Up-121/96

23. 3. 2000

Odlčba

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A. A. Ges.m.b.H & Co. KG, Ž. - Z., V., ki jo zastopa B. B., odvetnik v U. na seji dne 23. marca 2000

o d l o č i l o :

1.Sklep Višjega sodišča v Celju, št. Cp 8/96 z dne 7. 2. 1996 in sklep Okrajnega sodišča v Celju, št. I.I 1909/95 z dne 22. 11. 1995 se razveljavita.

2.Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Celju v novo odločanje.

3.Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

A.

1.Ustavna pritožnica izpodbija sklep, s katerim je Višje sodišče zavrnilo njeno pritožbo zoper odločitve prvostopnega sodišča, da na podlagi izpiskov iz poslovnih knjig, ki jih je predložila, ne bo izdalo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine po določbah 21. člena tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/78 s spremembami - v nadaljevanju: ZIP).

2.Pritožnica navaja, da je tuja pravna oseba, ustanovljena in registrirana v V. V sporni zadevi je vložila izvršbo zoper dolžnika, fizično osebo s stalnim prebivališčem v Sloveniji.

Izvršba je bila vložena na podlagi izpisa iz poslovne knjige (kontnega zapisa terjatve), ki se je glasil na tujo valuto.

Pritožnica je uveljavljala, da takšen izpis predstavlja verodostojno listino. Sodišče prve stopnje je zavrnilo njen predlog za izvršbo z utemeljitvijo, da pritožnica nima lastnosti pravne osebe, ker ni registrirana v Sloveniji; da listine nimajo lastnosti verodostojne listine ter da med V. in Slovenijo ni vzajemnosti za takšne postopke. Drugostopno sodišče se je strinjalo s stališčem prvostopnega sodišča, da izpis iz kontnega lista za terjatev, ki se glasi v tuji valuti, ni verodostojna listina po drugem odstavku 21. člena ZIP. Terjatev v takšni listini bi se po mnenju drugostopnega sodišča morala namreč glasiti v tolarjih, kot naj bi to izhajalo iz 1. in 2. člena Zakona o denarni enoti (Uradni list RS, št. 17/91 in 33/92 - ZDE).

3.Pritožnica v ustavni pritožbi utemeljuje pravno nepravilnost stališč, izraženih v obeh sklepih, in zaključuje, da takšna napačna stališča posegajo v njene ustavne pravice iz 14., 22. in 33. člena Ustave. Izpodbijana odločitev pa naj bi nasprotovala tudi načelom pravne države (2. člen Ustave), načelu spoštovanja načel mednarodnega prava in neposredne uporabe mednarodnih pogodb (8. člen Ustave) in načelu enakopravnosti tujcev iz 13. člena Ustave. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijani drugostopni in prvostopni sklep odpravi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Podrejeno, za primer, da bi Ustavno sodišče ugotovilo, da so odločitve utemeljene z veljavnimi določbami pravnega reda Republike Slovenije, pa predlaga, naj Ustavno sodišče ugotovi protiustavnost takih določb.

4.V dopisu z dne 28. 5. 1999 ustavna pritožnica še pojasnjuje, da doslej dolžnik še ni izpolnil svoje obveznosti. Periodične terjatve iz naslova zakupne pogodbe pa naj bi že zastarale. Z morebitnim uspehom v postopku z ustavno pritožbo pa bi prišlo do pretrganja zastaranja, zato meni, da je njen pravni interes podan.

B.

5.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 28. 9. 1999 sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) poslana Višjemu sodišču v Celju, ki nanjo ni odgovorilo.

6.Pritožnica je 30. 4. 1996 vložila na Ustavno sodišče sedem ustavnih pritožb zoper sklepe Višjega sodišča v Celju v izvršilnih zadevah, ki so bile v pravnem in dejanskem pogledu enake, razlikovale so se po dolžniku. V šestih zadevah od sedmih (Up-116/96, Up-117/96, Up-118/96, Up-119/96, Up-120/96 in Up- 122/96) je Ustavno sodišče ustavne pritožbe zavrglo, ker je v okviru postopka za preizkus ustavne pritožbe ugotovilo, da je Vrhovno sodišče v postopku za varstvo zakonitosti, vloženi na zahtevo Državnega tožilstva, razveljavilo izpodbijane sklepe in zadeve vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. S tem je namreč pritožnica izgubila pravni interes za nadaljevanje postopka. V obravnavani (sedmi) zadevi pa zahteva za varstvo zakonitosti, kljub temu, da je pritožnica tudi zoper izpodbijana sklepa podala Državnemu tožilstvu predlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, ni bila vložena.

7.Iz obrazložitev sklepov Vrhovnega sodišča izhaja, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno uporabili pravo glede vprašanja, ali ima predložena listina lastnost verodostojne listine v smislu 21. člena ZIP. Ugotovilo je, da gre pri verodostojni listini za dokazno sredstvo ter da ZIP le primeroma opredeljuje, katere listine po svojem poreklu, obliki oziroma vrsti ustrezajo standardu verodostojne listine. Po oceni Vrhovnega sodišča ne Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP), ne ZIP nimata nikakršnih pravil o tem, katero dokazno sredstvo je dovoljeno, ker so pač v skladu z načelom proste presoje dokazov dovoljena vsa dokazila. Česa takega - da načeloma neko sredstvo ne sme biti uporabljeno kot dokaz, sistemsko gledano tudi drugi predpisi ne morejo določati. Tako tudi zakonska določba, da se tolar kot ime denarne enote Republike Slovenije (prvi odstavek 1. člena ZDE) uporablja za izkazovanje vseh denarnih vrednosti in zneskov (drugi odstavek 2. člena ZDE), po mnenju Vrhovnega sodišča ne more imeti takega učinka, da bi izkaz vrednosti v tuji valuti v neki listini tej vzel lastnost dokazila o obstoju terjatve, oziroma učinka prepovedati uporabo takšne listine v sodnem postopku. Vrhovno sodišče še poudarja, da je vprašanje, ali se obveznost, ki jo naloži izvršilni sodnik dolžniku, lahko glasi v tuji valuti ali ne, ločeno od vprašanja, ali je lahko listina, v kateri se terjatev glasi v tuji valuti, verodostojna listina po ZIP.

