Jedro

O realni nevarnosti ponovitve določenega specifičnega kaznivega dejanja lahko sodišče sklepa (tudi) na podlagi dejstva, da je bil osumljenec pred tem že spoznan za krivega drugovrstnih kaznivih dejanj.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bil zoper osumljenega B.P. odrejen pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka vlaga osumljenčeva zagovornica K.Š., odvetnica v M.S. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne Višjemu sodišču v Mariboru v ponovno odločanje oziroma naj izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor odpravi ali odredi hišni pripor.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da ni utemeljena.

B.

4. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija zaključke uvodoma navedenega sklepa glede obstoja pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in glede neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi. Ugotovitev pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora glede pripornega temelja, to je utemeljenega suma, da je B.P. (skupaj z različnimi soosumljenci) storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po petem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), zahteva ne problematizira.

5. Ni mogoče pritrditi navedbi zahteve, da sodišče o realni nevarnosti ponovitve določenega specifičnega kaznivega dejanja ne bi smelo sklepati (tudi) na podlagi dejstva, da je bil osumljenec pred tem že spoznan za krivega drugovrstnih kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo (4. stran prvostopenjskega sklepa), da je bil B.P. s sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi z dne 6.11.2006 spoznan za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne varnosti, po prvem odstavku 303. člena Kazenskega zakonika (KZ) in kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa drugovrstnosti teh kaznivih dejanj ni spregledalo, ob tem pa se je (poleg obsodbe kot take) oprlo zlasti na dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje, ki se mu očita v tem postopku (na ravni utemeljenega suma) storjeno v preizkusni dobi po pogojni obsodbi, izrečeni z navedeno sodbo. Upoštevanje tako ugotovljenih osebnih lastnosti oziroma osumljenčevega splošnega odnosa do pravnega reda ni nerazumno. Zaključek o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je sodišče poleg tega utemeljilo tudi s tem, da se v tej zadevi B.P. očita, da naj bi skupaj z večjim številom različnih soosumljencev sodeloval pri spravljanju tujcev preko državne meje štirikrat (od skupaj opisanih šestih ravnanj), da je to prehajanje potekalo preko reke Mure in pozimi ter da je bilo delovanje storilcev kontinuirano, dobro organizirano in vztrajno. V zvezi s tem je neutemeljen očitek, da ne drži utemeljitev pritožbenega sodišča, da naj bi osumljeni B.P. sodeloval pri spravljanju čez mejo večkrat. Zahteva namreč napačno razume obrazložitev drugostopenjskega sklepa, kjer ni zapisano, da naj bi bil osumljenec zaradi tovrstnih kaznivih dejanj že večkrat (to je štirikrat) obsojen, temveč se ta zapis izrecno nanaša na očitek v opisu kaznivega dejanja te zadeve.

6. Glede na zgoraj navedeno in ob upoštevanju ugotovitev, da je osumljeni brez premoženja in da prejema le nizek dohodek, je sodišče tako po objektivni kot po subjektivni plati razumno utemeljilo zaključek o obstoju pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ob na ta način zanesljivo ugotovljeni nevarnosti ponavljanja istovrstnih (torej določenih) kaznivih dejanj, je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljeno (4. stran prvostopenjskega oziroma 3. stran drugostopenjskega sklepa) presodilo tudi, da je pripor neogibno potreben zaradi varnosti ljudi, zlasti življenja in zdravja tistih, ki so bili na zgoraj opisani način spravljani čez državno mejo. V zvezi s tem zahteva vlogo osumljenega B.P. neutemeljeno minimizira z navedbami, da naj bi tujce prevzemal na kopnem oziroma da se mu ne očita, da jih je on spravljal preko reke M. Glede na predhodno razdelitev vlog med osumljenci, ravnanj osumljenega B.P. ni mogoče presojati izolirano od celotnega dogajanja. Ob upoštevanju navedenega prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da bi v tej zadevi z vidika varnosti ljudi zadostovala odreditev hišnega pripora. Pri tem je treba upoštevati, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 41/1999 z dne 18.2.1999 in druge).

7. Zahteva sicer niti uvodoma niti ob posameznih očitkih ne pove, katero izmed "kršitev določb ZKP in Ustave RS" uveljavlja. Ob ugotovljenih okoliščinah je presoja pripornega razloga in pogoja sorazmernosti pripora razumna in obrazložena, zato drugačne navedbe niso utemeljene. Kolikor pa zahteva trdi, da ni dokazov o hudodelski združbi in o tem, ali je imel osumljeni B.P. vlogo "kolovodje" (kar se mu niti ne očita), ter kolikor izpodbija ugotovitve o višini osumljenčevih dohodkov, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

8. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice osumljenega B.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).