Jedro

Revident mora v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revident po odvetniku vložil revizijo. Dovoljenost revizije uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, to je „veljavnosti izdanega vodnega soglasja kot temeljnega akta za presojo upravičenosti posega“. Navaja tudi, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, tako v materialnem kot tudi v varnostnem smislu. Samo v dokončno ureditev struge hudournika je vložil približno 33.000 EUR lastnih sredstev. Zaradi posega se je tudi bistveno izboljšalo varnostno stanje njegove nepremičnine. V primeru realizacije izpodbijane odločbe bi revident utrpel hudo materialno škodo v ocenjeni vrednosti najmanj 50.000 EUR.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo inšpektorja za okolje Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper z dne 26. 9. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 19. 11. 2008, s katero je ta zavrnila pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega organa. S prvostopenjsko odločbo je inšpektor za okolje revidentu kot inšpekcijskemu zavezancu naložil, da mora v roku do 31. 12. 2008 vodno zemljišče potoka A. parc. št. .. k.o. .. ob parc. št. .. k.o. .. vrniti v prejšnje stanje, to je iz navedenega vodnega zemljišča odstraniti 20 metrov kanala v betonski škatlasti izvedbi dimenzij 160/180 cm.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbami četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revident kot pomembno pravno vprašanje navaja „veljavnost izdanega vodnega soglasja kot temeljnega akta za presojo upravičenosti posega v tem postopku“. Po oceni Vrhovnega sodišča revident s tako navedbo ni izpolnil v prejšnjem odstavku navedenih zahtev glede določnosti, konkretnosti in natančnosti spornega pravnega vprašanja oziroma pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno. Zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po drugi alineji drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Teh pa revident ni izkazal z navedbo, da je v dokončno ureditev struge hudournika v januarju 2008 vložil 33.000 EUR, ter da mu bo v primeru realizacije sporne odločbe nastala materialna škoda najmanj 50.000 EUR. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jo lahko Vrhovno sodišče presodilo, pa mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Tega pa revident ni storil. Svojih navedb namreč ni izkazal. Sodišče zato ne more presoditi, ali ima izpodbijana odločitev zanj res zelo hude posledice, zato pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

8. Ker revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

9. Tožnik je v reviziji predlagal tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1. Na podlagi navedene določbe lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena tega zakona. Ker je Vrhovno sodišče s tem sklepom zavrglo tožnikovo revizijo, začasno odredbo na podlagi citirane določbe pa lahko izda samo do odločitve o reviziji, je revidentovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1. K III. točki izreka:

10. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.