Prvostopno sodišče bo z uporabo materialnega prava šele moralo ugotoviti, ali je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine utemeljen, saj o utemeljenosti predloga še ni odločalo, ker se je zadeva ustavila že pri vprašanju dovoljenosti oziroma sposobnosti verodostojne listine.

8.Ustavno sodišče v okviru pristojnosti, ki jih ima v postopku ustavne pritožbe, ne presoja morebitne nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijanih posamičnih aktov. Sama morebitna nepravilnost odločitve namreč še ne pomeni, da je z njo kršena tudi kakšna človekova pravica. V takšnem primeru ustavna pritožba ne more imeti uspeha. Pri odločanju o ustavni pritožbi je zato vprašanje pravilne uporabe zakona predmet presoje le, če bi nepravilna uporaba zakona istočasno pomenila kršitev ustavne pravice.

9.Glede na to, da je Vrhovno sodišče ugotovilo nezakonitost vsebinsko enakih sklepov, sta tudi obravnavana sklepa nezakonita, ker sta sodišči prve in druge stopnje nepravilno uporabili določbo drugega odstavka 21. člena ZIP. Ustavnopravno vprašanje pa je, ali ta nezakonitost predstavlja tudi kršitev človekovih pravic.

10.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev več človekovih pravic, vendar Ustavno sodišče ugotavlja, da je za presojo pred Ustavnim sodiščem v tej zadevi bistveno vprašanje, ali je bila pritožnici v spornem postopku zagotovljena pravica do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave.

11.Glede kršitve 22. člena Ustave pritožnica navaja, da je z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršena njena pravica do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem, ker je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava zavrnilo izvršilni predlog z utemeljitvijo, da faktura oziroma kontni izpis tuje pravne osebe v njeni nacionalni valuti ni verodostojna listina ter da takšna odločitev odstopa od siceršnje prakse sodišč.

12.Ustava v 22. členu, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. členu Ustave, določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te določbe izhaja, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno s tem, da bi v njeni zadevi samovoljno in arbitrarno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih.

Pravica do enakega varstva pravic v postopku namreč presega zgolj zahtevo po enakopravnem obravnavanju strank v enem postopku, zato morajo sodišča v različnih postopkih v enakih zadevah pravo uporabljati enako.

13.Pritožnica si je zagotovila uveljavljanje pravice do enake uporabe prava v enakih zadevah v času odločanja v postopku pred Ustavnim sodiščem s tem, ko je v zavarovanje svojih pravic v postopku izkoristila vse zakonite pravne poti in pravočasno vložila ustavno pritožbo. Ker je Vrhovno sodišče v drugih enakih primerih sprejelo stališče, kako je treba pravilno uporabiti materialno pravo, bi navedena sklepa, če ju Ustavno sodišče ne bi razveljavilo, odstopala od uveljavljene sodne prakse. S tem bi bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, zato je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo.

14.Ustavno sodišče izpodbijanima sklepoma ne očita arbitrarnosti (kar bi sicer lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave), saj njuna obrazložitev temelji na pravnem mnenju obče seje Vrhovnega sodišča z dne 24. in 25. 6. 1986, ki do odločitve Višjega sodišča v Celju še ni bilo spremenjeno.

Samovoljnega odstopa od ustaljene sodne prakse v času odločanja na prvi in drugi stopnji Ustavno sodišče ni ugotavljalo, saj pritožnica svojih tovrstnih navedb ni izkazala.

15.Kršitev drugih pravic Ustavno sodišče ni ugotovilo.

Neutemeljene so navedbe pritožnice, da nezakonita sodna odločba krši načelo zakonitosti kot eno od sestavin pravnosti države Slovenije (2. člen Ustave). V 2. členu Ustave namreč niso določene človekove pravice, katerih varstvo se lahko zahteva z ustavno pritožbo, poleg tega pa po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča sama kršitev zakona še ne pomeni kršitve kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine. Glede zatrjevane kršitve 8. člena Ustave velja enako kot glede kršitve 2. člena ustave. Poleg tega pa pritožnica ne pojasni, katera mednarodna pogodba oziroma katero načelo mednarodnega prava zavezuje Slovenijo, da bi priznala listinam, ki jih izdajo tuje osebe, enako moč kot listinam, ki jih izdajo domače osebe. Tudi 13. člen Ustave ne ureja nobene človekove pravice, ampak le pogoje, pod katerimi se ustavne in zakonske pravice priznavajo tudi tujcem. Kršitve pravice do zasebne lastnine po 33. členu pa tudi ni mogoče uspešno uveljavljati z ustavno pritožbo samo na podlagi navedb, da je odločitev sodišča v nasprotju z zakonom.

16.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS). Za tako drugačno odločitev bi morali obstojati posebni razlogi, ki pa jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz izreka.

C.

17.Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 34. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

Franc Testen