Jedro

Razgrnitev podatkov ni pravilno opravljena, če se podatki iz elaborata ne ujemajo s podatki, ki jih izkazuje odločba. Pravico ugovora imajo lastniki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 19.10.1999, s katero je tožena stranka na pritožbo A.P. odpravila odločbo Območne geodetske uprave L., Izpostava L. z dne 30.3.1998 in zadevo vrnila v ponoven postopek. Z njo je prvostopni organ ugotovil in evidentiral spremembe katastrskih podatkov in sicer se je parc. št. 132 k.o. P. (stavbišče) spremenila v parc. št. 864/3 (stanovanjska stavba, garaža in dvorišče). Skupna površina se je povečala za 97 m2. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je po ugotovitvah tožene stranke bil 27.3.1989 za parc. 132 k.o. P. izveden mejni ugotovitveni postopek. O postopku je bil napisan zapisnik, ki ga je podpisala T.Š., F.Š. (lastnik do 1/3) pa ga ni podpisal. V njem je tudi napisano, da je na parceli prišlo do spremembe lastništva in sicer da je A.P. lastnica do 2/3 in F.Š. do 1/3. Zato naj organ prve stopnje v ponovnem postopku preveri, kdo bi moral v postopku sodelovati in ali je bila meja parc. št. 132 sploh dokončno urejena. Tožena stranka je nadalje ugotovila, da je iz elaborata razvidno, da podatki, ki so bili razgrnjeni, niso enaki podatkom, ki jih izkazuje odločba prve stopnje.

Po presoji upravnega sodišča je tožena stranka pravilno odločila.

Strinjalo se je z ugotovitvijo, da razgrnjeni podatki za parcelo 132 vl. št. 70 (sprememba v parcelo 864/3 stanovanjska stavba 88 m2, dvorišče 168 m2) niso enaki podatkom, ki jih izkazuje prvostopna odločba in iz katerih je razvidno, da je nastala parcela 864/3 (stanovanjska stavba 87 m2, garaža 14 m2, dvorišče 182 m2). A.P. je s svojim podpisom sicer potrdila, da se strinja z razgrnjenimi podatki in zato ni podala ugovora (22. člen ZZKat), vendar pa je iz pritožbe razvidno, da je razlog za izpodbijanje prvostopne odločbe ravno sprememba, ki je nastala z odločbo organa prve stopnje (garaža 14 m2 in povečanje površine dvorišča, oboje na račun parcele, št. 864, kjer je do celote lastnica). Tudi po mnenju sodišča prve stopnje se podpisani elaborat javne razgrnitve ne more šteti za veljavnega, saj je bila z ravnanjem organa prve stopnje A.P. kršena pravica do pravnega sredstva. Glede tožbenih ugovorov, ki jih je tožnik podprl z obširno listinsko dokumentacijo in s katero dokazuje, da A.P. ni zemljiškoknjižna lastnica parcele, št. 132 oziroma da ni bila lastnica v času mejnega ugotovitvenega postopka, ki je bil podlaga za razgrnitev, pa je sodišče menilo, da iz teh listin, in podatkov upravnega spisa, ne izhaja, da bi bile predložene listine tudi zemljiškoknjižno izvedene. Ne glede na to, pa je iz samega mejnega ugotovitvenega postopka z dne 27.3.1989, katerega zapisnik je podpisala T.Š. kot lastnica do 2/3, razvidno, da je prišlo pri vl. št. 70 (parcela 132) do spremembe lastništva in sicer, da je A.P. lastnica parcele, št. 132 do 2/3. Zato se sodišče prve stopnje strinja z napotki tožene stranke, da organ prve stopnje v ponovljenem postopku preveri, kdo bi moral v postopku sodelovati in ali je bila meja dokončno urejena s podpisom zapisnika v mejnem ugotovitvenem postopku. Nedvomno je, da meja dokončno ni urejena, če v mejnem ugotovitvenem postopku ni sodeloval pravi lastnik.

V pritožbi tožnik navaja, da je prišlo v času mejnega ugotovitvenega postopka za parcelo, št. 132 k.o. P. do spremembe lastništva. A.P. je postala lastnica parcele do 2/3. Zaradi tega stanja je pritožnik kot lastnik do 1/3 te parcele na zapuščinski obravnavi dne 9.6.1998 predlagal sporazumno rešitev meje, ki jo je A.P. brezpogojno sprejela. To pa predstavlja novo dejansko stanje v tej zadevi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker razgrnitev katastrskih podatkov ni bila pravilno opravljena (tej ugotovitvi pritožnik ne ugovarja) in ker sploh še ni jasno, kdo bi lahko imel pravico ugovora v postopku v skladu s 1. odstavkom 22. člena Zakona o zemljiškem katastru (ZZKat), je tožena stranka utemeljeno odpravila odločbo prve stopnje. Dala je pravilne napotke organu prve stopnje, da je treba najprej ugotoviti, kdo so lastniki prejšnje parc. št. 132 k.o. P. in ali je bila meja dokončno urejena.

Pritožbeni ugovor ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča, saj pritožnik le navaja, da se je dejansko stanje spremenilo, ko je na zapuščinski obravnavi v letu 1998 predlagal sporazumno rešitev meje, ki jo je A.P. brezpogojno sprejela. To pa je okoliščina, ki jo bo lahko uveljavljal v novem postopku.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.