Jedro

Iz 395. člena ZKP izhaja zahteva, da sodišče druge stopnje presodi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzame o njih stališča in jih ustrezno utemelji, ni pa mu treba ponovno navajati razlogov o odločilnih dejstvih.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Postojni je D. R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1in kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Izreklo je pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo enotno kazen 1 leto zapora in preizkusno dobo 3 leta, ter ob upoštevanju kazni, določenih v prej izrečenih pogojnih obsodbah, določilo skupno enotno kazen 2 leti in 10 mesecev. Višje sodišče v Kopru je delno ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v opisu kaznivih dejanj ter določilo nižjo enotno kazen 2 leti zapora. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih, delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjeni senat. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Obe napadeni sodbi imata vse potrebne razloge, v njih tudi ni zaslediti nasprotja med izrekom in razlogi. Ne gre za nasprotje, temveč za zagovornikovo drugačno oceno izvedenih dokazov. Glede zavrnitve dokaznih predlogov je sodišče navedlo potrebne razloge, po spremembi očitka s sodbo druge stopnje, pa se nekateri predlogi izkažejo za nepotrebne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti v večjem delu navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, kdo je dejansko uporabil ponarejene listine oziroma kdo je na podlagi takih listin zahteval in dosegel prepis lastništva; da je sodišče napačno ocenilo, kaj je povedala priča P. K.; ter da je sledilo izpovedbi priče V. Š., čeprav je že samo ugotovilo, da je ta priča lagala. Vložnik trdi, da obsojeni ni uporabil ponarejenih listin, ker sta listine referentki v podjetju A., d. o. o., predložila dva druga moška. Zato obsojeni ni izpolnil znakov kaznivih dejanj ponarejanja listin oziroma ponarejanja poslovnih listin, kakor tudi ni storil goljufije, saj ni od nikogar zahteval, da opravi prepis lastništva, in tega niti ni mogel, ker ni bil zastopnik podjetja H. d. o. o. S temi navedbami vložnik uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

6. Na vložnikovem drugačnem videnju dejanskega stanja in nesprejemanju razlogov pravnomočne sodbe temeljijo trditve zahteve o nasprotju med tem, kar se navaja v razlogih sodbe sodišča prve stopnje o vsebini zapisnika o izpovedbi priče P. K. in med samim tem zapisnikom, ter o nasprotju med izrekom in razlogi sodbe, s čimer zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni dobesedno povzemalo navedb priče K., temveč je navedlo, kako je ocenilo izvedeni dokaz in kakšne dejanske zaključke je na podlagi njega naredilo. Priča K. res ni rekla dobesedno, da je obsojeni od nje zahteval, da opravi prepis, ampak takšna njegova zahteva izhaja iz okoliščin, ki jih je priča podrobno opisala in jih je sodišče ugotovilo. Tudi med izrekom in razlogi sodbe ni nasprotja, saj je sodišče prepričljivo pojasnilo, na kakšen način je obsojeni uporabil ponarejene listine in na goljufiv način dosegel prepis lastništva, kar se mu očita v izreku sodbe.

7. Vložnik sodišču prve stopnje očita tudi kršitev pravic obrambe, ker naj bi neutemeljeno zavrnilo njegove dokazne predloge, da se pridobita predlog za registracijo in videoposnetek pisarne podjetja A. d. o. o., z dne 8. 5. 2009. Tudi ta očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da predlagani dokazi ne bi v ničemer prispevali k ugotovitvi pravno relevantnih dejstev. Vložnik je z njimi namreč želel dokazati dejstva, ki v konkretnem postopku niso pravno relevantna (kdo je ponaredil listine in podpise na njih) oziroma jih je sodišče že ugotovilo z drugimi dokazi (da sta bila ob obsojencu navzoča tudi V. Š. in A. R., ki sta referentki predložila mapo z dokumenti).

8. Vlagatelj v zvezi s pričanjem V. Š. sicer pravilno opozarja na pomen določbe 238. člena ZKP, vendar ne obrazloži, kakšno kršitev postopka naj bi sodišče storilo s tem, ko je ob podajanju svoje ocene verodostojnosti priče Š. (zgolj kot nepotrebno pojasnilo) navedlo tudi to zakonsko določbo v smislu, da se je Š. ob podajanju izpovedbe bal, da bi s svojim odgovorom obremenil samega sebe. Bistvo tega dela zahteve pa je v trditvi, da je priča lagala in jo je zato treba oceniti kot neverodostojno, s čimer zagovornik presega okvir dovoljenih razlogov za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Sodišču druge stopnje vložnik očita, da ni konkretno odgovorilo na pritožbene navedbe, s čimer naj bi obsojencu kršilo pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave ter prvi odstavek 395. člena ZKP. Tudi ta kršitev ni podana, saj je višje sodišče ravnalo v skladu z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, iz katere izhaja zahteva, da presodi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzame o njih stališča in jih ustrezno utemelji. Iz citirane določbe torej ne izhaja, da mora sodišče druge stopnje ponovno navajati razloge o odločilnih dejstvih. Če v celoti soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča glede določenega, s pritožbo izpodbijanega vprašanja, v sodbi ne ponavlja razlogov, navedenih v prvostopenjski odločbi, ampak zadošča, da se nanje sklicuje.

10. Višje sodišče je presodilo vse navedbe v pritožbi zagovornika in se do njih opredelilo. Glede pritožbenih navedb, ki jih je ocenilo kot neutemeljene, je navedlo, da se v celoti strinja s presojo in razlogi prvostopenjskega sodišča, ki je kritično ocenilo izpovedbe prič in utemeljeno zavrnilo dokazne predloge, pri čemer je višje sodišče tudi presodilo, da vložnik pod okriljem bistvene kršitve določb postopka izpodbija v pravnomočni sodbi pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Po presoji višjega sodišča je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo pojasnilo, na kakšen način je obsojeni storil kazniva dejanja. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojenec deloval kot storilec, torej aktivno izvrševal znake vseh treh kaznivih dejanj (točka 13), čeprav ni fizično predložil listin referentki. Obsojeni je Š. in R. želel izkoristiti in se skriti za njima, kar pa mu zaradi njune nevednosti ni uspelo in je moral nastopiti sam (točka 6). Šele s svojim nastopom je dosegel, da je P. K. ugotovila, kaj želijo obsojeni R. ter V. Š. in A. R. V tem smislu je treba razumeti tudi navedbo višjega sodišča, da je obsojeni Š. „uporabil kot sredstvo.“ Sodišči v pravnomočni sodbi torej ne ugotavljata, da bi bil obsojeni posredni storilec, niti druge vrste udeležbe, zato so neutemeljeni očitki zahteve, da oblika udeležbe ni v izreku sodbe „dovolj razvidna“ in da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

C.

11. Ker kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva, Vrhovno sodišče ni ugotovilo, zahteva pa je v znatnem delu vložena zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega D. R. zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje po Zakonu o sodnih taksah.