Jedro

Ker gre v obravnavanem primeru za povračilo plačane carine po uradni dolžnosti, ob nespornem dejstvu, da tožnica ni vložila zahtevka za povračilo, carinski organ ni bil dolžan preverjati ali je treba v skladu z 2. odstavkom 158. člena CZ obračunati obresti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Nova Gorica kot neutemeljen zavrnil predlog tožnice za izdajo dopolnilne odločbe (1.točka izreka). V 2. točki izreka pa je zavrnil tožničin zahtevek, da v zvezi z odločbo številka DT 4242-155/2010-1 z dne 20. 4. 2010 odloči o plačilu zakonskih zamudnih obresti od zneska carine v višini 861,84 EUR od dneva plačila do dneva vračila tega zneska in od zneska davka na dodano vrednost (DDV) v višini 298,77 EUR od dneva plačila do dneva uveljavljanja odbitka vstopnega davka. V obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 30. 4. 2010 vložila predlog za izdajo dopolnilne odločbe v zvezi z odločbo, s katero je bilo v postopku ponovnega odločanja v zadevi naknadnega obračuna zneska carine, odločeno o povračilu zneska dajatev.

Po povzemanju navedb in zahtev v predlogu, carinski urad ugotavlja, da je bila odločba št. 426-25/586-06/2003/8200-040 z dne 29. 8. 2003, s katero je bil tožnici naknadno obračunan znesek carine v višini 861,84 EUR in zneske DDV v višini 298,77 EUR, v pritožbenem postopku odpravljena zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V ponovljenem postopku pa je carinski urad ugotovil, da je bil naknadno obračunani in plačani znesek carine in DDV, določen v nasprotju s 154. členom Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95-s spremembami – CZ), zato se je vrnil do zneska za katerega se dokaže, da je bil naknadno obračunan v nasprotju z določbami 154. člena CZ. Po 2. odstavku 158. člena CZ se obresti za plačan carinski dolg plača le, če je do zahtevka za povračilo carine prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa. V konkretnem primeru pa do naknadnega obračuna carinskega dolga, v odločbi z dne 29. 8. 2003, ni prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa. Carinski organ je v običajnem postopku inšpekcijskega nadzora ugotovil nova dejstva in dokaze, ki so bili podlaga naknadnega carinskega obračuna. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi katerega mu je bila zadeva v pritožbenem postopku vrnjena v ponoven postopek, prav tako ne pomeni velike malomarnosti carinskega organa. V nadaljevanju tožnici pojasnjuje, da se 670. člen Uredbe o izvajanju carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99 z vsemi spremembami – Uredba) uporablja le, kadar je vložen zahtevek za povračilo carinskega dolga in je ugotovljeno, da je do zahtevka za povračilo carine prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa. Ker je v konkretnem primeru do zahtevka za plačilo zamudnih obresti prišlo po tem, ko je bila po rednem pravnem sredstvu prvotna odločba odpravljena in je bil v ponovnem postopku znesek carinskega dolga vrnjen, tožničin zahtevek po navedenih določbah Uredbe in CZ, ni utemeljen. Na podlagi dejstva, da se o povračilu obresti odloča samo na zahtevek stranke, ne pa po uradni dolžnosti, carinski urad sklepa, da je z odločbo o povračilu naknadno obračunanih dajatev že odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet odločanja v ponovljenem postopku. Zato glede na določbo 1. odstavka 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 z vsemi spremembami – ZUP) tudi predlog za izdajo dopolnilne odločbe ni utemeljen. Ker je bil postopek začet pred 1. 5. 2004, temelji odločitev na predpisih, ki jih določa 105. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04 z vsemi spremembami).

