Jedro

Pritožba z izpostavljanjem posameznih zapisov v medicinski dokumentaciji in še to iz obdobja precej pred sklenitvijo obravnavne pogodbe oz. po sklenitvi te pogodbe, ne more omajati prepričljivega zaključka sodišča o neokrnjeni poslovni volji darovalca v času sklenitve pogodbe oz. prepričati pritožbenega sodišča, da je bil darovalec ravno v času podpisa darilne pogodbe v stanju nerazsodnosti. Za odločitev v tej zadevi, pa je pomembno le darovalčevo psihično stanje v času podpisa darilne pogodbe.

Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe je bila obravnavana darilna pogodba predmet sodne overitve, saj vsebuje na zadnji strani overitveno klavzulo. Glede na dejstvo, da je podpise overil pristojni organ, ki mu med postopkom na prvi stopnji tožnika nista očitala nobenih nepravilnosti pri overjanju ali zatrjevala kaj drugega, kar bi korektnost tega opravila postavilo pod vprašaj, zgolj s trditvijo o ponarejenem podpisu enega od pogodbenikov in predlaganim dokazom (postavitev izvedenca grafologa) tožnika ne bi mogla ovreči pristnosti pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka vtoževala: „Darilna pogodba sklenjena med darovalcem F.S. in obdarjencema M.D. in K.D. dne 16.2.1975, overjena dne 19.2.1975, št. R 20/75-2 pri Okrajnem sodišču v I.B. je nična. Vknjižba lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 1, k.o. K. in parc. št. 2 k.o. K., vpisana na podlagi darilne pogodbe z dne 16.2.1975, overjene dne 19.2.1975, št. R 20/75-2 pri Okrajnem sodišču v I.B. in sklepa Okrajnega sodišča v I.B. Dn št. 64/75 na ime M.D., K. 34a, I.B. do ½ od celote in K.D., K 34a, I.B. do ½ od celote, je neveljavna. Izbriše se zemljiškoknjižno stanje, nastalo na podlagi darilne pogodbe sklenjene dne 16.2.1975, overjene dne 19.2.1975, št. R 20/75-2 pri Okrajnem sodišču v I.B. in se na nepremičninah parc. št. 1, k.o. K. in parc. št. 2 k.o. K. vzpostavi prejšnje stanje, kot je bilo pred sklenitvijo darilne pogodbe sklenjene dne 16.2.1975, overjene dne 19.2.1975, št. R 20/75-2 pri Okrajnem sodišču v I.B. ter izdajo sklepa Okrajnega sodišča v I.B. Dn št. 64/75 tako, da se izbriše lastninska pravica, vknjižena v korist M.D., K. 34a, I.B., do ½ od celote in K.D., K. 34a, I.B., do ½ od celote, in znova vknjiži lastninska pravica v korist F.S.rojenega xx.xx.xxxx, do celote (1/1).“ O stroških postopka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 2.012,25 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnika) vložila pritožbo. Sodbo izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagata, da se izpodbijana sodba razveljavi in tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa naj se zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje, toženi stranki (v nadaljevanju: toženca) pa naloži v plačilo vse stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglašata stroške pritožbenega postopka. Navajata, da je izvedensko mnenje neobrazloženo, nejasno, nepopolno ter v nasprotju z raziskanimi okoliščinami. Izvedenka svojega izvedenskega mnenja ni obrazložila, saj ni navedla na podlagi česa (na podlagi katerih dejstev) sklepa, da je darovalec F.S. povsem razumel aktualna dogajanja okrog sebe, da njegove motnje nikoli v zgodovini mišljenja niso bile vezane na aktualna dogajanja v družini in širšem okolju, da so bile vse paranoidne vsebine vezane na obdobje vojnega in povojnega obdobja, da je imel le preganjalne blodnje, ki so vezane na različne „tajne organizacije“, ki „so ga že večkrat hotele likvidirati“ in „mu strežejo po življenju“ ter da se