Jedro

Postopek javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev je poseben postopek, v katerem je ključno, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani in da se onemogoči vsaka arbitrarnost pri odločanju. Vsem prijaviteljem se mora namreč zagotoviti pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo na javnem razpisu in se potegujejo za dodelitev (dela) razpoložljivih sredstev. Sama prijava na razpis seveda še ne pomeni, da bo prijavitelj s svojo vlogo tudi uspel in sredstva pridobil. Na strani prijavitelja je, da izpolnjevanje zahtevanih pogojev utemelji skladno z razpisno dokumentacijo.

Ker iz vloge tožnika, s katero je kandidiral na javnem razpisu, (nesporno) izhaja, da stroški za predvidene aktivnosti presegajo 400.000,00 EUR, je pravilna ugotovitev, da glede na vsebino in določila javnega razpisa vloga ni skladna z namenom in predmetom javnega razpisa. Zato tožnikove vloge ni bilo mogoče obravnavati in ocenjevati, kar nadalje pomeni, da so vse navedbe v zvezi z usklajevanjem finančne konstrukcije in dinamiko financiranja glede na v razpisu določene standardne stroške in oceno realnosti izvedbe irelevantne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo št. 430-74/2011/567 z dne 17. 11. 2011 je bila vloga tožnika za sofinanciranje iz javnih sredstev po Javnem razpisu za krepitev razvojnih oddelkov v podjetjih (v nadaljnjem besedilu Javni razpis) zavrnjena. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa, je strokovna komisija za vodenje postopka ob preveritvi izpolnjevanja pogojev in določil javnega razpisa ugotovila, da vrednost zaprošenega sofinanciranja pri tožniku presega maksimalno višino sofinanciranja posamezne operacije, določeno v petem odstavku 6. točke Javnega razpisa. Ker vloga oziroma program s tem ni ustrezal enemu od določil Javnega razpisa, saj nobena od vlog ne more biti financirana v višini več kot 400.000,00 EUR, je bila vloga zavrnjena.

