Jedro

Stanje perona kot dela železniške postaje ne spada v „uporabo vlaka“ in torej odgovornost po zavarovalni pogodbi ni zavarovana pri toženi stranki. Ker pa tega zavarovanja ni, tožena stranka kot zavarovalnica ni odgovorna za v tej pravdi vtoževano odškodnino.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 7.416,48 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh toženi stranki povrniti 240,76 EUR stroškov postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in vmesno sodbo, in sicer s sklepom ustavilo postopek za plačilo 1.314,47 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zaradi umika tožbe v tem delu, z vmesno sodbo pa je odločilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožniku za škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 03.12.2003 kot delavec zavarovanca tožene stranke.

Zoper vmesno sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da se ne strinja, da je pasivno legitimirana v tej pravdi. Sodišče prve stopnje je napačno tolmačilo splošne pogoje za zavarovanje premoženja Javnega podjetja Slovenske železnice d.d. št. P-SŽ-95/JP (v nadaljevanju splošni pogoji). V 21. členu splošnih pogojev je določeno, da se zavarovalnica zaveže povrniti škodo, ki je posledica uveljavljanja odškodninskih zahtevkov na osnovi civilnega prava, ker je iz lastništva ali uporabe lastnih in drugih v prometovanje vključenih železniških vozil prišlo do telesne poškodbe, okvare zdravja ali smrti ter uničenja, poškodbe ali izginitve stvari. Omenjena določba določa obseg kritja zavarovalnice v času veljavnosti teh splošnih pogojev, katerega bistvo je, da je vzrok škode v „lastništvu ali uporabi lastnih ali drugih v prometovanje vključenih železniških vozil“. Tu je bistvena presoja, kaj je vzrok za nastanek škode, ta pa mora biti v samem vlaku. Če je škoda povezana z okoliščino zunaj vlaka, zavarovalno kritje ni podano. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je vzrok za nastanek škodnega dogodka v obravnavanem primeru neustrezna osvetljenost perona v povezavi z drugimi okoliščinami (naravna tla), vsled katerih se je tožnik poškodoval pri sestopanju z vlaka. To pa je zunanja okoliščina, ki ni neposredno povezana z uporabo vlaka. Takšno stališče posredno izhaja tudi iz dodatka 8. k polici 50027, ki je začel veljati 01.01.2004, ki je 21. člen splošnih pogojev spremenil in zavarovalno kritje razširil tudi na zavarovanje odgovornosti iz dejavnosti železniškega prometa po splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti. Po prepričanju tožene stranke je sodba II Ips 573/2002 povsem primerljiva s konkretno zadevo. Tožena stranka nasprotuje tudi ugotovitvi, da je odgovorna za škodni dogodek po temelju. Zmotno je, da je bila v času škodnega dogodka ob 6.20 uri 03. decembra še tema, saj je šlo za jutranji čas in ni možno več govoriti o temi. Tudi priča U. je izpovedal, da se na kraju nesreče bolj slabo vidi, ker je luč nekje zadaj, nikoli pa ni izjavil, da je bila tam popolna tema. Izpovedal je še, da so na vlaku luči, ki osvetljujejo tudi stopnice vlaka. Čeprav del perona na postajališču M., kjer je tožnik izstopil, ni bil direktno osvetljen, je izkustveno mogoče trditi, da v konkretnih okoliščinah ni bila takšna tema, da se ne bi videlo tal pod nogami. Zavarovanec tožene stranke je zagotovil svetlobo na postajališču M. skladno z 51. členom Pravilnika o opremljenosti železniških postaj in postajališč (postajališče je manjša enota od postaje). Noben predpis pa zavarovancu ne nalaga, da bi moral zagotoviti popolno osvetlitev vseh peronov na vseh postajah in postajališčih. Nedopustnost ravnanja zavarovanca tožene stranke je sodišče prve stopnje razlagalo preširoko, ker ta ni ravnal nedopustno s tem, ko ni zagotovil razsvetljave, ki bi dajala tudi horizontalno osvetlitev po celotnem peronu postajališča. Tudi izvedenec G. v mnenju navede, da je nastanek škodnega primera posledica spleta okoliščin.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Slediti je pritožbi že v trditvi, da tožena stranka materialnopravno ni pasivno legitimirana v tej pravdi, ker Holdnig slovenske železnice d.o.o. pri toženi stranki nima zavarovane odgovornosti, na kateri tožeča stranka temelji v tej pravdi vtoževano odškodnino. Torej je sodišče prve stopnje, ob sicer pravilno ugotovljenih pravnorelevantnih dejstvih za odločitev o tožbenem zahtevku, sprejelo materialnopravno zmoten zaključek (zmotno je uporabilo materialno pravo), da je imel H. sl. ž. d.o.o. pri toženi stranki v času škodnega dogodka s Pogodbo o zavarovanju št. 50027 (priloga B3), katere sestavni del so bili splošni pogoji (priloga B2), zavarovano tudi odgovornost za škodni dogodek, iz katerega se vtožuje odškodnina v tej pravdi. Pritožbeno sodišče sicer sprejema po sodišču prve stopnje podano obrazlago pojma oziroma besedne zveze „uporaba vlaka“ iz 21. člena splošnih pogojev za pravilno (glej zadnji odstavek na 3. strani in prvi odstavek na 4. strank izpodbijane odločbe). Vendar je eden izmed kumulativnih zakonskih znakov odškodninske odgovornosti po 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ) tudi vzročna zveza med nedovoljenim (protipravnim) ravnanjem in nastalo posledico, kar pomeni, da mora biti nedopustno ravnanje, ki se očita povzročitelju škode, vzrok nastali posledici, to je škodi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar je tožeča stranka v svojih navedbah tudi zatrjevala, da je tožnik ob sestopanju z vlaka na peron utrpel vtoževano poškodbo gležnja zaradi neosvetljenega in neravnega perona. Ravno nezagotovitev osvetljenosti perona s strani zavarovanca tožene stranke pa je protipravnost ravnanja zavarovanca, v posledici katerega je do škodnega dogodka prišlo. Torej je bila vzročna zveza med uporabo vlaka s sestopom z njega na peron, pri katerem ni niti zatrjevanega niti ugotovljenega nedovoljenega ravnanja zavarovanca tožene stranke, pretrgana z njegovim nedovoljenim ravnanjem v zvezi s peronom (neosvetlitev), saj je bila vzrok škodnega dogodka prav neosvetlitev perona. Stanje perona kot dela železniške postaje pa nedvomno ne spada v „uporabo vlaka“ in torej odgovornost po zavarovalni pogodbi št. 50027 (priloga B3) ni zavarovana pri toženi stranki. Ker pa tega zavarovanja ni, tožena stranka ni odgovorna za v tej pravdi vtoževano odškodnino.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbi tožene stranke ugodilo že iz zgoraj pojasnjenega razloga in z njo izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je vtoževani tožbeni zahtevek že po temelju kot neutemeljenega zavrnilo (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Odločitev o stroških celotnega postopka (na prvi stopnji in v pritožbenem postopku) temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP, po kateri mora pritožbeno sodišče, ko spremeni odločbo sodišča prve stopnje, odločiti o stroških vsega postopka. Po spremembi odločitve sodišča prve stopnje je uspeh tožene stranke v pravdi popoln in ji je zato tožeča stranka dolžna povrniti njene stroške. Ti skupno znašajo 240,76 EUR (43,65 EUR sodna taksa za odgovor na tožbo, 13,10 EUR pričnina po sklepu sodišča, 10,00 EUR materialni strošek za fotokopiranje in poštnine, 174,00 EUR sodna taksa za pritožbo).