je povsem jasno odzival na realne dogodke in realno ocenjeval tedanje dogodke, ki so zadevale njegovo družino. Te obrazložitve ni podala niti, ko je bila zaslišana na glavni obravnavi. Ugotoviti pa je tudi, da obstajajo določena razhajanja/nasprotja med zaključki izvedenke in tistim, kar je navedeno v medicinski dokumentaciji. Drži sicer, da v zdravstveni dokumentaciji nikjer ni izrecno zapisano, da so motnje darovalčevega mišljenja vezane točno na dogajanje v družini, vendar je na podlagi posameznih zapisov mogoče sklepati, da zaradi blodenj paranoidnega značaja darovalec ni bil razsoden oz. ni bil sposoben realno ocenjevati in presojati dogajanja okoli sebe. V nadaljevanju povzema zapise v medicinski dokumentacij, in sicer z dne 15.5.1958, 29.12.1965, 31.12.1965, 14.8.1967, 11.11.1969 in 15.9.1970, ki naj bi potrjevali te navedbe, da je bila darovalčeva sposobnost razsojanja bistveno motena. Na kakšen način je prej navedene zapise v medicinski dokumentaciji izvedenka upoštevala, iz izvedenskega mnenja (pisnega in ustnega), ni mogoče ugotoviti. Tako je izvedenka povedala, da v zdravstveni dokumentaciji ni nikjer zasledila diagnoze arteriosklerotične demence, čeprav iz zapisa z dne 14.6.1985 izhaja, da so pri darovalcu vse psihične funkcije motene v smislu arteriosklerotične demence. Ob opisanih znakih ni mogoče razumeti ne preveriti zaključka izvedenke, da morebitni znaki demence ne pomenijo nujno, da je svobodna volja okrnjena, saj je le-ta v nasprotju s tistim, ker se navaja v zdravstveni dokumentaciji. Izvedenka je priznala, da ni upoštevala zapisa, da je imel darovalec okrnjene spominske in intelektualne funkcije, ker naj v dokumentaciji ne bi bilo nobenega psihološkega izvida in tudi ne preizkusa spominskih in intelektualnih funkcij, po drugi strani pa ne pojasni, katere ugotovitve iz zdravstvene dokumentacije je sploh upoštevala. Izvedensko mnenje je izdelala očitno pristransko, saj je upoštevala in obravnavala le tiste dele dokumentacije, ki so v prid temu kar je zapisala v mnenju. Ker so v izvedenskem mnenju takšna nasprotja in pomanjkljivosti, bi moralo sodišče samo, po uradni dolžnosti, imenovati novega izvedenca, kar sta predlagala tudi tožnika, čemur pa sodišče ni sledilo, zaradi česar je zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Je pa sodišče samo ugotavljalo dejstva glede katerih je potrebno strokovno znanje - presojalo je katera zdravstvena dokumentacija je bolj pomembna in katera manj, pa čeprav lahko vpliv kronične, dolgoletne duševne bolezni ocenjuje le usposobljena strokovna oseba; samo je presojalo vsebino posameznih izvidov. Ne drži niti ugotovitev, da iz obdobja od 19.9.1970 do 3.5.1985 ni podatkov o morebitnih hospitalizacijah, saj je tožnik J.S. izpovedal, da je tudi v tem obdobju darovalca vozil v „Idrijo“ ter v Zdravstveni dom. Sodišče je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem grafologom. Obrazložitev sodišča, da je že na podlagi overitvene klavzule mogoče ugotoviti, da je pogodbo podpisal pokojni darovalec, predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa je prepovedana. Sodišče tudi spregleda, da je v skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Neutemeljen je tudi očitek, da dokazni predlog z izvedencem ni bil popoln. Pa tudi če bi to držalo, bi moralo sodišče v skladu z 285. členom ZPP opraviti materialno procesno vodstvo in poskrbeti, da se nepopolni dokazni predlog ustrezno dopolni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je sodišče na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je