Jedro

Določba 178. čl. ZOR, ki ureja odgovornost pri nesreči premikajočih se motornih vozil pomeni, da se, kadar sta udeleženi dve vozili, mora ugotavljati krivdo enega ali drugega.

Krivda se ugotavlja tako, da se ugotavlja, kako sta udeleženca ravnala pred nezgodo in ali in katere cestnoprometne predpise sta kršila.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v celoti in zadeva vrne sodišču v ponovno obravnavanje tako da se opravi glavna obravnava pred drugim sodnikom.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka povrne škodo, ki ji je nastala na avtomobilu 25. 7. 1992, ki naj bi jo povzročil zavarovanec tožene stranke. Sodišče je na podlagi 178. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) štelo, da je za prometno nezgodo v celoti kriv voznik tožničinega avtomobila I. B.. Sodišče je v razlogih sodbe tudi navedlo, da ni našlo ničesar, kar bi govorilo v prid kakršnikoli krivdi zavarovanca toženke za nesrečo, zato tudi ni podana nobena sokrivda in je zahtevek tožeče stranke v celoti neutemeljen. Ker tožeča stranka z zahtevkom ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti vse stroške postopka.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je ponovno zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče si je sicer ogledalo kraj prometne nesreče, vendar brez izvedenca prometne stroke, pri tem pa napačno ugotovilo dejansko stanje. Vozišče je na delu, kjer se je zgodila prometna nezgoda, široko le 3,1 metra preglednosti v križišču ni in je sodišče v razlogih sodbe povzelo izpovedbo tožene stranke, da je lahko videl situacijo na prednostni cesti šele, ko je zapeljal 1,2 metra na prednostno cesto. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da je tožeča stranka vozila po levi strani. Glede na značaj ceste na tem delu je očitno, da je zavarovanec tožene stranke enostavno zapeljal na prednostno cesto in se ni prepričal, če je ta prosta. Sodišče vsega tega v sodbi ni obrazložilo in sodba nima dejstev, iz katerih bi lahko zaključili, zakaj je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, oziroma so ta dejstva v nasprotju z izvedeniškim mnenjem in ugotovitvami na kraju samem. Sodišče bi moralo opraviti ogled z izvedencem prometne stroke in tudi opraviti rekonstrukcijo dogodka, šele na to pa bi lahko odločilo, kdo od udeležencev je povzročil prometno nesrečo. Sodišče je celo ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke imel prednost pred vozili, ki so pripeljali iz njegove leve strani in mu zato v križišču sploh ne bi bilo potrebno ustavljati. Takšni zaključki pa so absolutno v nasprotju s prometnimi predpisi. Če je za zavarovanca tožene stranke veljalo desno pravilo, potem je jasno, da se je moral prepričati, ko se je vključeval na prednostno cesto, če je cesta z njegove desne strani prosta. Ni važno ali je zavarovanec imel prednost pred vozilom, ki je prihajalo z njegove leve strani po isti cesti. Predlaga, da se pritožbi ugodi in glede na to, da je isti sodnik v tej zadevi že dvakrat razsodil, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in za sojenje v tej zadevi določi drugega sodnika. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za povrnitev gmotne škode, ki naj bi jo povzročil zavarovanec tožene stranke M. V., 25. 7. 199 okoli 17.30 ure. Pri zavijanju na desno in v križišču ni dal prednosti vozniku tožničinega avtomobila, zato je prišlo do trčenja obeh vozil in je nastala materialna škoda v višini 121.125,00 SIT. Zahteva, da ji tožena stranka to škodo povrne z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 1993 ter da ji povrne stroške postopka.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 8. 4. 1999 že enkrat odločilo in je zahtevek zavrnilo ter tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov postopka. Na pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo z obširno obrazložitvijo ter tudi napotki. Že takrat je pritožbeno sodišče navedlo, da sodišče prve stopnje ni ocenjevalo vožnje tudi drugega udeleženca, ampak je enostavno vso odgovornost naprtilo tožeči stranki, ne da bi ocenjevalo in izvajalo dokaze tudi glede ravnanja zavarovanca tožene stranke. Pritožbeno sodišče je tudi navedlo, da sodišče prve stopnje ni opredelilo mesta, kjer je prišlo do prometne nezgode, ni obrazložilo svojih zaključkov in ni ugotavljalo prometnega režima na tem delu.

Sodišče prve stopnje je po razveljavitvi sodbe opravilo glavno obravnavo, na kateri je tožena stranka predlagala, da izvedenec V. dopolni svoje mnenje in je sodišče na glavni obravnavi sprejelo dokazni sklep, da se v navzočnosti izvedenca V. opravi ogled kraja prometne nezgode. Nato je sodišče opravilo 7. 10. 2002 glavno obravnavo in obravnavo nadaljevalo z ogledom mesta dogodka. Iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, kaj je sodišče ugotovilo na ogledu, saj sodišče zapisnika o ogledu ni sestavilo, pač pa je sestavilo samo skico, ki jo je samo narisalo. Sodišče je ogled opravilo ne da bi na ogled vabilo izvedenca, v razlogih sodbe pa tudi ni obrazložilo, zakaj je ogled opravilo samo brez izvedenca.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje tudi po ponovnem sojenju nima razlogov o odločilnih dejstvih in da sodišče ponovno ni razčistilo niti tega, kar mu je pritožbeno sodišče naložilo v razveljavitvenem sklepu. S tem je prekršilo določbo 362. čl. ZPP, ki določa, da mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu.

