Jedro

Tožnica za delo na delovnem mestu "farmacevt II" ni zmožna. Je pa s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranski intervenient sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 29. 4. 2024 in odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 29. 1. 2024. Tožnico je s 5. 1. 2024 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: psihofizično lažje, razgibano delo - sede, stoje in z malo hoje, brez dvigovanja bremen težjih od 5 kg, brez pogostih in dolgotrajnih prisilnih drž ledvene hrbtenice ter stalnih in ponavljajočih se gibov z zgornjimi okončinami ter brez dvigovanja nad nivojem ramen, s polnim delovnim časom od 5. 1. 2024 dalje. Tožencu je naložilo, da o pravici, višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se tožnici prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, po 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko, in pravica do delnega nadomestila. O stroških bo sodišče izdalo poseben sklep.

2.Zoper II., III. in IV. točko izreka je pritožbo vložil stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B. (v nadaljevanju: Komisija A.F). Ugotovitve navedene komisije glede invalidnosti tožnice niso pravilne in ne odražajo njenega dejanskega zdravstvenega stanja oziroma kliničnega statusa. Tožnica namreč dejansko ni zmožna opravljati dela s polnim delovnim časom, kar je tudi zatrjevala ves čas postopka. Do njenih navedb se sodišče niti ni opredelilo. V dokaz je tožnica predlagala tudi svoje zaslišanje, ki pa ga sodišče ni izvedlo. Tožnica je zmožna delo "farmacevt II" opravljati največ 4 ure dnevno. Za potrditev tega dejstva je tožnica predlagala tudi zaslišanje priče, vodje lekarne, katere pa sodišče prav tako ni zaslišalo. V sodbi tudi ni navedlo vsebinskih razlogov za zavrnitev predlaganih dokazov. Podano mnenje izvedenskega organa in odločitev sodišča tudi ne temeljita na predloženi zdravstveni dokumentaciji, saj nasprotujeta ugotovitvam lečečih specialistov. V nadaljevanju stranski intervenient navaja, da je tožnica že v tožbi podrobno opisala zdravstvene težave, povezane s kronično levostransko lumboishialgijo, ki je posledica spinalne stenoze LS hrbtenice na nivojih od L2 do S1 in ki ji že zadnji dve leti povzročajo močne bolečine v hrbtenici, ki sedaj sevajo že v obe nogi. Zaradi navedenega je nujno potrebna časovna razbremenitev. S tem v zvezi se tožnica sklicuje tudi na izvid specialista ortopeda z dne 17. 2. 2023. Tožnica je tudi v dolgotrajnem bolniškem staležu po 4 ure dnevno. Sodišče se do navedenih dejstev, ki jih izpostavlja tožnica in ki jih je potrdil tudi stranski intervenient, sploh ni opredelilo. Prav tako tudi ne do stališč in predlogov več specialistov, ki menijo, da naj tožnica nadaljuje s polovičnim delovnim časom. S takšnim postopanjem sodišče daje vtis, da so navedbe tožnice in stranskega intervenienta povsem spregledane in da jima ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče je pri odločitvi nekritično sledilo oceni izvedenskega organa, ki pa je po mnenju stranskega intervenienta nepopolno, netočno, nestrokovno in neverodostojno. Omenjeno pa je razlog za postavitev drugega izvedenca. Sodišče je tudi prezrlo navedbe tožnice in stranskega intervenienta glede možnosti izvršitve (sodne) odločbe. Stranski intervenient zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni na način, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo v točkah II - IV izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)2 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca z dne 29. 4. 2024, s katero je bilo delno ugodeno pritožbi tožnice, vloženi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 29. 1. 2024. Navedeno odločbo je drugostopenjski organ odpravil ter tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: brez dvigovanja bremen težjih od 5 kg, brez pogostih in dolgotrajnih prisilnih drž ledvene hrbtenice, s polnim delovnim časom od 5. 1. 2024 dalje. O pravici in višini nadomestila za invalidnost bo odločil toženec s posebno odločbo, delodajalec pa je dolžan tožnici zagotoviti pravico do premestitve.

6.V zadevi je sporno, ali je pri tožnici potrebna časovna razbremenitev, torej da dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno.