bil darovalec, v času sklenitve sporne darilne pogodbe z dne 16.2.1975 (priloga A5), sposoben razumeti pomen te pogodbe in posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je izvedenka za podajo svojega mnenja ustrezno upoštevala vso predloženo ji medicinsko dokumentacijo, saj kot je izpovedala, so vsi zapisi v medicinski dokumentaciji merodajni. Pritožba z izpostavljanjem posameznih zapisov v tej dokumentaciji in še to iz obdobja precej pred sklenitvijo obravnavne pogodbe (zadnji zapis na katerega se sklicuje, je z dne 15.9.1970) oz. po sklenitvi te pogodbe (6.5.1985), ne more omajati prepričljivega zaključka sodišča o neokrnjeni poslovni volji darovalca v času sklenitve pogodbe oz. prepričati pritožbenega sodišča, da je bil darovalec ravno v času podpisa darilne pogodbe v stanju nerazsodnosti. Za odločitev v tej zadevi, pa je pomembno le darovalčevo psihično stanje v času podpisa darilne pogodbe. Sploh upoštevaje, da se darovalec v obdobju od 19.9.1970 do 5.6.1985 ni zdravil v PB Idrija, pri čemer je v zapisu z dne 5.6.1985 navedeno, da pri darovalcu ne gre za nobeno psihopatološko doživljaje v smislu blodenj ali halucinatornih doživetij, v zadnjem zapisu z dne 14.6.1985 pa je celo navedeno, da je darovalčevo stanje tako, da ne zahteva psihiatričnega varstva (ampak predvsem vodenje in nego), zato je bil premeščen v Dom upokojencev Sežana. Tega ne more spremeniti niti pritožbena trditev, da je tožnik J.S. izpovedal, da je darovalca tudi v obdobju od 19.9.1970 do 3.5.1985 vozil v „Idrijo“, saj tega ne potrjuje medicinska dokumentacija. Če bi držalo kar trdi pritožba, bi bilo to prav gotovo evidentirano v darovalčevi zdravstveni dokumentaciji, tako kot vsi ostali pregledi in hospitalizacije. Ne gre spregledati niti ugotovitev sodišča, da je darovalec bil sposoben rednega dela, ki ga je vestno opravljal (kar pritožba ne prereka), kar vse potrjuje ugotovitev, da darovalčeva sposobnost razsojanja v času sklenitve obravnavne pogodbe ni bila motena. Zato so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izvedensko mnenje, neutemeljene in brezpredmetne. V posledici navedenega tudi ni bilo nobene podlage za imenovanje drugega izvedenca, za kar se v pritožbi zavzemata tožnika.

5. Odločitev sodišča, da ne izvede dokaza z izvedencem grafologom, je pravno pravilna. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe (22. točka obrazložitve) je bila obravnavana darilna pogodba predmet sodne overitve, saj vsebuje na zadnji strani overitveno klavzulo. Tega pritožnika ne prerekata. Glede na dejstvo, da je podpise overil pristojni organ, ki mu med postopkom na prvi stopnji tožnika nista očitala nobenih nepravilnosti pri overjanju ali zatrjevala kaj drugega, kar bi korektnost tega opravila postavilo pod vprašaj, zgolj s trditvijo o ponarejenem podpisu enega od pogodbenikov1 in predlaganim dokazom (postavitev izvedenca grafologa) tožnika ne bi mogla ovreči pristnosti pogodbe2. Dokazni predlog za postavitev izvedenca glede na navedeno ni relevanten, zato ga sodišču ni bilo potrebno izvajati. Upoštevaje navedeno so pritožbene navedbe v zvezi z imenovanjem izvedenca in (ne)popolnostjo dokaznega predloga z izvedencem brezpredmetne in ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča. 6. Glede na vse navedeno je bilo treba neutemeljeno pritožbo, potem ko pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP, zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Obdarjenka naj bi ponaredila darovalčeve podpis. 2 Glej tudi: sodba VS RS II Ips 132/2008.