Ministrstvo za finance Republike Slovenije v odločbi, s katero je zavrnilo tožničino pritožbo zoper odločbo carinskega urada, na podlagi dokumentov zadeve ugotavlja, da je bilo z odločbo DT 4242-155/2010-1 z dne 20. 4. 2010 odločeno o vračilu zneska carine in ugotovljeno, da je tožnica za prvotno obračunani znesek DDV že uveljavljala odbitek vstopnega davka. Ker je tožnica v odprtem pritožbenem roku dne 30. 4. 2010, vložila pri prvostopnem organu predlog za izdajo dopolnilne odločbe in podrejeno pritožbo zoper isto odločbo, je po presoji pritožbenega organa predmet odločanja lahko le tožničin predlog za izdajo dopolnilne odločbe, s katero naj carinski organ po uradni dolžnosti odloči še o povrnitvi zakonskih zamudnih obresti od neupravičeno plačane carine. Zato je po mnenju pritožbenega organa odločitev pod točko 2. izreka izpodbijane odločbe nepotrebna. V nadaljevanju pa ugotavlja, da se predlog nanaša na odločbo, ki je bila izdana po uradni dolžnosti. Ker vprašanje plačila zamudnih obresti, po 2. odstavku 158. člena CZ, ne more biti predmet odločanja, opravljenega po uradni dolžnosti v zvezi z vračilom dajatev odmerjenih v nasprotju s 154. členom CZ, je odločitev carinskega urada v 1. točki izreka odločbe pravilna in zakonita. Z navajanjem stališč Upravnega in Vrhovnega sodišča v sodbah U 62/04-11 in X Ips 1167/06, tožnici pojasnjuje, da v postopku izvedenem po uradni dolžnosti, za plačilo obresti ni pravne podlage. Zato se v primeru povračila preveč plačanih dajatev po uradni dolžnosti tudi velika malomarnosti carinskega organa ne ugotavlja. Tožničinega predloga za izdajo dopolnilne odločbe k uradno izdani odločbi po presoji pritožbenega organa ni mogoče šteti kot zahtevka po 2. odstavku 158. člena CZ, zato se je organ prve stopnje, brez potrebe spuščal v presojo izpolnitve pogojev za plačilo obresti za plačani carinski dolg.

Tožnica s tožbo, izpodbija odločbo Carinskega urada Nova Gorica z dne 7. 6. 2010 iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka Zakona o upravnem sporu. Sodišču predlaga, da jo odpravi in s sodbo samo odloči o zadevi tako, da v celoti ugodi njeni pritožbi z dne 22. 6. 2010 oziroma podrejeno, da obe odločbi odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Poleg navedenih zahtevkov uveljavlja tudi plačilo procesnih stroškov z zamudnimi obrestmi. Z navajanjem okoliščin in dejstev, ki kažejo na dolgotrajnost carinskega postopka in zaradi katerih je bilo močno ovirano njeno poslovanje, tožnica utemeljuje predlog za obravnavanje tožbe v sporu polne jurisdikcije. V nadaljevanju s povzemanjem poteka celotnega carinskega postopka in z navajanjem dokumentov zbranih v postopku, carinskemu organu očita, da ni ugotavljal edinega pravno relevantnega dejstva, ki je po 8. točki prvega odstavka 20. člena CZ, pogoj za povišanje carinske vrednosti. Ker je navedena pravna norma jasna, carinski organ pa pravno relevantnega dejstva ni ugotavljal, in tudi ni presojal vsebine pogodb, niti ni izvedel kateregakoli dokaza, je po presoji tožnice podana velika malomarnost. Neskrbnost carinskega urada se torej odraža v dejstvu, da v prvotnem postopku sploh ni ugotavljal ali je bilo plačilo po Pogodbi o licenci blagovne znamke pogoj za prodajo blaga po Pogodbi o dodelavnem poslu (158. člen CZ), temveč je o upravičenosti uporabe 8. točke 20. člena CZ zgolj sklepal. Tožnica poudarja, da zaradi malomarnosti carinskega urada, 7 let ni mogla upravljati s svojimi sredstvi v višini 150.000,00 EUR (skupna vrednost 57 odločb). Zato je utrpela veliko premoženjsko škodo. S tem v zvezi navaja, da ugotovitev dejstva, da plačilo obveznosti po eni pogodbi ni pogoj za izvajanje druge pogodbe, temelji le na vsebini obeh pogodb in na odgovoru pristojnih hrvaških organov. Ker je organ prve stopnje za ugotovitev povsem enostavnega dejanskega stanja potreboval tri leta, je takšno ravnanje mogoče pripisati veliki malomarnosti. Na podlagi določbe 2. odstavka 158. člena CZ je zato tožnica upravičena tudi do zamudnih obresti za čas od dneva plačila do dneva, ko so ji bila ta sredstva vrnjena na njen račun. Na enaki podlagi je upravičena tudi do plačila zamudnih obresti od vplačanega DDV. Zatrjuje, da je naloženo doplačilo DDV sicer res uveljavljala kot vstopni DDV, vendar pa to ni nastalo v istem trenutku, kot je bilo izvršeno plačilo tega zneska. Ker sta carina in DDV, sicer neutemeljeno, obračunana po uradni dolžnosti, se po 4. odstavku 670. člena Uredbe, tudi zakonske zamudne obresti vračajo po uradni dolžnosti. V zvezi z zahtevkom za povračilo carine tožnica zatrjuje, da carinski organ nezakonitost prvotne odločbe ni ugotavljal po uradni dolžnosti, temveč šele po navodilu pritožbenega organa, ki mu je naložil razjasnitev dejanskega stanja. Ker carinski urad tudi v ponovljenem postopku tožnici ni priznal vračila zamudnih obresti od neutemeljeno zaračunanega zneska, je tožnica podala zahtevek za dopolnitev odločbe. Iz navedenega izhaja, da sta v konkretnem primeru izpolnjena oba pogoja po 158. členu CZ.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navede, vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi in pri ugotovitvi, da v konkretnem primeru do zahtevka za povračilo plačane carine zaradi velike malomarnosti carinskega organa ni prišlo, saj je tožnica šele po tem, ko ji je bil vrnjen carinski dolg predlagala, da se glede plačila zamudnih obresti dopolni odločba, s katero se je po uradni dolžnosti v ponovnem postopku odločilo o povračilu uvoznih dajatev. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih in izhaja iz podatkov v spisih. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi podala pravilne razloge za zavrnitev predloga za izdajo dopolnilne odločbe, pritožbeni organ pa je pravilno zavrnil tožničine pritožbene ugovore. Sodišče zato v celoti sledi njunim obrazložitvam in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev ( 2.odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V obravnavanem primeru je sporno ali je tožena stranka pri po uradni dolžnosti povrnjenega plačanega carinskega dolga, dolžna plačati tudi obresti za plačani carinski dolg.