Tožeča stranka je zoper navedeni sklep vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo s sklepom št. 430-74/2011/773 z dne 23. 1. 2012 zavrnilo. V obrazložitvi sklepa pritožbeni organ ugotavlja, da je v Javnem razpisu določeno, da prijavitelji iz nabora možnih aktivnosti izberejo tiste, ki so utemeljene v predloženi razvojni strategiji (poglavje 3.2. Predmet razpisa) ob upoštevanju naslednje omejitve: - da je pridobitev sofinanciranja za aktivnost A4 - vključevanje že zaposlenih raziskovalcev v podjetju v novo RR skupino, možna le ob hkratnem izvajanju vsaj ene aktivnosti od A1 do A3 oziroma ob zagotovitvi vsaj ene nove redne zaposlitve s polnim delovnim časom v novi RR skupini podjetja, - da je skupen obseg aktivnosti za sofinanciranje po tem javnem razpisu lahko največ do 8 zaposlitev raziskovalcev, izraženo v ekvivalentu polne zaposlitve, oziroma največ do 400.000,00 EUR na podjetje v celotnem obdobju financiranja; - da izbrane aktivnosti, ki so skladne s predloženo razvojno strategijo skupno predstavljajo program razvoja RR skupine, ki je v sistemu kohezijske politike opredeljen kot operacija. Dodaja še, da je v poglavju 4.3. Pogoji za operacijo določeno, da mora biti operacija skladna z namenom in predmetom razpisa in da je v poglavju 5.1 - Merila za izbor določeno, da bo vse pravočasne, pravilno označene in popolne vloge, ki bodo izpolnjevale vse pogoje za kandidiranje iz 4. točke in bodo skladne z namenom in predmetom Javnega razpisa, ocenila ocenjevalna komisija na podlagi določenih meril. Pritožbeni organ nato poudari, da so se prijavitelji s samo prijavo na razpis strinjali s pogoji Javnega razpisa in da je tožnik tudi podpisal in k vlogi priložil Izjavo o sprejemanju razpisnih pogojev. Iz vloge tožnika izhaja, da stroški, ki jih zahtevajo predvidene aktivnosti, presegajo z Javnim razpisom dovoljeno višino sofinanciranja, ki znaša 400.000,00 EUR na podjetje v celotnem obdobju financiranja. To pa pomeni, da glede na določila Javnega razpisa vloga ni skladna z namenom in predmetom Javnega razpisa. Vloga mora namreč v celoti slediti Javnemu razpisu, čemur pa v tem primeru ni mogoče pritrditi. V Javnem razpisu je v točki 5.2. - Postopek izbora tudi določeno, da končna višina dodeljenih sredstev v pogodbi ne sme presegati višine sredstev, potrjene na osnovi vloge na razpisu. To bi, glede na vrednost, zaprošeno v vlogi, lahko pomenilo, da bi bila lahko sklenjena pogodba v znesku, ki bi presegal z Javnim razpisom določeno vrednost 400.000,00 EUR, kar bi bilo v nasprotju z določili Javnega razpisa. Ob navedenem tudi ne drži pritožbeni ugovor, da bi strokovna komisija morala dati vlogo v pogajanje, kjer bi se uskladila finančna konstrukcija operacije in dinamika financiranja glede na Javni razpis. Glede na ugotovitve na podlagi določila Poglavja 5.1. - Merila za izbor, tožnikove vloge zaradi neizpolnjevanja namena in predmeta sploh ni mogoče dati v postopek ocenjevanja.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Najprej povzema vsebino obeh sklepov in zahteve Javnega razpisa. Poudarja, da so v 4. točki Javnega razpisa določeni pogoji, ki so razdeljeni na pogoje za kandidiranje, pogoje za prijavitelje in pogoje za operacijo. Pogoji za kandidiranje so - pravočasno prispetje vloge in pravilno označena ovojnica; - popolnost vloge; - ustreznost prijaviteljev v skladu s pogoji. V točki 4.2. je v četrtem odstavku 4. točke Javnega razpisa določeno, da bodo vloge, ki ne bodo izpolnjevale vseh pogojev za kandidiranje, zavrnjene. Poudarja, da je bila vloga tožnika pravočasna in popolna, tožnik pa ustreza tudi vsem pogojem za prijavitelje iz točke 4.2 Javnega razpisa. Meni, da Javni razpis ne določa, da je potrebno v celoti zavrniti vloge, s katerimi se predlaga sofinanciranje preko 400.000,00 EUR. Predmet razpisa je sofinanciranje izvajanja aktivnosti za vzpostavitev nove RR skupine in ne višina sofinanciranja. Ob smiselni interpretaciji točke 3.2. Javnega razpisa namen in predmet razpisa krepitev razvojnih oddelkov in višina sofinanciranja ni niti predmet niti namen razpisa, ampak predstavlja zgolj omejitev višine sofinanciranja prijavljenih operacij. Meni, da to potrjuje tudi vsebina vprašanj in odgovorov k predmetnem Javnem razpisu, ki so objavljeni na spletni strani organa prve stopnje. Prvostopenjski organ bi tako moral tožnikovo vlogo predati ocenjevalni komisiji, ki bi nato vlogo ocenila na podlagi ocenjevalnih meril. Dodaja še, da so bila v tem primeru kršena pravila postopka, saj Javni razpis določa, da strokovna komisija vloge, ki izpolnjujejo vse pogoje iz 4. točke Javnega razpisa, preda v postopek ocenjevanja ocenjevalni komisiji. Tožnik bi se strinjal z izpodbijanim sklepom, kolikor bi bil med pogoji javnega razpisa pogoj, da se v obravnavanje sprejmejo samo vloge za sofinanciranje do višine 400.000,00 EUR, ostale vloge pa se zavrnejo ali zavržejo, a v Javnem razpisu takšnega pogoja ni. Tožnikova vloga zato izpolnjuje vse formalne predpostavke za sprejem v ocenjevanje in s tem v vsebinsko presojo. Toženec in organ prve stopnje pa tega nista izvedla, zato sta tudi napačno uporabila materialno pravo. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep, zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka je vložila obširen odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri odločitvi in izpostavlja, da točka 3.2 Javnega razpisa določa tudi omejitev, zaradi neupoštevanja katere je bila vloga tožnika zavrnjena. Tožnik tega segmenta predmeta Javnega razpisa ni upošteval, zato je bila vloga, ker bila skladna z namenom in predmetom razpisa, zavrnjena in strokovna komisija ni imela pravne podlage, da bi jo posredovala v ocenjevanje ocenjevalni komisiji. Smiselni interpretaciji tožeče stranke tožena stranka ugovarja, saj ob jasnih določbah Javnega razpisa posebna interpretacija določil ni potrebna. Sklicuje se tudi na sodno prakso (sodba III U 438/2009). Navedbi, da naj bi njena smiselna interpretacija izhajala tudi iz odgovorov na vprašanja oporeka, saj iz odgovorov na vprašanja izhaja nasprotno, in sicer jasna obveza po spoštovanju navedene omejitve, drugega pomena ali razlage tega določila pa tudi odgovori na vprašanja ne ponudijo. Sicer pritrjuje tožeči stranki glede tega, da navedena omejitev financiranja ne predstavlja pogoja Javnega razpisa, saj gre v tem primeru za določbo o predmetu razpisa. Ponovno opozarja, da je v okviru določil o ocenjevanju vlog Javni razpis določal, da se ocenjevalni komisiji posredujejo le vloge, ki bodo med drugim skladne z namenom in predmetom javnega razpisa. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožeča stranka v nadaljnji vlogi prereka navedbe tožene stranke, zlasti glede pomena četrtega odstavka 3.2 točke Javnega razpisa, in pojasnjuje svoja stališča. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost odločitve, da se vloga, s katero se je tožeča stranka prijavila na Javni razpis za krepitev razvojnih oddelkov v podjetjih zavrne, ker ne ustreza eni od določb Javnega razpisa.