V sodbi ni dejanskega stanja, katerega je sodišče dolžno ugotoviti, da sploh lahko uporabi materialne predpise. Določba 178. čl. ZOR, ki ureja odgovornost pri nesreči premikajočih se motornih vozil pomeni, da se, kadar sta udeleženi dve vozili, mora ugotavljati krivda ali samo enega ali pa krivda vsakega od udeležencev. Krivda se ugotavlja s tem, ko se ugotavlja, kako sta udeleženca vozila pred nezgodo in katere cestnoprometne predpise sta kršila. Pri tem pa je ugotavljanje krivde drugačno kot v kazenskem postopku, saj je civilna odgovornost strožja, kar je sodišče pri ugotavljanju krivde dolžno upoštevati. Da pa se lahko krivda ugotovi, mora sodišče najprej ugotoviti, kje je prišlo do prometne nezgode. Na zadnji glavni obravnavi je sodišče samo opravilo ogled kraja prometne nezgode. Sodišče ni napravilo zapisnika o ogledu kraja nezgode, pač pa le skico, iz katere je razvidno, da sta udeleženca pokazala vsak svoje mesto trčenja, obe mesti pa se bistveno razlikujeta. Iz spisa ni razvidno, ali je sodišče to skico posredovalo strankam. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke, da se na ogled vabi tudi izvedenca cestnoprometne stroke. Sodišče mora v obrazložitvi sodbe navesti poleg tistega, kar je določeno v III. odst. 324. čl. ZPP, tudi katera dejstva šteje za dokazana in sicer, kot je to določeno v 8. čl. ZPP, sodišče odloči, katera dejstva šteje za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče pa tako skrbne presoje ni storilo in dokazov ni ocenjevalo. Ponovno je izhajalo iz ugotavljanja kazenske krivde, na začetku navedlo, da je krivda na strani tožeče stranke, nato pa obrazlagalo le takšne ugotovitve. Sodišče bi moralo najprej ugotoviti, kje je prišlo do prometne nezgode. Glede na nasprotne trditve udeležencev bi moralo jasno povedati, iz katerih dokazov zaključuje, da je verjelo zavarovancu tožene stranke in ne tožniku, ta dokaz pa bi moralo oceniti in ne samo navesti svoj zaključek, kot je storilo.

Če je sodišče ugotovilo, da je prišlo do prometne nezgode izven križišča, bo moralo povedati, zakaj ni verjelo vozniku tožničinega vozila. Nerazumljiva je tudi navedba sodišča, da je pravilo desnega po svoji naravi subsidiarno in da se uporablja le v primerih, ko ni kakšnega drugega pravila, ki bi preprečevalo trk dveh vozil. Gre za čudno argumentacijo, oziroma najmanj nejasno. Če je sodišče na podlagi izvedenih dokazov ocenilo, da do prometne nezgode ni prišlo v križišču, ampak na normalni cesti, potem seveda pravilo desnega, oziroma vsa pravila, ki urejajo promet v križišču in prednost (50. čl. ZTVCP) ne pridejo v poštev. Seveda pa mora sodišče najprej natančno ugotoviti, da do prometne nezgode ni prišlo v križišču in to tudi obrazložiti, pri tem pa glede pojma križišče upoštevati določbo 10. čl. - 24. tč., ki pove , kaj je križišče. Šele, ko bo sodišče obrazložilo na podlagi katerih dokazov ocenjuje, da do prometne nezgode ni prišlo v križišču, ampak na lokalni cesti, bo lahko uporabilo tiste določbe, ki urejajo promet na takšni cesti in tudi 41 čl. ZTVCP. Seveda pa bo moralo pri ocenjevanju krivde enega ali drugega ali obeh upoštevati širino avtomobilov in širino ceste in hitrost, šele nato pa bo lahko zaključilo delež enega ali obeh. Skratka na podlagi vsega povedanega sodba ponovno nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana absolutno bistvena kršitev iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Zato je pritožba tožeče stranke utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob prvi razveljavitvi sodišču prve stopnje natančno opisalo, kaj mora storiti, vendar pa sodišče tega ni hotelo storiti in ponovno ni ugotovilo tistih okoliščin, ki so odločilne tako da sodbe ponovno ni bilo možno preizkusiti. Ker je sodišče prve stopnje ob drugem sojenju napravilo enake napake, je utemeljen predlog tožene stranke, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom (356. čl. ZPP). Pri ponovnem odločanju pa bo moralo sodišče upoštevati, da se glede na vrednost spora, vodi postopek po pravilih, ki veljajo za postopek v sporih majhne vrednosti. Sodišče do sedaj postopka ni vodilo po teh pravilih, zato pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati določb 458.čl. ZPP.

Ker je bilo potrebno razveljaviti odločitev o glavni stvari, je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.