Povračilo plačanega carinskega dolga in zamudnih obresti za primere kot je obravnavan, ureja Carinski zakon (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 – CZ) v 2. odstavku 158. člena. Po navedenem določilu se po že ustaljeni upravno sodni praksi obresti od preveč plačane in vrnjene carine plačajo le, če stranka poda zahtevo za njihovo plačilo in če je hkrati podana velika malomarnost carinskega organa. V tem okviru je potrebno razumeti tudi določbo 670. člena Uredbe o izvajanju Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 44/99 s spremembami - UICZ), ki se nanaša na uporabo 2. odstavka 158. člena CZ, (ki v 2. točki izrecno govori o zahtevku za povračilo plačane carine), po kateri carinski organ ob odločanju o zahtevku za povračilo plačanih uvoznih dajatev preveri tudi, ali je treba v skladu z 2. odstavkom 158. člena CZ obračunati obresti (1.odstavek) in jih, če so izpolnjeni pogoji za obračun obresti, obračuna v skladu s predpisi, ki veljajo za zamudne obresti (2.odstavek) ter izvrši plačilo na enak način kot samo povračilo plačanih uvoznih dajatev (4. odstavek).

Ker gre v obravnavanem primeru za povračilo plačane carine po uradni dolžnosti, ob nespornem dejstvu, da tožnica ni vložila zahtevka za povračilo, tudi po mnenju sodišča carinski organ ni bil dolžan preverjati ali je treba v skladu z 2. odstavkom 158. člena CZ obračunati obresti.

Sklicevanje tožnice na različna pravna tolmačenja CZ in podzakonskih predpisov v zvezi s povračilom obresti, je neutemeljeno. V sodbah, ki jih navaja že tožena stranka, v odločbi organa druge stopnje, kot tudi v drugih sodbah Vrhovnega in Upravnega sodišča (X Ips 1167/2006, enako tudi X Ips 114672006 z dne 8. 5. 2008, X Ips 100/2007 z dne 26. 6. 2008 in U 63/2004 z dne 22. 5. 2006) je tolmačenje 2. odstavka 158. člena CZ in 670. člena UICZ enako tolmačenju, po katerem je navedena določila CZ in UICZ pravilno uporabila tožena stranka pri odločanju o predlogu tožnice za izdajo dopolnilne odločbe.

Tožnica z navedbami in dokaznimi predlogi v tožbi ne izpodbija dejstva, da ji je bil carinski dolg naknadno obračunan v nasprotju s 154. členom CZ, povrnjen z odločbo izdano po uradni dolžnosti. Po oceni sodišča je zato zmotno stališče tožnice, ki meni, da okoliščine, na katere se sklicuje, lahko privedejo do drugačne razlage in uporabe določb CZ in UICZ. Zato sodišče ni imelo dejanske in pravne podlage za ugotavljanje v tožbi zatrjevanih dejstev, z dokazi, ki jih predlaga in za meritorno odločanje o njenem zahtevku v zvezi s predlogom za izdajo dopolnilne odločbe.

Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijani odločbi, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.