Jedro

Določba petega odstavka 47. člena KZ-1 o preklicu obročnosti za sodišče ni zavezujoča, ampak določa, da v primeru, če storilec zamudi s plačilom posameznega obroka, lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev. To pomeni, da mora sodišče v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je odreditev takojšnjega plačila edina ustrezna možnost, ali pa je mogoče počakati na morebitno pravočasno plačevanje preostalih obrokov.

V času storitve kaznivega dejanja veljaven KZ-1 odreditve takojšnjega plačila denarne kazni zaradi zamude s plačilom posameznega obroka ni določal, ampak šele novela KZ-1B, ki velja od 15. 2. 2012.

Izrek

Pritožbi obsojenega A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom X K 43655/2011-348 z dne 7. 8. 2015 odločilo, da obsojenemu A. A. izrečena denarna kazen v višini sto dnevnih zneskov po 25,00 EUR, to je 2.500,00 EUR, v celoti zapade v plačilo v roku enega meseca po pravnomočnosti sklepa.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojeni A. A. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 43655/2011 z dne 6. 10. 2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 43655/2011 z dne 3. 2. 2015, obsojenemu zaradi v uvodu navedenih kaznivih dejanj poleg enotne kazni eno leto zapora izrečena tudi denarna kazen v višini sto dnevnih zneskov po 25,00 EUR, to je 2.500,00 EUR, ki se plača v osemnajstih mesečnih obrokih po 138,89 EUR, pri čemer je prvi obrok zapadel v plačilo 5. 3. 2015, vsak nadaljnji pa v enaki višini vsakega naslednjega 5. dne v mesecu do dokončnega poplačila.

5. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje po pregledu plačil pravilno ugotovilo, da obsojenec do dne 6. 8. 2015 ni plačal nobenega obroka za poplačilo denarne kazni. Zato je na podlagi petega odstavka 47. člena KZ-1 odločilo, da celotna denarna kazen v višini sto dnevnih zneskov po 25,00 EUR, to je 2.500,00 EUR, v celoti zapade v plačilo v roku enega meseca po pravnomočnosti sklepa. Pri tem razlogov za neplačilo obsojenca ni presojalo, čeprav navedena določba o preklicu obročnosti za sodišče ni zavezujoča, ampak določa, da v primeru, če storilec zamudi s plačilom posameznega obroka, lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev. To pomeni, da mora sodišče v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je odreditev takojšnjega plačila edina ustrezna možnost, ali pa je mogoče počakati na morebitno pravočasno plačevanje preostalih obrokov. V takem primeru bo, če gre za trajno neplačevanje, takojšnje plačilo lahko odredilo tudi kasneje.

6. Glede na to, da sodišče prve stopnje navedenih okoliščin ni presojalo, izpodbijanega sklepa v zvezi s pritožbenimi navedbami niti ni moč preizkusiti, zato je sodišče druge stopnje pritožbi obsojenca ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.

7. Kljub temu, da pritožnik kršitve kazenskega zakona ne uveljavlja in ni predmet presoje po uradni dolžnosti, ni odveč opozoriti na določbo 7. člena KZ-1, ki določa, da velja za storilca kaznivega dejanja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, razen v primeru, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni, je potrebno upoštevati ta zakon, če je milejši za storilca. V času storitve kaznivega dejanja (začetek januarja 2011) veljaven KZ-1 odreditve takojšnjega plačila zaradi zamude s plačilom posameznega obroka ni določal, ampak šele novela KZ-1-B, ki je velja od 15. 5. 2012.