Jedro

Le ustrezna tožba na razveljavitev sporazuma oziroma poravnave bi bila lahko razlog za odložitev izvršbe, ob izpolnjeni drugi predpostavki pretrpljene znatnejše škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog dolžnikov za odlog izvršbe.

Proti navedenemu sklepu se pritožujeta dolžnika. Navajata, da sta se znašla v položaju, ko sta bila prisiljena k vložitvi tožbe na ugotovitev ničnosti pogodbenih določb o višini prejetega posojila in višini obrestne mere, saj sta z upnico sklenila navidezno pogodbo, v kateri je znesek dolga neresnično naveden. Obresti so skrite v glavnici, ki je bila v resnici mnogo nižja od navedene. Nedvomno imata dolžnika upravičen pravni interes, da s tožbo dosežeta, da sodišče zniža njuno dolžniško obveznost na pravičen znesek. Sodna praksa je že zavzela stališče o usodi tovrstnih posojilnih pogodb, kjer gre za oderuške obresti in nesorazmerno premoženjsko korist. Ko sodišče očita dolžnikoma, da sta v tožbi priznala prejem posojila 20.000,00 DEM ter da tako ne moreta pričakovati, da bi bila glavnica ob morebitnem uspehu v pravdi občutno nižja, kot je po sklepu o izvršbi, pa je sodišče prezrlo, da sta dolžnika nekaj denarja vendarle vrnila, in sicer skupno 4.560,00 DEM, kar pomeni, da sta dolg zmanjšala na 15.440,00 DEM, kar pa je 10.000,00 DEM manj kot zahteva upnica. Za dolžnika pomeni izguba stanovanja nenadomestljivo škodo, pri čemer ni mogoče spregledati, da v nobenem primeru ne gre za izterjavo s strani upnice predlaganega zneska, ki je že tako višji za 10.000,00 DEM, ampak tudi izterjavo oderuških obresti. V končni posledici to pomeni, da bo celotna kupnina za stanovanje komajda zadoščala za poplačilo dolga, ki pa v resnici komaj presega 15.000,00 DEM. Določbe 210. čl. ZIZ za dolžnika ne veljajo, ker gre za izterjavo terjatve, ki je bila zavarovana s pogodbeno zastavno pravico na tem stanovanju. Dolžnikoma bi prodaja njunega edinega premoženja in tudi edinega doma pomenila nepopravljivo škodo, saj nimata drugega stanovanja, niti potrebnih denarnih sredstev, da bi si kupila drugo bolj skromno stanovanje. Trudila sta se najeti drugo posojilo, da bi poplačala upnico in s tem rešila stanovanjski problem, vendar ne vesta, koliko sta sploh dolžna, saj sta se v svoji naivnosti hudo uštela. Menita tudi, da je vloženo tožbo mogoče šteti smiselno kot pogoj iz 4. tč. 1. odst. 71. čl. ZIZ, saj predmetna izvršba temelji na sporazumu strank, sklenjenim pred sodiščem o obstoju in višini dolga, sporazum ima moč sodne poravnave, sodno poravnavo pa je mogoče izpodbijati s tožbo. Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Med primeri, ko ima dolžnik možnost predlagati odlog izvršbe, Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 4. tč. 1. odst. 71. čl. vsebuje primer, ko je vložena tožba za razveljavitev poravnave, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba. Pri tem pa mora dolžnik, tako kot v vseh ostalih primerih, naštetih v 1. do 8. tč. navedenega določila, izkazati za verjetno, da bi z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo. Sodišče mora na podlagi vseh okoliščin posameznega primera v vsakem primeru posebej ugotavljati obstoj obeh predpostavk. Dolžnika izrecno zatrjujeta podlago za odlog izvršbe v določbi 4. tč. 1. odst. 71. čl. ZIZ, predlogu pa sta priložila kopijo tožbe na ugotovitev ničnosti pogodbenih določb o višini prejetega posojila in višini obrestne mere ter zmanjšanje obveznosti na pravični znesek, vloženo dne 9.9.1999 proti upnici kot toženi stranki pri Okrajnem sodišču v Ljubljani. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pa vložitev te tožbe ne pomeni izpolnitve pogoja iz 4. tč. 1. odst. 71. čl. ZIZ.

Izvršba je bila v tej izvršilni zadevi predlagana na podlagi izvršilnega naslova po določbi 2. odst. 251c čl. prej veljavnega Zakona o izvršilnem postopku, po katerem ima podpisani zapisnik o sporazumu strank iz 1. odst. navedenega člena moč sodne poravnave. Le ustrezna tožba na razveljavitev tega sporazuma oziroma poravnave bi bila lahko razlog za odložitev izvršbe, ob izpolnjeni drugi predpostavki pretrpljene znatnejše škode. Dolžnika pa s tožbo zahtevata ugotovitev ničnosti določil posojilne pogodbe ter sporazuma strank v zadevi opr.št. II R 927/95 le v določilu o obrestni meri, kar pomeni, da s tožbo ne posegata v izvršilni naslov glede glavnice v višini 29.120,00 DEM, ki se v izvršbi glede na nesporno poravnani znesek 4.560 DEM izterjuje v višini 24.560,00 DEM. Že zato ni podana prva od predpostavk in do odloga izvršbe ne more priti.

Pritrditi je potrebno pritožbi, da po določbi 4. odst. 210. čl. ZIZ dolžnika nimata zagotovljene pravice, da ostaneta v stanovanju kot najemnika po določbi 1. odst. istega določila. Kljub temu tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da drugi pogoj za odlog izvršbe ni verjetno izkazan. Zakon ne določa, kaj pomeni izraz znatnejša škoda, ker je to pravni standard, ki mu mora dati vsebino sodišče s svojo oceno. Ne zadostuje zgolj navajanje slabih gmotnih razmer ter stanovanjskega problema, pri tem pa dolžnika nista predložila ustreznih dokazov. Poleg tega bi škoda dolžnikoma nastala le, če bi se pokazalo, da izvedba izvršbe ni bila (v celoti) utemeljena, kar pa glede na zgoraj povedano ne drži. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo dolžnikov kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi določbe 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z določbo 15. čl. ZIZ.