministrstvo zavrne izdajo vodnega soglasja, če ugotovi, da poseg v prostor ni sprejemljiv oziroma da načrt, projekt oziroma rešitve za poseg niso izdelani v skladu s projektnimi pogoji oziroma pogoji za druge posege v prostor. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da projekt ni bil izdelan skladno s projektnimi pogoji, zato je bilo treba zahtevo tožnika za izdajo vodnega soglasja po 8. odstavku 153. člena ZV-1 zavrniti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka tožniku kot investitorju predmetne gradnje na njegovo vlogo dne 13. 5. 2009 na podlagi 50. člena ZGO-1 izdala informacijo o pogojih gradnje, ki lahko vpliva na vodni režim ali stanje voda, iz katere izhaja, da se predvideni objekt nahaja na ožjem varstvenem pasu za oskrbo s pitno vodo, zato je treba pri načrtovanju in izvedbi objekta dosledno upoštevati določila Odloka, zlasti 12. in 13. člen.

Po 7. odstavku 50. člena ZGO-1 projektni pogoji niso upravni akt in zoper njih ni pritožbe, lahko pa se izpodbijajo v pritožbi zoper odločbo o zavrnitvi izdaje soglasja, razen če posebni predpis ne določa drugače. Po presoji sodišča tožnik z ugovori, da je toženka z uporabo Odloka nepravilno uporabila materialno pravo, posredno izpodbija projektne pogoje, saj iz njih izhaja, da ga je potrebno dosledno upoštevati. Drugostopenjski upravni organ zato nima prav, ko navaja, da tožnik s pritožbenimi navedbami ne nasprotuje projektnim pogojem.

Odlok je bil izdan na podlagi 60. člena zakona o vodah (Uradni list SRS, št. 38/81). Po določbi 216. člena ZV-1 z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati predpisi lokalnih skupnosti, ki so bili sprejeti na podlagi 57., 58., 60. in 66. člena zakona o vodah (Uradni list SRS, št. 38/81 in naslednji), se pa uporabljajo do sprejetja predpisov iz 209. in 210. člena zakona. Ker se 211. člen ZV-1, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, ne nanaša na predpise lokalnih skupnosti, na drugačno razlago 216. člena, kot izhaja iz njenega besedila samega, ne more imeti vpliva. To pomeni, da se predpisi lokalnih skupnosti uporabljajo do sprejetja predpisov iz 209. in 210. člena tega zakona, ne glede na to, da niso posebej navedeni v 211. členu ZV-1. Po 1. odstavku 74. člena ZV-1 vlada določi vodovarstveno območje, da se zavaruje vodno telo, ki se uporablja za odvzem ali je namenjeno za javno oskrbo s pitno vodo pred onesnaževanjem ali drugimi vrstami obremenjevanja, ki bi lahko vplivalo na zdravstveno stanje voda ali na njeno količino. Po 6. odstavku istega člena minister v soglasju z ministrom za zdravje predpiše podrobnejše kriterije za določitev vodovarstvenega območja. V obravnavanem primeru je to storil s Pravilnikom o kriterijih za določitev vodovarstvenega območja (Uradni list RS, št. 64/04 in naslednji, v nadaljevanju Pravilnik). Pravilnik je torej namenjen določitvi podrobnejših kriterijev za določitev vodovarstvenega območja, ki pa ga določi vlada in ga ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru, če vlada svoje obveznosti po določitvi vodovarstvenega območja še ni izpolnila, kot napačno meni tožnik.

Ker v obravnavanem primeru ni sporno, da vlada do izdaje izpodbijane odločbe za predmetno območje še ni določila vodovarstvenega območja, je toženka tudi po tudi presoji sodišča glede na citirani 216. člen ZV-1 pravilno uporabila materialno pravo, ko se je pri določitvi projektnih pogojev sklicevala na Odlok. Rok za izdajo izvršilnih prepisov, določen v 209. členu ZV-1, je zgolj instrukcijske narave, saj iz ZV-1 ne izhaja, da bi imela zamuda kakšne posledice. Ugovor tožnika, da po poteku navedenega roka ni več mogoče uporabiti Odloka, zato ni utemeljen. Pri tem ni bistveno, ali je sprejetje predpisa iz 1. odstavka 74. člena ZV-1 odvisno od sprejetja izvršilnega predpisa iz 6. odstavka istega člena ali ne. Glede na navedeno pa so bili zakoniti tudi projektni pogoji, ki se opirajo na naveden Odlok.

Ker nameravana gradnja nadstreška in plavalnega bazena presega 10 % skupne površine adaptiranega objekta, kar ni sporno, saj zoper to ugotovitev toženke tožnik ni ugovarjal, tudi po presoji sodišča ni skladna z 12. členom Odloka, na katero se sklicujejo projektni pogoji. Ker glede na navedeno projekt ni bil izdelan v skladu s projektnimi pogoji, je izpodbijana odločitev, da se zavrne zahteva za izdajo vodnega soglasja, pravilna in utemeljena na 8. odstavku 153. člena ZV-1. Ker je drugostopenjski upravni organ je z zavrnitvijo pritožbe potrdil izpodbijano odločitev prvostopenjskega organa, tudi ni utemeljen tožbeni očitek, da je njegovo ravnanje v nasprotju s 3. odstavkom 251. člena ZUP bistveno vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bila sporna zgolj uporaba materialnega prava (1. odstavek 59. člena ZUS-1). Zavrnitev tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških, ki jih tožnica uveljavlja (4. odstavek 25. člena ZUS-1).