Jedro

Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo na podlagi takšnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo ob zaključku glavne obravnave oziroma v tem primeru ob izdaji sodbe. Kasnejših dejstev, torej tudi tega, da je tožena stranka tožeči stranki določen znesek poravnala, zato tudi v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 34250/2015 z dne 26. 3. 2015 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 122,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je laično pritožbo pravočasno vložila tožena stranka. Navedla je, da sodbo v celoti prereka iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in toženi stranki naloži povračilo stroškov odgovora na pritožbo z obrestno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, so pritožbene trditve tožene stranke, da je tožeča stranka za vtoževani znesek toženi stranki predlagala kompenzacijo, ki jo je tožena stranka tudi sprejela, neutemeljene. V postopku je namreč sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka zatrjevane kompenzacije med strankama ni izkazala, zaradi česar gre šteti, da tak dogovor ni obstajal. Slednje pa predstavlja dejansko stanje v tej zadevi, ki ga v tem pritožbenem postopku ni mogoče izpodbijati.

7. Pritožnik nadalje uveljavlja, da so bile v postopku kršene določbe pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in predlaga zaslišanje predstavnikov pravdnih strank. Te pritožbene trditve so presplošne, da bi terjale širšo obrazložitev, je pa višje sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru uradnega preizkusa, torej glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutno bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter ugotovilo, da take kršitve v izpodbijani sodbi niso podane.

8. Višje sodišče še dodaja, da je pred odločitvijo o pritožbi v spis prejelo tudi vlogo tožene stranke z dne 22. 3. 2016, v kateri ta sodišče obvešča, da je v celoti poravnala vtoževani znesek in prilaga potrdilo o plačilu. Toženi stranki zato pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v zadevi odločilo na podlagi takšnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo ob zaključku glavne obravnave oziroma v tem primeru ob izdaji sodbe (prvi odstavek 291. člena ZPP). Kasnejših dejstev, torej tudi tega, da je tožena stranka tožeči stranki določen znesek poravnala, zato tudi v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati.

9. Ker drugih pritožbenih razlogov tožena stranka ne uveljavlja, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka. Vendar odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tožeča stranka zato sama krije stroške, ki so ji z njim nastali.