7.Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije A.F, v sestavi katere sta sodelovala specialist MDPŠ in specialist ortoped. Iz podanega mnenja, ki ga podrobno navaja sodišče prve stopnje izhaja, da gre pri tožnici za kronično levostransko lumboishialgijo, ki je posledica spinalne stenoze LS hrbtenice na nivojih od L2 - S1. Ortoped je mnenja, da klinična slika še ne zahteva obsežnega kirurškega zdravljenja, temveč konzervativno terapijo. Nadalje gre tudi za stanje po artroskopiji desne rame, za Halux valgus obojestransko, ter za obojestransko zaznavno naglušnost. Ob osebnem pregledu izvedenca ugotavljata, da gre za blage degenerativne spremembe vratne ter zmerne ledvene hrbtenice z blagim ledvenim bolečinskim sindromom, z blago omejeno gibljivostjo ledvene hrbtenice brez jasnih nevroloških izpadov oziroma tudi brez kliničnih znakov spinalne stenoze. Tožnica za delo na delovnem mestu "farmacevt II" ni zmožna. Je pa s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: psihofizično lažje, razgibano delo - sede, stoje in z malo hoje, brez dvigovanja bremen težjih od 5 kg, brez pogostih in dolgotrajnih prisilnih drž ledvene hrbtenice ter stalnih ali ponavljajočih se gibov z zgornjimi okončinami ter brez dvigovanja nad nivojem ramen. Invalidnost je nastala 5. 1. 2024, vzrok pa je bolezen.

8.Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Izvedenca sta pri podaji mnenja upoštevala medicinsko dokumentacijo, tožnico sta tudi osebno pregledala. Glede na podane ugotovitve, pri tožnici kot invalidki III. kategorije invalidnosti ni potrebna časovna razbremenitev, potrebne pa so stvarne razbremenitve pri opravljanju drugega ustreznega dela.

9.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izvedensko mnenje nepopolno, netočno, nestrokovno in neverodostojno. Ravno nasprotno, iz mnenja podrobno izhajajo ugotovitve posameznih lečečih specialistov, podrobno je povzet tudi osebni pregled. Pri podaji mnenja sta sodelovala ustrezna specialista glede na tožničine zdravstvene težave. Glede sklicevanja tožnice na mnenja lečečih specialistov, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je naloga lečečih specialistov diagnosticiranje zdravstvenih težav in zdravljenje, ne pa ugotavljanje invalidnosti. Glede invalidnosti je potrebno izhajati iz določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2),3 kjer je v prvem odstavku 63. člena podana definicija invalidnosti. V 3. alineji drugega odstavka istega člena pa je določeno, da se v III. kategorijo razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Glede na ugotovitve izvedenskega organa pri tožnici ni potrebna časovna razbremenitev, temveč stvarne razbremenitve pri opravljanju drugega dela.

10.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da so bile navedbe tožnice in stranskega intervenienta povsem spregledane in da jima ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Obema je bila nedvomno dana možnost sodelovanja pred sodiščem. Strinjala sta se s pridobitvijo izvedenskega mnenja, ki jima ga je sodišče tudi posredovalo zaradi podaje morebitnih pripomb. Kot izhaja iz dokumentacije v spisu, niti tožnica niti stranski intervenient na podano izvedensko mnenje nista podala pripomb. Na tem naroku tudi niso bili podani dokazni predlogi niti za zaslišanje tožnice niti za zaslišanje predstavnice delodajalca. Sodišče je zaradi tega dokazovanje zaključilo ter tudi takoj razglasilo sodbo. Iz zapisnika izhaja, da je predsednica senata pojasnila odločitev, še posebej, da odločitev temelji na podanem izvedenskem mnenju z dne 10. 12. 2024, ki ga sprejemata obe stranki, stranski intervenient in tudi sodišče. Iz zapisnika ne izhaja, da bi bile s tem v zvezi podane kakršnekoli pripombe oziroma da bi tožnica oziroma stranski intervenient uveljavljala morebitne kršitve določb postopka, kot je to zahtevano v 286.b členu ZPP. V tem primeru pritožbene navedbe že zaradi navedenega ne morejo biti uspešne.

11.Sodišče prve stopnje je najprej izdalo sodbo s skrajšano obrazložitvijo, po napovedi pritožbe pa izpodbijano sodbo, ki je tudi ustrezno obrazložena, tako da se jo da preizkusiti. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do navedb tožnice. Sodišče je pojasnilo tako dejansko podlago, kot tudi materialnopravno podlago za svojo odločitev. To pa pomeni, da ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot jo smiselno v pritožbi uveljavlja stranski intervenient.

12.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13.Ker stranski intervenient s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sam krije pritožbene stroške.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 2/2004.

3Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.