Sodišče uvodoma poudarja, da gre pri postopku javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev za poseben postopek, v katerem je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani in da se onemogoči vsaka arbitrarnost pri odločanju (glej npr. sodbi tega sodišča I U 1919/2009 z dne 11. 8. 2010 in I U 2107/2009 z dne 29. 6. 2010). Vsem prijaviteljem se mora namreč zagotoviti pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo na javnem razpisu in se potegujejo za dodelitev (dela) razpoložljivih sredstev. Sama prijava na razpis pa seveda še ne pomeni, da bo prijavitelj s svojo vlogo tudi uspel in sredstva pridobil. Na strani prijavitelja je, da utemelji izpolnjevanje zahtevanih pogojev skladno z razpisno dokumentacijo. Tako je tudi v obravnavnem primeru, ko Javni razpis med drugim temelji na določbah Uredbe o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007 - 2013 (v nadaljevanju Uredba, 14. člen) ter Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (218. člen).

V zadevi ni sporno, da je med Merili za izbor (poglavje 5.1 Javnega razpisa) določeno, da bo vse pravočasne, pravilno označene in popolne vloge, ki bodo izpolnjevale vse pogoje za kandidiranje iz 4. točke in bodo skladne z namenom in predmetom javnega razpisa, ocenila ocenjevalna komisija na podlagi določenih meril. Prav tako ni sporno, da je med Pogoji Javnega razpisa (poglavje 4.1. Javnega razpisa, četrti odstavek) določeno, da bodo vloge, ki ne bodo izpolnjevale vseh pogojev za kandidiranje, zavrnjene. Kot Predmet razpisa (poglavje 3.2., četrti odstavek) pa je določeno, da je skupen obseg aktivnosti za sofinanciranje javnih sredstev po tem javnem razpisu lahko največ do 8 zaposlitev raziskovalcev, izraženo v ekvivalentu polne zaposlitve, oziroma največ do 400.000,00 EUR na podjetje v celotnem obdobju financiranja. Ker iz vloge tožnika, s katero je kandidiral na Javnem razpisu (nesporno) izhaja, da stroški za v vlogi predvidene aktivnosti presegajo 400.000,00 EUR, je tudi po presoji sodišča pravilna ugotovitev, da glede na vsebino in določila Javnega razpisa, tožnikova vloga ni skladna z namenom in predmetom Javnega razpisa. Čim je pa tako, so vse navedbe glede usklajevanja finančne konstrukcije in dinamike financiranja glede na v razpisu določene standardne stroške in oceno realnosti izvedbe irelevantne, saj tožnikove vloge ob navedenem ni bilo mogoče obravnavati in jo ocenjevati.

Sodišče se sicer strinja z razlogi in obrazložitvijo, s katerimi je pojasnil in zavrnil pritožbene ugovore pritožbeni organ, ter se nanje, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi, tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji sklepa pravilno ugotovljeno, izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.