Jedro

Dela, ki jih je izvedel tožnik, pomenijo takšen poseg v prostor, s katerim se je trajno spremenila namenska raba zemljišča, ki je bilo pred posegom travnik na 1. kmetijskem območju. Za takšna dela bi tožnik po 2. odstavku 50. člena ZUN moral pred posegom pridobiti lokacijsko dovoljenje. Pri tem pa ni treba, da je izpolnjen zakonski dejanski stan, iz katere od alinej v 2. odstavku 50. člena ZUN, saj jezikovna in sistematična razlaga določb 2. odstavka 50. člena ZUN, dajeta nedvoumno podlago za sklep, da navedena določba najprej vsebuje splošno opredelitev drugih posegov v prostor, za katere je treba pridobiti lokacijsko dovoljenje, v nadaljevanju pa za besedno zvezo "zlasti pa za" le primeroma našteva takšne posege.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.10.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote K. z dne 22.8.2000, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora do 30.9.2000 na zemljišču s parc. št. 895/2 k.o. K. odstraniti gramozno nasutje debeline cca 60 cm na tlorisni površini 16 m x 30 m, ki ga izvaja za potrebe skladiščenja elektromateriala in betonski jašek premera 70 cm, ter plastično cev premera 20 cm, ki je iz jaška speljana v dolžini 10 m preko zemljišča s parc. št. 895/7 in 895/1 k.o. K. v jarek in vzpostaviti prejšnje stanje. Za navedeni poseg veljajo naslednje prepovedi: njegova uporaba ali opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti na njem, sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih in drugih pravnih poslov med živimi. Prepovedi sklepanja navedenih poslov ne veljajo, če gre za sklepanje pravnih poslov, katerih namen je legalizacija nedovoljenega posega. Če tožnik v roku ne bo opravil naloženega dejanja, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške; stroške postopka, nastale z morebitno izvršbo bo plačal tožnik; pritožba zoper odločbo pa ne zadrži izvršitve.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je v obravnavani zadevi odločilno dejstvo, da je tožnik trajno spremenil namensko rabo zemljišča, ki je bilo pred posegom travnik na 1. kmetijskem območju. Nasutje gramoza dimenzij 16 m x 30 m v debelini cca 60 cm izpolnjuje znake posega v prostor, za katerega je po 2. odstavku 50. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93, 71/93, 29/95 in 44/97 -v nadaljevanju: ZUN) treba pridobiti lokacijsko dovoljenje. Tožbeno sklicevanje na 4. alineo 2. odstavka 50. člena ZUN je neutemeljeno. Iz sistematične razlage 2. odstavka 50. člena ZUN, po kateri se upošteva celovitost in sistematičnost pravnega predpisa, namreč izhaja, da je v 2. odstavku 50. člena ZUN podana splošna definicija za poseg v prostor, za katerega je treba pridobiti lokacijsko dovoljenje. Posegi, za katere je treba pridobiti dovoljenje, so v alineah 2. odstavka 50. člena ZUN našteti le primeroma. Navedeno potrjuje, tudi jezikovna razlaga zakonske določbe, ki vsebuje dikcijo "zlasti pa za". Na podlagi navedenega tožbene navedbe, da niso podane okoliščine iz 4. alinee 2. odstavka 50. člena ZUN oziroma, da ne gre za situacijo iz 2. alinee 2. odstavka 50. člena ZUN, niso pravno pomembne. Iz fotografij v predloženih upravnih spisih je razvidno travnato rastje, zato so neutemeljene tožbene trditve, da naj bi bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ker naj bi bila na spornem zemljišču pred posegom le ilovica pomešana s peskom. Navedbe o začetem postopku spremembe namembnosti pa ne vplivajo na odločitev v tem sporu.

Nepravilna je tožbena trditev, da vrnitev v prejšnje stanje ni možna, kadar je povezana z visokimi stroški, saj je v naravi stvari, da je vrnitev v prejšnje stanje vedno povezana z velikimi stroški. Če bi zakonodajalec predvidel vrnitev v prejšnje stanje le takrat, kadar to ni povezano z velikimi stroški, bi to izrecno določil. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Posebej navaja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so primeri, za katere je treba pridobiti lokacijsko dovoljenje, našteti le primeroma. Vsi našteti primeri, ki dejansko obravnavajo objekte, kažejo na to, da je ureditev zemljišča lahko izvezeta iz primerov, za katere je treba pridobiti lokacijsko dovoljenje. Sporno zemljišče je bilo treba sanirati, ker ni imelo nobene uporabne vrednosti, saj se je na njem nahajala ilovica pomešana s peskom, pred posegom pa je bilo sestavni del zemljišča v uporabi K.o. in je služilo za odlaganje gradbenega materiala. Sporno zemljišče v naravi ni travnik od leta 1948, ko se je razširila dejavnost opekarne. Trava na njem ni rasla, zato se tudi nikoli ni kosilo. Fotografija, ki jo navaja sodišče prve stopnje, prikazuje le majhen del zemljišča. Ob prenehanju vzdrževanja zemljišča, bo to kmalu takšno, kot je bilo pred nasutjem.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ugotovitvam, da je tožnik izvedel dela, ki obsegajo nasutje gramoza, postavitev betonskega jaška ter plastične cevi, ki je iz jaška speljana v dolžini 10 m, tožnik v pritožbi ne ugovarja. V obravnavani zadevi tudi ni sporno, da je zemljišče, na katerem je izveden poseg, določeno kot kmetijsko zemljišče, trajno namenjeno kmetijski proizvodnji I, kar potrjujejo tudi tožnikove navedbe v tožbi.

Na tej podlagi pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da dela, ki jih je izvedel tožnik, pomenijo takšen poseg v prostor, s katerim se je trajno spremenila namenska raba zemljišča, ki je bilo pred posegom travnik na 1. kmetijskem območju. Za takšna dela bi tožnik po 2. odstavku 50. člena ZUN moral pred posegom pridobiti lokacijsko dovoljenje. Pri tem pa ni treba, da je izpolnjen zakonski dejanski stan, iz katere od alinej v 2. odstavku 50. člena ZUN, saj tudi pritožbeno sodišče meni, da jezikovna in sistematična razlaga določb 2. odstavka 50. člena ZUN, dajeta nedvoumno podlago za sklep, da navedena določba najprej vsebuje splošno opredelitev drugih posegov v prostor, za katere je treba pridobiti lokacijsko dovoljenje, v nadaljevanju pa za besedno zvezo "zlasti pa za" le primeroma našteva takšne posege.

V ZUN je uveljavljena ureditev, po kateri je za vsak poseg v prostor potrebno ustrezno upravno dovoljenje. V 1. in 2. odstavku 50. člena ZUN je določeno, za katere posege v prostor mora investitor pridobiti lokacijsko dovoljenje. Po določilu 4. odstavka 51. člena ZUN pa mora investitor tudi za dela, za katera lokacijsko dovoljenje ni potrebno, pred pričetkom del pridobiti odločbo o priglasitvi del. Če se posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, je organ urbanistične inšpekcije dolžan ukrepati na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUN. V obravnavani zadevi pa ni sporno, da tožnik za obravnavani poseg v prostor nima nikakršnega dovoljenja, zato je po presoji pritožbenega sodišča izrečeni ukrep urbanističnega inšpektorja pravilen in zakonit. Tožnik pa tudi ne more uspeti s pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na dejansko stanje zemljišča pred posegom, niti z ugovori, ki se nanašajo na razloge, ki jih navaja za svoje ravnanje, saj se ti ne nanašajo na pravno pomembna dejstva v tej zadevi.

Ker razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.